Stara oljka

Iz Ulcinja smo šli v Bar in tik pred ciljem zagledali obcestno tablo, ki je vabilo v desno, k stari maslini (oljki). Če bi Jezus hodil po teh krajih, bi že on lahko počival v njeni senci!

Ulcinj

Informacija, da je v Ulcinju 12 kilometrov dolga peščena plaža, nas je zjutraj iz Budve nagnala na pot proti Albaniji. Ulcinj je že dovolj blizu meje, da so napisi ob črnogorskem opremljeni še z albanskimi napisi.

Našli smo Veliko plažo, raj za naše otroke, ki uživajo na mivki.

Tale raj je bil raj samo zdajle, izven sezone. Poleti, ko tule ni niti malo sence, ko med na soncu praženimi in od potu smrdečimi telesi komaj najdeš kakšen prostor na pesku, ki se segreje do 60 stopinj, nas tu ne boste videli. A do takrat je še daleč in danes se je tu dalo uživati!

Tudi polži so se nastavljali soncu:

Ob odhodu smo na robu mesta zagledali star, že pozabljen spomin na posebno sorto ribolova. Tudi tako se da loviti ribe:

Sveti Štefan

Sveti Štefan je zanimiv, skorajda pravljičen otok, ki zaradi poti nanj daje vtis polotoka. Leži v bližini Budve, kjer smo spali v fantastičnem, 10 mesecev starem hotelu za polovico cene, kakršne sicer veljajo poleti.


Otok smo si ogledali samo od daleč, s ceste, po kateri smo šli naprej proti Ulcinju, iskat najdaljšo peščeno plažo našega življenja.

Kotor

Naša naslednja postaja je bil Kotor s čudovitim Kotorskim zalivom.

Pot do Kotorja smo si močno skrajšali s trajektom. Namesto, da bi se peljali daleč naokrog dolgega zaliva, smo z zgolj 5-minutno vožnjo s trajektom pot skrajšali za vsaj tri četrt ure.

Prvi pogled na Kotor nas je presenetil, saj niso pričakovali nič posebnega. Pred nami pa se je odprl čudovit zaliv z luksuznimi velikimi potniškimi ladjami, privezanimi tik ob obzidju prekrasnega starega mesta.

Sprehod skozi mesto je bil pravi užitek. Že sam vhod skozi stara mestna vrata je lep. Obzidje, ki je še danes trdno, pa dokazuje resničnost trditev. da le Črnogorcev Turki med svojimi vpadi nikoli niso uspeli premagati. Za takšnimi zidovi zagotovo ne!

Še bolj kot mesto nas je začudil pogled nad Kotor. Tam se bohoti največji klif v južni Evropi. Še huje je to, da si je nekoč nek hudo bogat mogočnež na tem klifu sezidal utrdo, do katere vodi nešteto z obzidjem utrjenih stopnic. Kompleks je še danes precej ohranjen in ponuja vzpenjajočim se turistom edinstveno dogodivščino in sapo jemajoče razglede nad Boko Kotorsko (zalivom Kotorskim).

Tale dva zaljubljenca na strehi zadnje, najvišje ležeče utrdbe na klifu sta enako jemala dih kot prepad tik pod njunimi nogami:

Mi smo srečno prišli tako na vrh kot spet nazaj navzdol in si zvečer privoščili preprosto, a romantično večerjo na "parkirišču" na drugi strani Kotorskega zaliva, z lepim pogledom tako na turistične križarke kot na osvetljeno obzidje, po katerem smo še uro nazaj hodili tudi mi. Zdaj smo razumeli, zakaj je Kotorski zaliv uvrščen med 25 najlepših zalivov na svetu in zakaj je Kotor del Unescove dediščine.

Še opozorilo: v glavni sezoni, v hudi vročini in nepopisni gneči ti kraji niso tako prijetni, kot so aprila in maja.

Herceg Novi

Po zajtrku smo zbasali torbe v avto in se na jadranski magistrali na obcestnem počivališču s čudovitim razgledom na Dubrovnik poslovili od tega hrvaškega mesta. Takle je Dubrovnik od zgoraj navzdol:


Naš današnji cilj je bila druga država, Črna Gora. Na meji moraš najprej kupiti ekološko vinjeto. Velja celo leto, stane pa 10 evrov. Ja, uradna valuta v Črni Gori je kar naš dobri stari evro, kar odpravi vsakršno preračunavanje vrednosti izdelkov.


Naša prva postaja v Črni Gori je bilo obmorsko mesto Herceg Novi. Mesto nam je bilo všeč, tako kot so nam večinoma vedno všeč manjša mesta ob morju. Je čisto, s poceni hrano in prijetnim obmorskim vzdušjem.

Edina razlika v primerjavi s hrvaškimi mesti so bili potepuški psi. Teh na Hrvaškem nismo srečali, v Črni gori pa marsikje. So bili pa vsi miroljubni.

Najbolj nas je zabaval tale stari fičko z zanimivim malim oglasom na sebi:

Dubrovnik

Danes smo se prebudili v močno oblačno in vetrovno vreme. Dubrovnik je bil samo 15 minut hoje oddaljen od našega apartmaja, zato smo se oborožili z dežniki in dežnimi plašči ter odšli na celodnevni sprehod v mesto.

Dubrovnik je znan po vsem svetu. V njegovem pristanišču se ustavljajo velike turistične križarke z več tisoč turisti, ki vsak dan zapolnjujejo ulice tega starega mesta.

Mi smo vanj prišli, ga videli, in za dolgo let odšli.

Ne, z Dubrovnikom ni prav nič narobe. Je lep, z imenitnim obzidjem, po katerem se sprehodiš okrg celotnega mesta, in uživaš v lepih razgledih na vse strani. Obzidje je vsekakor vredno ogleda.

Samo mesto, torej tisto, kar smo doživeli po sprehodu po obzidju, takrat, ko smo se spustili navzdol, pa nas je pustilo hladne. Ulice so sicer lepe, tipične za staro obmorsko mesto, a preveč turistične. V teh ulicah nismo začutili tistega, kar nas v mestih najbolj razveseli - izvirna duša mesta, utrip prebivalcev. V Dubrovniku je tako, kot bi se vse mesto osredotočilo na turiste, kot da bi mesto dihalo samo za turizem. Ni tako, kot je v Sarajevu ali Mostarju, kjer začutiš pravo mesto, ki živi svoje življenje mimo turizma, diha in bije v svojem ritmu.

To so mesta, kjer lahko ostaneš več dni, se samo sprehajaš ali sediš, in srkaš vase življenje mesta. Tega v Dubrovniku nismo začutli. Zato smo ga zapustili navdušeni nad obzidjem in mlačni nad samim mestom. Vsekakor za moj okus mesto, vredno ogleda, ne pa pretiranih vračanj.

Slap Kravica

Le deset kilometrov proč od Medjugorja je slap Kravica na reki Trebižat. Kljub pozni večerni uri smo se odločili, da ga gremo pogledat. Že prvi pogled nanj je razkril, da je bilo vredno narediti teh par minut vožnje. Slap je res lep, pod njim pa je poleti množica kopalcev, željnih osvežitve. Slap je širok 120 metrov, voda pa z njega pada 28 metrov globoko.

Ob slapu smo povečerjali, nato pa nas je mrak pregnal nazaj v avtomobile in na pot do Dubrovnika, kjer so nas v apartmaju čakale težko pričakovane postelje.