Pot do Kotorja smo si močno skrajšali s trajektom. Namesto, da bi se peljali daleč naokrog dolgega zaliva, smo z zgolj 5-minutno vožnjo s trajektom pot skrajšali za vsaj tri četrt ure.
Prvi pogled na Kotor nas je presenetil, saj niso pričakovali nič posebnega. Pred nami pa se je odprl čudovit zaliv z luksuznimi velikimi potniškimi ladjami, privezanimi tik ob obzidju prekrasnega starega mesta.
Sprehod skozi mesto je bil pravi užitek. Že sam vhod skozi stara mestna vrata je lep. Obzidje, ki je še danes trdno, pa dokazuje resničnost trditev. da le Črnogorcev Turki med svojimi vpadi nikoli niso uspeli premagati. Za takšnimi zidovi zagotovo ne!
Še bolj kot mesto nas je začudil pogled nad Kotor. Tam se bohoti največji klif v južni Evropi. Še huje je to, da si je nekoč nek hudo bogat mogočnež na tem klifu sezidal utrdo, do katere vodi nešteto z obzidjem utrjenih stopnic. Kompleks je še danes precej ohranjen in ponuja vzpenjajočim se turistom edinstveno dogodivščino in sapo jemajoče razglede nad Boko Kotorsko (zalivom Kotorskim).
Tale dva zaljubljenca na strehi zadnje, najvišje ležeče utrdbe na klifu sta enako jemala dih kot prepad tik pod njunimi nogami:
Mi smo srečno prišli tako na vrh kot spet nazaj navzdol in si zvečer privoščili preprosto, a romantično večerjo na "parkirišču" na drugi strani Kotorskega zaliva, z lepim pogledom tako na turistične križarke kot na osvetljeno obzidje, po katerem smo še uro nazaj hodili tudi mi. Zdaj smo razumeli, zakaj je Kotorski zaliv uvrščen med 25 najlepših zalivov na svetu in zakaj je Kotor del Unescove dediščine.
Še opozorilo: v glavni sezoni, v hudi vročini in nepopisni gneči ti kraji niso tako prijetni, kot so aprila in maja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar