Dubrovnik

Danes smo se prebudili v močno oblačno in vetrovno vreme. Dubrovnik je bil samo 15 minut hoje oddaljen od našega apartmaja, zato smo se oborožili z dežniki in dežnimi plašči ter odšli na celodnevni sprehod v mesto.

Dubrovnik je znan po vsem svetu. V njegovem pristanišču se ustavljajo velike turistične križarke z več tisoč turisti, ki vsak dan zapolnjujejo ulice tega starega mesta.

Mi smo vanj prišli, ga videli, in za dolgo let odšli.

Ne, z Dubrovnikom ni prav nič narobe. Je lep, z imenitnim obzidjem, po katerem se sprehodiš okrg celotnega mesta, in uživaš v lepih razgledih na vse strani. Obzidje je vsekakor vredno ogleda.

Samo mesto, torej tisto, kar smo doživeli po sprehodu po obzidju, takrat, ko smo se spustili navzdol, pa nas je pustilo hladne. Ulice so sicer lepe, tipične za staro obmorsko mesto, a preveč turistične. V teh ulicah nismo začutili tistega, kar nas v mestih najbolj razveseli - izvirna duša mesta, utrip prebivalcev. V Dubrovniku je tako, kot bi se vse mesto osredotočilo na turiste, kot da bi mesto dihalo samo za turizem. Ni tako, kot je v Sarajevu ali Mostarju, kjer začutiš pravo mesto, ki živi svoje življenje mimo turizma, diha in bije v svojem ritmu.

To so mesta, kjer lahko ostaneš več dni, se samo sprehajaš ali sediš, in srkaš vase življenje mesta. Tega v Dubrovniku nismo začutli. Zato smo ga zapustili navdušeni nad obzidjem in mlačni nad samim mestom. Vsekakor za moj okus mesto, vredno ogleda, ne pa pretiranih vračanj.