V San Gimignanu smo jedli najboljši sladoled na naši poti. In, presenetljivo, enega najcenejših (pa je bil še vedno drag). Jaz sem med drugim vzel kepico vina. In res je bilo, kot bi po ustih valjal mrzlo vino ...
Otroci so se vrgli po mamici - navdušil jih je šoping ...
Na robu mesta, sredi narave, smo odkrili še igrišče. Tam so otroci napolnili baterije.
In spet sem bil očaran nad pogledom na italijansko kavarno. Ne vem, zakaj me tako navdušujejo. Morda zato, ker so zame zaradi cen prepovedani sadež?
No, namesto natakarju sem evre raje dal črpalkarju za dizel. In gajbica nas je iz San Gimignana odpeljala proti še enemu mestu - Sieni. Da smo jo obiskali ravno na zadnjo aprilsko nedeljo proti večeru, se je izkazalo za odlično odločitev!
Tako kot danes trpimo, če ima sosed boljši avto, so tu trpeli zaradi stolpov. Na njihov račun pa mi danes uživamo ob pogledu na 13 ohranjenih stolpov, ki iz tega mesteca delajo italijanski Manhattan. Prvič v življenju je bila v mojih očeh sosedska fovšija za nekaj dobra ...
Za tele stopnice sem modroval, da so nekdaj ob nedeljah po njih dol med množico sestopale dame v vzdihe vzbujajočih oblekah. Čez uro, ko smo šli spet mimo, smo po rižu na tleh ugotovili, da se danes zagotovo dogaja prav to - neveste se ob sobotah spuščajo po stopnicah med svate.
Ko potuješ z otroki, ti tega dejstva ni treba upoštevati. Samo, potem se vsak dan skregaš. Zato je pot pametno prilagoditi očem najmlajših. Tako se potem zgodi, da odkriješ znamenitosti, ki to niso, pa bi zaradi otrok morale biti. Pri teh vratih sem denimo modro ugotovil, da so to prva masažna vrata. Fanta sta mojo trditev takoj preverila v praksi. In ugotovila, da imam prav. Res je drgnjenje ob ta vrata zmasiralo hrbet! In zakaj se masažni čepi na vratih ne premikajo? Samo zato, ker takrat še niso poznali elektrike ...
Sledila je še demonstracija pobega iz srednjeveškega zapora s skokom z okna na ulico. Pobeg se je končal z zmagoslavnim telefonskim klicem.
