četrtek, 02. oktober 2014

Kako najti mir v Parizu


Pariz je čudovito mesto. Že z letala se ti, če imaš malo sreče s pilotom, prikaže v vsej svoji lepoti, vključno z Eifflovim stolpom, potem pa se paša za oči nadaljuje še ves dan, ko hodiš skozi mesto.

Pariz je tudi prometno mesto. Hrupno, glasno, onesnaženo od prometa. Kot turist, prevzet od znamenitosti, tega niti ne opaziš. Ko prideš večkrat, zaradi službe, pa vse to vidiš vedno bolj. In začneš iskati mirne kotičke. Kar se hitro izkaže za "mišn imposibl".

Ko se je danes moje delo končalo, so me noge, še zdaj ne vem zakaj, ponesle na podzemno železnico in od tam direktno do katedrale Notre Dame. Seveda je bilo tudi tu glasno in hrupno, polno ljudi, kot lahko vidiš na zgornji sliki. Pa so me noge, spet ne vem, zakaj, ponesle v cerkev, in tam ne po krožni poti, ki usmerja turiste na ogled, ampak naravnost, med klopi, rezervirane za vernike. Pa so me noge nesle še kar naprej, dokler se nisem znašel v drugi vrsti klopi, sedeč med verniki, ki so očitno nekaj čakali. Takrat sem se zavedel, da je tukaj v bistvu mirno. Kljub tihemu šumenju množice turistov nekaj metrov preč je bil tukaj mir. Mir sredi Pariza. In tako sem obsedel ter čakal. Tako kot so čakali ostali okoli mene. Le da so drugi vedeli, kaj čakajo, jaz pa pač ne.

In smo dočakali. Pred nas sta prišla župnik, črn kot noč, ter neka mlada gospa v modri halji (podobni, kot jih v beli barvi nosijo ministranti). Začele so se pete litanije. Čudoviti glas gospe v modrem je v njenem solo petju, okrepljenem z dobrim ozvočenjem, napolnil notredamsko cerkev. Rajska melodija je trajala pol ure, izmenjujoč se z odpevi ljudi okoli mene. In jaz sem postajal blaženo miren. Ker sem sredi Pariza našel svoj mir.

Po litanijah so ljudje obsedeli, spet so očitno nekaj čakali. In res, že čez pet minut se je začela še maša. No, pa poglejmo, kako to zgleda v Franciji, v francoščini. In sem ostal. Ter užival. Mir je bil še večji, kot prej. Najprej sem mislil, da se očitno stapljam z nekim nebeškim mirom, potem pa sem se ozrl okoli sebe in spoznal, da so cerkev očitno že zaprli za turiste. Tako smo bili v notredamski cerkvi samo še verniki, z nami pa še vedno gospa z angelskim solističnim petjem. Bilo je mirno, toplo, prijetno. Bilo je lepo. Še posebej sem užival ob pogledu na prelepo azijsko dekle dolgih črnih las pred mano. Ob molitvah je, nasprotno od nas, vsako besedo podkrepila z nežnim, a simbolno pomenljivim gibom rok. In tako mi je skozi "očenaš" s kretnjami rok prikazala čudovito predstavo, za kateri bi si želel, da bi jo kdaj videl tudi pri nas. Bilo, kot bi z rokami plesala nežni balet.

Tako sem na glasni, gneče polni službeni dan celo v Parizu našel Mir.  Ko je bilo vsega konec, je bila zunaj že noč. Peš sem se odpravil pol ure daleč do postaje podzemne železnice, čez park v Louvru. Tudi tu so s prihodom noči hrupni turisti večinoma pobegnili, in ostali so predvsem zaljubljeni pari. Ja, celo pred Louvrom sem lahko našel mir.


Nocoj bom spal mirno. Ker zdaj vem, kako lahko tudi v Parizu najdeš mir.



P.S.: Slikano s Samsung Galaxy S3.

Ni komentarjev:

Objavite komentar