Naša psica Heli naj bi imela v sebi lovske gene. Po zunanjem videzu to vsekakor drži. Njeno obnašanje, ko vseskozi vohlja po tleh, kot da bi iskala sled, tudi potrjuje domnevo o lovskem nagonu. Tudi plen lovi. Samo, da so ta plen - muhe. Ja, muhe lovi, in ves ostali drobni leteči mrčes. Najbrž zato, ker se teh malih živalic ne boji. Skratka, Heli naj bi bila res malce lovsko usmerjeni pes.
Ampak ... Vedno pride neki ampak, kajne? Glede na včerajšnji večerni sprehod je novo spoznanje, da Heli nikakor ni lovski pes!
Zvečer sva se sprehajala po travniku ob reki Kokri. Sredi travnika je ponosno stala srna, očitno navajena ljudi, saj ob pogledu name ni pobegnila. Lepo se je naprej počasi sprehajala, dobrih 50 metrov oddaljena od naju. Heli jo pa še opazila ni. Halo?! Pes ni opazil srne? Ježeš, ta je pa dobra!
No, iskreno povedano sem vesel, da je ni opazila. Prav nič mi ni do tega, da bi imel krvosleda v hiši. Raje imam miroljubnega psa.
Vseeno je bila pa izkušnja zanimiva ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar