Pred nekaj dnevi me je nekdo prizadel. Besede so bile sicer prijazne, dejanje pa žal ne. In takrat, ko sem se tolažil z božanjem psa, sem spoznal nekaj, kar velja v pasjem svetu, pa bi bilo fino, če bi veljalo tudi v svetu ljudi. Psu je namreč čisto vseeno, kaj mu govoriš. Njemu so pomembna tvoja dejanja. Lahko denimo psu pravim, da ga imam rad, pa ga vsak dan znova udarim. Pes bo vedel samo nekaj - da mu povzročam bolečino. Lahko pa psu vsak dan rečem, da ga ne maram, pa ga ob tem božam. Pes bo vedel, da ga imam v resnici rad.
Dejanja so tista, ki so pomembna. Ljudje (vključno z mano) imamo preveč radi govorjenje, premalo pa potem naredimo stvari tako, kot o njih govorimo. In dejansko nam, v nasprotju z odnosom do psa, pogosto z blebetanjem celo uspe zakriti dejstva tako dobro, da nam sogovornik verjame.
Vsi smo radi dobri. Ker imamo ljudje dar govora, nam pogosto (tudi meni) zadostuje, da se v svojem delanju dobrega ustavimo zgolj pri besedah. Živali ne znajo govoriti. Zato se morajo, če hočejo biti dobre, potruditi z dejanji.
Dar govora je čudovito darilo. A žal pogosto tudi dobra krinka, ki zakrije bistvo.
Zato je pa v današnjih časih virtuala tako priljubljena... ker so vse samo besede, in nihče ne ve, kaj je zadaj, kakšna so dejanja, kakšen je v resnici človek... lp, *maxika
OdgovoriIzbriši