Sarajevo

Zbudili smo se točno tam, kjer smo želeli: tik ob robu slavne sarajevske Baščaršije. Naš motel je bil majhen, a zelo prijeten in z vrtom, ravno dovolj velikim, da so otroci dan začeli z igro z žogo:

Za hotelom se pot med mestnimi hišami vzpne strmo navzgor, do trdnjave in do čudovitega pogleda nad vsem mestom, kakršnega vidite na fotografiji na vrhu te objave.

Ko se hiše končajo, se znajdeš na muslimanskem pokopališču z značilnimi belimi dvojnimi nagrobniki. Zaradi pred desetletjem divjajoče vojne je med pokopanimi žal grozljivo veliko mladih ...

Sredi pokopališča častna straža izkazuje svoje spoštovanje preminulemu predsedniku Aliju Izetbegoviću, ki je tu pokopan:

Nad Sarajevom nas je pozdravila tudi drobna prijateljica:

Skupaj z njo smo se spustili nazaj v mesto in odšli v stari del, imenovan Baščaršija.




Na ulicah vlada duh nekega drugega časa, trgovinice pa vabijo k obisku.

Nas je bolj kot želja po nakupovanju mučila želja po čevapčičih. Našli smo pravo bosansko čevapdžinico. Prava bosanska pomeni, da v njej ne moreš dobiti niti kapljice alkohola, na jedilnem listu pa imajo samo tri jedi: porcija 5 čevapov, porcija 10 čevapov in porcija 15 čevapov.

Primerno okrepčani smo se z avtomobilom odpeljali na obrobje mesta. Tam je sarajevsko letališče, ki na pol deli nekaj travnikov. Med vojno so bili na gričih Srbi, na letališču Združeni narodi, na obeh straneh letališča pa obkoljeni Bosanci. Pot iz okupiranega Sarajeva je vodila čez letališče, saj je bil na drugi strani tisti del Bosne, ki je imel dostop do Evrope. Čez letališče se ni dalo, zato so Bosanci skopali 800 metrov dolg predor pod letališče. Danes je odprtih samo še prvih nekaj metrov predora, ki nas opominja na grozote sarajevske vojne.

Da bi bili varni pred srbskimi ostrostrelci, so predor začeli kopati kar v stanovanjski hiši:

Po kratkem sprehodu po predoru smo si zaželeli svežega zraka, zato smo se odpeljali na drug del sarajevskega predmestja. Vrelo Bosne je izvir reke Bosne, ki je zaradi bližine mestnega središča postal tudi osrednji sarajevski park. Tam si meščan res lahko napolni baterije!

Reka Bosna tu izvira kar iz sten in takoj ustvarja široko reko, pravzaprav več rek, ki se ob robu parka združujejo v eno, vmes pa tvorijo romantične otočke, čez katere so speljane prijetne sprehajalne poti. Ljubljanski Tivoli lahko Vrelu Bosne upravičeno zavida njeno lepoto, mladost in energijo! Napolnjeni z novo mero moči in dobre volje smo se nenačrtovano odločili, da se za konec dneva odpeljemo še visoko nad Sarajevo. Naš zadnji današnji cilj je bila Jahorina, dom Vučka in zimskih olimpijskih iger. Na vrhu so nas presenetili ostanki zime v obliki snega ...



... in ostanki vojne v obliki tulcev.

Povsem brez presenečenja, čisto upravičeno, pa so se začeli oglašati tudi naši želodci. Po celodnevnem vandranju smo si zaslužili še krepko mesno večerjo. Spet na Baščaršiji, le da smo tokrat čevapčiče zamenjali s fantastičnim piščancem. Mljask, je bilo dobro!


Lahko noč, Sarajevo. Dobro mesto si!