Ušesa Istre

Na jugu kraškega roba, tik nad mejnim prehodom Sočerga, pohodnik ostrmi ob pogledu na čudovite stene, ki so zaradi previsne oblike dobile ime “ušesa Istre”. 

V stenah gnezdijo ogrožene ptice, zato je na poti veliko naravovarstvenih opozoril in navodil, predvsem pa se res izogibajte približevanju stenam spomladi, v času gnezdenja. Ptice vam bodo hvaležne.

Ušesa Istre bi lahko preimenovali tudi v "lepote Istre". Oči vam bodo hvaležne, če jih pripeljete sem!

Sprehajalna pot po dolini Ravenske Kočne

Tale sprehajalna pot je enostavna. Predvsem primerna za vroče dni, ko je tukaj zagotovo prijetno hladno. Mi smo jo sem žal ubrali, ko je bilo povsod hladno, torej nas je tukaj še bolj zeblo.

Parkiraš lahko ob Planšarskem jezeru, ali pa se zapelješ še malo naprej, če si len. In se potem lepo sprehajaš. Pot gre malo navzgor, a je povsem enostavna, primerna za vsakega otroka. Nevarnosti nobene. Narava pa lepa.

P.S.
Fotografirano s Samsung Galaxy S3.

Rifnik

Družine, tole morate "probat"! Luštno, nezahtevno, zanimivo, predvsem pa - spokojno. Krasen družinski izlet! Še posebej, če zraven povabiš dobro družbo.

Rifnik je nezahteven hrib nad Šentjurjem, ki na vrhu premami otroke z arheološkimi ostanki, ob katerih se lahko razplamti domišljija.Deset minut pred vrhom pa stojijo markantni ostanki čisto pravega gradu, Reichenecka. Tam pazite na otroke, da kam ne padejo, oglejte si pa ostanke vsekakor.

Na koncu nas je ob asfaltirani cesti razveselila še tale štajerska "kapelca", posvečena trgatvi in sadovom le-te:

P.S.: Slikano s Canon EOS 350D in osnovnim "plastičnim" objektivom 18-55.

Kako najti mir v Parizu

Pariz je čudovito mesto. Že z letala se ti, če imaš malo sreče s pilotom, prikaže v vsej svoji lepoti, vključno z Eifflovim stolpom, potem pa se paša za oči nadaljuje še ves dan, ko hodiš skozi mesto.

Pariz je tudi prometno mesto. Hrupno, glasno, onesnaženo od prometa. Kot turist, prevzet od znamenitosti, tega niti ne opaziš. Ko prideš večkrat, zaradi službe, pa vse to vidiš vedno bolj. In začneš iskati mirne kotičke. Kar se hitro izkaže za "mišn imposibl".

Ko se je danes moje delo končalo, so me noge, še zdaj ne vem zakaj, ponesle na podzemno železnico in od tam direktno do katedrale Notre Dame. Seveda je bilo tudi tu glasno in hrupno, polno ljudi, kot lahko vidiš na zgornji sliki. Pa so me noge, spet ne vem, zakaj, ponesle v cerkev, in tam ne po krožni poti, ki usmerja turiste na ogled, ampak naravnost, med klopi, rezervirane za vernike. Pa so me noge nesle še kar naprej, dokler se nisem znašel v drugi vrsti klopi, sedeč med verniki, ki so očitno nekaj čakali. Takrat sem se zavedel, da je tukaj v bistvu mirno. Kljub tihemu šumenju množice turistov nekaj metrov preč je bil tukaj mir. Mir sredi Pariza. In tako sem obsedel ter čakal. Tako kot so čakali ostali okoli mene. Le da so drugi vedeli, kaj čakajo, jaz pa pač ne.

In smo dočakali. Pred nas sta prišla župnik, črn kot noč, ter neka mlada gospa v modri halji (podobni, kot jih v beli barvi nosijo ministranti). Začele so se pete litanije. Čudoviti glas gospe v modrem je v njenem solo petju, okrepljenem z dobrim ozvočenjem, napolnil notredamsko cerkev. Rajska melodija je trajala pol ure, izmenjujoč se z odpevi ljudi okoli mene. In jaz sem postajal blaženo miren. Ker sem sredi Pariza našel svoj mir.

Po litanijah so ljudje obsedeli, spet so očitno nekaj čakali. In res, že čez pet minut se je začela še maša. No, pa poglejmo, kako to zgleda v Franciji, v francoščini. In sem ostal. Ter užival. Mir je bil še večji, kot prej. Najprej sem mislil, da se očitno stapljam z nekim nebeškim mirom, potem pa sem se ozrl okoli sebe in spoznal, da so cerkev očitno že zaprli za turiste. Tako smo bili v notredamski cerkvi samo še verniki, z nami pa še vedno gospa z angelskim solističnim petjem. Bilo je mirno, toplo, prijetno. Bilo je lepo. Še posebej sem užival ob pogledu na prelepo azijsko dekle dolgih črnih las pred mano. Ob molitvah je, nasprotno od nas, vsako besedo podkrepila z nežnim, a simbolno pomenljivim gibom rok. In tako mi je skozi "očenaš" s kretnjami rok prikazala čudovito predstavo, za kateri bi si želel, da bi jo kdaj videl tudi pri nas. Bilo, kot bi z rokami plesala nežni balet.

Tako sem na glasni, gneče polni službeni dan celo v Parizu našel Mir.  Ko je bilo vsega konec, je bila zunaj že noč. Peš sem se odpravil pol ure daleč do postaje podzemne železnice, čez park v Louvru. Tudi tu so s prihodom noči hrupni turisti večinoma pobegnili, in ostali so predvsem zaljubljeni pari. Ja, celo pred Louvrom sem lahko našel mir.

Nocoj bom spal mirno. Ker zdaj vem, kako lahko tudi v Parizu najdeš mir.

P.S.: Slikano s Samsung Galaxy S3.

Tour Montparnasse

Tour Montparnasse je poslovna stavba sredi Pariza, ki s terase na vrhu ponuja 360-stopinjski razgled na vse mesto. Žal zahtevajo kar 14,50 eur na odraslega za dostop, zato se Gorenjci raje zadovoljimo s pogledom, ki ga občasno lahko ujamemo, kadar pilot med pristajanjem zaokroži nad Parizom.

Pod teraso je Montparnasse 56, restavracija v 56-em nadstropju. Da prideš tja, moraš v pritličju najprej skozi podobno "body check" kontrolo kot na letališču, nato pa z dvigalom visoko navzgor. Sem hodijo tako Parižani kot turisti, druži pa jih ista lastnost - imajo debelejše denarnice. Pogosto pridejo sem gor samo zato, ker si to pač lahko privoščijo. Ali pa zato, ker hočejo nekomu dokazati, da si to lahko privoščijo. Res pa je razgled nad mesto veličasten. A le, če ti večerja tam zgoraj vzame zgolj odstotek mesečne plače. Za vse nas ostale je sendvič na trati ob Eifflovem stolpu enako, če ne še bolj atraktiven :)

Vsekakor pa je zanimivo pokukati v ta svet "tam zgoraj".

Gospod, ki je kuhal kamenje

Ko smo se vračali z Lepega kamna, smo levo ob cesti blizu Kamnika zagledali zanimiv prizor: kupolasto zgradbo, iz katere se je zelo močno kadilo. Radovednost nas je zaustavila na poti domov, parkirali smo in šli pogledat, kaj se dogaja. In kako dobro, da smo to storili!

V trenutku smo se znašli v preteklosti, kot bi nas časovni stroj ponesel vsaj sto let nazaj. Našli smo namreč gospoda, ki je kuhal kamenje.

Ja, tako kot bi gradil piramido, je sestavil enega na drugega bele kamne, pod njimi pa kuril izjemno močan ogenj, kot bi ga gnal sam peklenšček.

Gospod je delal apno, ob napornem delu pa si je vseeno vzel čas in nam podrobneje razložil, kaj počne. Najprej mora kamenje (apnenec iz bližine) več dni kuriti z izjemno močnim ognjem, da vzdržuje enakomerno visoko temperaturo. Nato se razbeljeno kamenje več dni hladi, potem pa se ga v posebnih bazenih še gasi. Svinjsko naporno, obenem pa še nevarno delo!

Lepi kamen

Lepi kamen je, poenostavljeno povedano, ogromen kamen sredi gozda, eno uro enostavne, varne hoje naprej od Doma v Kamniški Bistrici. Davno nazaj se je narava malo poigrala in ga spravila sem, kamor naj ne bi sodil.

Potem je prišel še človek in na vrh postavil kočo ter opazovalnico. Zelo zanimivo in vredno izleta!

Sveti Primož nad Kamnikom

Sveti Primož nad Kamnikom je priljubljena, enostavno dosegljiva izletniška točka. Je blizu Kamnika, vrh je dosegljiv v kratkem popoldnevu, zato je cilj zanimiv tudi med tednom.

Samsung Tab 4

Osebno sem velik navdušenec nad sodobno tehnologijo. Ker so tudi avtomobili vedno bolj povezljivi,  se pametni telefoni in tablice, torej naprave, ki jih obožujem, vedno bolj selijo tudi v avtomobile. Prav zato se moram ta vikend po službeni dolžnosti ubadati s kar štirimi novimi tablicami Samsung Galaxy Tab 4, ki se znajo pogovarjati z najnovejšimi Renaulti.

Pogled na štiri povsem nove tablice  mi je polepšal konec tedna :) In ob tem lahko povem, da te tablice, ki sodijo v srednji razred in stanejo 300 evrov, povsem zadostujejo za veliko večino uporabnikov. Internet, novice, glasba in filmi, foto in video, vse deluje gladko in  kakovostno. Plačati več za večino ljudi nima več smisla.

Jackie

Film tedna je bil zame dolga leta sinonim za večer, ki ga ne želim preživeti pred TV sprejemnikom. Vsaj ne gledajoč prvi program nacionalke. Pa sem z leti dozorel (ne, nisem rekel, da sem se postaral!) in začel ceniti filme z vsebino. In tu se mi zdi, da sedi na nacionalki nekdo, ki se res spozna na filme, saj v izboru Filma tedna skoraj ne doživiš slabega večera.

Tudi tokat je bilo tako. Končno en nizozemski film, kar je že zaradi jezika, ki ga nismo vajeni,  luštno poslušati, potem pa še tako nepredvidljiva zgodba, kjer te konec res preseneti. Film je lahkoten in te spravi v posteljo z nasmeškom na obrazu. Če ga še nisi gledal, ti ga vsekakor priporočam!

Danski film Lov (Jagten)

TV Slovenija je spet naredila presežek s filmom tedna. Tokrat so nam ponudili dansko dramo Lov, kjer otrok vzgojitelja obtoži spolnega nadlegovanja. Že vse od začetka filma veš, da je vzgojitelj nedolžen, in skupaj z njim trpiš skozi mučno zgodbo, ko je tako rekoč od vseh križan, pribit na križ, brez možnosti, da bi se branil. 

Film je res hud. Izredno težak, zamorjen, ampak obenem eden najboljših. Kako hudo dobro posneto! Trpel sem z glavnim likom Lucasom od začetka do konca, pa še dve uri ponoči …

Vsekakor vredno ogleda, čeprav te film ne bo nasmejal, ampak spustil v tvoje misli kar nekaj teže. 

Misha Defonseca: Preživela z volkovi

Deževen dopust je imel eno dobro plat: čas za branje knjig. Ko sem se sprehajal skozi čudovito mestno knjižnico v Kranju, sem na polici zagledal knjigo z zanimivim naslovom "Preživela z volkovi". Zagrabil sem jo, jo odprl, in nisem zmogel nehati.

Ni bilo ravno lahkotno poletno branje, še manj zabavno, a obenem vseeno zelo dobro. Gre za presunljivo zgodbo o majhni židovski deklici, ki je pred krutim nacizmom zbežala v gozd. Prehodila je na stotine kilometrov, prečkala več državnih mej, se soočala s krutostjo človeka in poštenostjo živali. Spoznala je, da je človek zloben, žival pač nikoli. Doživela je krute stvari, ki so jo zaznamovale za vse življenje.

Knjiga ni v večerno zabavo, je pa vsekakor nekaj, kar ti da misliti in ti pomaga, da si hvaležen za življenje, kakršnega imaš. Zato sem jo priporočil v branje tudi svoji najdražji. Njej se je zgodilo enako - ko je začela brati, ni mogla nehati. Ampak, nekaj jo je grizlo. Zgodba je namreč skorajda neverjetna. "Ko je nekaj skoraj nemogoče, da bi bilo res, je najbrž tudi res nemogoče", si je rekla, in šla malo guglat. Na koncu je našla šokantno novico, da je letos ameriško sodišče avtorico kaznovalo z 22 milijoni dolarjev kazni, ki jo mora vrniti založniku, ker je vsebina knjige - zlagana!

Prav "nategnjenega"  se zdaj počutim. Verjel sem ji, se vživel v njeno zgodbo, sočustvoval, zdaj pa berem, da je bil vse le "šov" v boju za čim višjo naklado. Pa tako zelo sem si želel to knjigo priporočiti tudi tebi ...

Lucy

Danes mi je zapasal kino. Spored kranjskega Cineplexxa mi je na zaslonu telefona prikazal naslov "Lucy, znanstvena fantastika". Žanr, pri katerem me ni treba prepričevati, da bi film pogledal :)

Pa sem šel, pričakujoč film brez vsebine, a z ogromno posebnih efektov, ki zažarijo šele na velikem platnu kino dvorane. In res je bilo tako. Fantazija z veliko domišljije in posebni efekti, ki so delali svojo zgodbo sveta znotraj naših teles. Veliko pa je tudi streljanja in pretepanja - toliko, kot da bi gledal Švarcija, Staloneja, Vandameja in ostale Plačance. Pa vendar je bilo "med vrsticami" še nekaj več. In bolj ko je šel film proti koncu, bolj sem spoznaval, da mi hoče nekaj povedati. Nekaj o Življenju.

"Pišuka, a je bil tole slučajno evropski film, ki za razliko od ameriških zna dati tudi vsebino?" Tako sem se spraševal na poti domov. Ko sem šel nato končno le preverit, kaj sem res gledal, sem opazil, da je bil režiser Luc Besson, Francoz, ki je sicer ameriškemu filmu dal tudi nekaj vsebine, o kateri zdaj razmišljam.

"Life was given to us a billion years ago. Now you know what to do with it." Tako se film konča. In zato zdajle sedim doma, premišljujem o sporočilih filma, ki šele sedaj prihajajo za mano, in se sprašujem, če znam delati prav s tem, kar mi je bilo dano. 

Več citatov iz filma najdeš tukaj ..., tale mi je pa najboljši, a ga razumeš le, če pogledaš film: 

"Time is the only true unit of measure, it gives proof to the existence of matter, without time, we don’t exist". 

Lahko noč, Izola!

Prince of Venice

Ti ime Prince of Venice kaj pove? Leta 1989 so ga zgradili v Avstraliji za slovenskega naročnika in ta, po mojem mnenju takrat čudež pomorske tehnike, je s slovensko zastavo ponosno povezoval našo obalo z Benetkami.  Sam sebi sem se takrat zdel hud frajer, da živim v državi, pod katere zastavo pluje tako huda ladja.

V kasnejših letih je žal, tako kot vsa dobra podjetja in blagovne znamke, tudi tega katamarana doletela usoda menjave lastnikov, tudi držav, in na "princa" sem počasi pozabil. Danes pa sem ga v Izoli spet zagledal. In vsi lepi občutki iz mladosti so se spet vrnili. Ladja mi je še vedno "kul". Žal se pa z njo še nikoli nisem peljal. A verjamem, da v poltretji uri, kot potrebuje do Benetk, resnično zleti čez morsko gladino.