sreda, 29. junij 2022

Korzika (četrti dan): Monte Cinto in Asco

Monte Cinto: pogled z vrha.

Na hrvaški obali so nas v kampih zjutraj, tik preden se je začel delati dan, zbujali pijani "zombiji", ki so se glasno vračali z nočnih zabav. Tokrat pa sva bila midva tista "zombija", ki sta se sicer trezna, a precej krmežljava, tik pred sončnim vzhodom trudila čim bolj tiho in neopazno oditi iz kampa Cabanella. Današnji cilj je bil Monte Cinto - korziški "Triglav", in tako kot za osvojitev ponosa naših hribov je tudi za korziškega velikana najbolj varno začeti čim bolj zgodaj. 

Sončni vzhod na parkirišču smučišča Haute Asco.

Monte Cinto je torej to, kar je za nas Triglav. Vzpenja se 2.706 metrov nad prelepimi obalami Korzike. Midva sva se iz kampa z avtom odpeljala do velikega parkirišča na majhnem smučišču Haute Asco na nadmorski višini 1.450 metrov. Cesta do sem je primerna tudi za kolesarske navdušence nad klanci.

Pot najprej vodi skozi očem prijazen gozd ...

... kmalu pa se drevesa umaknejo lepim skalam, med katerimi te pozdravi ledeno hladna voda.

Kljub zgodnji uri na parkirišču nisva bila edina, na poti proti vrhu pa sva srečevala predvsem tiste, ki so hodili po slavni korziški planinski transverzali GR20

GR20: transverzala po Korziki od severa do juga. 

Oprtani s precej težjimi nahrbtniki kot midva so s počasnejšim korakom že od daleč dali vedeti, da je za njimi že veliko kilometrov, pred njimi pa prav tako še več dni hoje. Vsekakor naju je GR20 zamikala in upam, da nama bo nekoč usojeno, da jo prehodiva tudi midva. 

Nad gozdno mejo.


Na vrhu je bilo precej manj ljudi, kot na Triglavu, pa še prostora je več, tako da se lahko sprostiš in uživaš v razgledu in miru. 

Monte Cinto: na vrhu. 

Monte Cinto je od naju zahteval dobrih osem ur hoje (do vrha in nazaj), na kateri sva premagala 13 km razdalje in 1.700 višinskih metrov. Kdor je že bil na Triglavu, bo Monte Cinto zmogel brez težav, saj je pot tehnično precej lažja in krajša. Ves čas pa razvaja z lepimi razgledi, zato sva se do avta vrnila vsa nasmejana.

Skalno kraljestvo.

Na prelazu, kjer počivajo pohodniki po GR20.

Voda, ujeta med skale.

Nižje ko greš, več je spet zelenja. 

Vooodaaa!

Monte Cinto: dobrih osem ur hoje (iz Haute Asco do vrha in nazaj), 13 km razdalje, 1.700 višincev.

Na poti z avtomobilom nazaj v kamp Cabanella sva se ustavila še v dolini Asco in si privoščila osvežujoče kopanje v prelepi reki. 

Asco: soteska tik ob cesti.

Prelepa reka!


Redne spremljevalke cest na Korziki: svobodne krave, ki ne poznajo ograj. 

Po vrnitvi v kamp Cabanella sva si privoščila zasluženo kosilo, noč pa sva namesto v šotoru preživela v drevesni hoški sredi kampa, še malo bližje zvezdam :)


Hotel drevesna hiška v kampu Cabanella.


torek, 28. junij 2022

Korzika (tretji dan): Saint Florent, Plage de l'Ostriconi

Saint Florent na severozahodu Korzike.

Tretji dan sva spoznavala severozahodno obalo Korzike. Iz krasnega kampa U Sole Marinu sva se najprej odpeljala v najbližje, zgolj deset minut vožnje z avtom oddaljeno mestece Saint Florent.


Saint Florent leži na stičišču, kjer se najbolj "divji" severni del Korzike Cap Corse na svojem jugozahodnem delu zlepi z otokom. Taka majhna, stara mesteca nama vedno pašejo za umirjen sprehod.



Najin naslednji cilj je bil obiskati prvo od številnih "must see" plaž, ki jih je na Korziku res ogromno.

Iz kampa prek Saint Florenta do plaže Ostriconi.

Do plaže Ostriconi (Plage de l'Ostriconi) se je treba malo dlje sprehoditi skozi naravo, tudi skozi malo bolj "barjanski" del.



Ko na koncu poti zagledaš plažo, se ti nasmeh razleze po vsem obrazu. Sicer si ne predstavljam, kako sredi najhujše poletne vročine turisti na taki "puščavi" najdejo svoje veselje, ampak zdaj, ko vročine še ni bilo, je taka plaža res prijetna. 




S plaže naju je popoldan pot vodila v notranjost Korzike. Sorodniki so nama priporočili Camping Cabanella, preprost kamp sredi narave (sicer tik ob glavni, a večinoma prazni cesti), ki ga vodi simpatična (po mojem mnenju) bivša hipijevka. Nasmejana gospa, ki po kampu hodi bosa. 

Camping Cabanella.

Pod kampom teče reka, ki nama je zvečer ponudila osvežujočo kopel in nama obljubila prijeten spanec. Ta bo danes kratek, ker greva jutri na korziški Triglav - Monte Cinto. Camping Cabanella je izvrstno izhodišče, saj je tik ob cesti, po kateri se z avtom odpelješ na izhodišče planinarjenja. 

Pogled z najine parcele v kampu na cesto. Krave so pogoste sprehajalke na korziških cestah. Svobodna bitja. 

Prijetna plaža tik pod kampom.

Četrti dan sva splezala na najvišji vrh Korzike - Monte Cinto. Zapis o tej dogodivščini si lahko prebereš tukaj ...

ponedeljek, 27. junij 2022

Korzika (prvi in drugi dan): na trajekt!

Pogled na Korziko s trajekta v zgodnjem jutru. 

Pametni pravijo, da se dopust začne že doma, s pakiranjem in potem potjo. Jaz to razumem predvsem v smislu, da bi moralo biti že pripravljanje prtljage in potovanje nekaj nestresnega in veselega. No, vsaj tisti del s pakiranjem mi dela še kar nekaj preglavic ... 

Projekt "Korzika 2022" je bil eden najinih prvih dopustov brez otrok. Ti so v teh letih že postali avtonomne republike, ki rade potujejo, a brez nadzora ta starih. Bil je tudi prvi projekt, ki je vseboval daljšo vožnjo z ladjo. Zato je bila to krasna priložnost, da si uresničim še eno željo - izkušnjo spanja na ladji, v pravi ladijski kabini.  

Pristanišče v Genovi.

Na Korziko vozita dve vrsti trajektov. V bistvu gre za isto vrsto trajektov, le da čez dan pokurijo več umazanega goriva in skušajo priti čez lužo čim hitreje, ponoči pa te motorje obremenijo le polovično, s tem podaljšajo pot in ti ponudijo spanje. Da se zjutraj zbudiš na Korziki in začneš odkrivanje tega otoka že navsezgodaj, je pa tudi krasno, kajne?

Najin nočni trajekt iz Genove na Korziko čaka na svoje potnike.

Za Slovence sta najbližji pristanišči proti Korziki v Livornu in Genovi. Midva sva seveda preizkusila obe možnosti - na Korziko sva šla z nočnim trajektom iz Genove, nazaj pa s hitrejšim dnevnim v Livorno. 

Cremona.

Pot se nama je ležerno začela v nedeljo. Ker sva imela trajekt šele zvečer, sva si lahko doma privoščila mirno jutro s počasnim zajtrkom. Da bo tudi pot že del dopusta, sva si vmes ogledala še dve stari italijanski mesti, Cremono in Piacenzo. 

Piacenza.

Zadnji del poti proti Genovi je bil kar malce adrenalinski. Uradno sva bila še vedno na avtocesti, a se je ta začela divje spuščati proti morju, ob tem delala ostre zavoje, kjer je bilo hitrost pogosto treba zmanjšati na 60 km/h, da si še zvozil "avtocestni" ovinek. Vsekakor priporočam, da si za pot vzamete kar nekaj rezerve. Naju je tik pred Genovo, po končanem adrenalinskem spustu, pričakala dolga kolona pred zadnjo cestninsko postajo. Če bi se nama mudilo na trajekt, bi bila presneto živčna! Tako pa sva imela po prihodu v mesto še čas najti eno od cenejših bencinskih črpalk, saj je bilo gorivo na celini cenejše kot na Korziki in se je splačalo na ta način malo privarčevati. Potem sva se odpeljala v pristanišče in postavila v vrsto z drugimi dopusta željnimi popotniki. 

Vhod v pristanišče v Genovi.

Ob pogledu na velike trajekte sem komaj čakal, da prvič vidim njihovo drobovje. Kako zahtevno bo zapeljati avto v trebuh trajekta, kako bomo na koncu prilezli ven iz njega? 

Skozi leva vrata gredo avtomobili v ladjo, skozi desna pa na cilju pridejo ven. Na koncu ladje je namreč ovinek. Prava cesta v trebuhu ladje!

Izkazalo se je, da je notranjost takega trajekta taka, kot kakšna podzemna garaža. Ozka, a brez težav prevozna enosmerna pot, tako da na koncu tudi za izhod iz trajekta pelješ naravnost naprej skozi drugi del ladje (ali pa doživiš v trebuhu ladje pravi ovinek, ki te obrne, da naravnost odpelješ nazaj na isti izhod, kjer si prej prišel v ladjo - odvisno od vrste ladje).  Edini izziv je, kako iz avta priti do stopnišča, ki vodi v prostor za potnike. Uslužbenci z usmerjanjem namreč od voznikov zahtevajo, da avte parkirajo tako rekoč drug drugemu na odbijač, in potem dolgo iščeš kako "luknjo", kjer se boš med vozili prebil do stopnišča na palubo. 

Čakajoč na izplutje iz Genove. 

Naslednji korak je bil obisk recepcije, kjer dobiš ključe od vnaprej plačane in rezervirane kabine. Vrsta je bila dooolga, ampak zaposleni so noro zverzirani, tako da v samo nekaj minutah razdelijo ključe prav vseh kabin na ladji. Midva sva potem počasi odšla najprej v sobo, nato pa na palubo gledat pristanišče in odhod ladje. Nenavadno se mi je zdelo, zakaj večina potnikov (videlo se jim je, da takole na trajekt hodijo vsako leto) ne uživa na palubi, ampak so se takoj zapodili v ladijsko samopostrežno restavracijo na večerjo. Odgovor sem dobil, ko so kmalu po izplutju po internem ozvočenju že začeli opozarjati, da se bo restavracija kmalu zaprla. 


Nos ladje se je usmeril k izhodu iz pristanišča v Genovi.

Midva sva ostala na palubi in se ob malici iz nahrbtnika ter pijači iz ladijskega bara poslavljala od celine. Ko smo bili dovolj daleč od obale, da ni bilo videti ničesar zanimivega več, me je presenetilo, da je ladja večji del že utonila v nočni mir. Le zakaj so šli vsi tako hitro spat, saj bo noč še dolga? Ha, ob petih zjutraj sem dobil odgovor: že dve uri pred pristankom ladje nas je vse potnike iz postelj vrgla budnoca prek ozvočenja. Ta je začela vabiti na zajtrk v ladijsko restavracijo, obenem pa so prosili, naj čim prej zapustimo sobe. Istočasno smo že zaslišali trkanje čistilnega osebja na vrata, ker so morali čim prej sobe očistiti za naslednjo skupino potnikov, ki se bodo s tem trajektom vračali nazaj na celino. 

Korzika prihaja!

Pristanišče na Korziki.

Ko so gume avtomobila začutile trdna tla, sva se usmerila na sever, na Cap Corse. Tako se imenuje ves severni "jezik" Korzike. Najin današnji cilj je bil spoznati najsevernejši in najmanj obljuden del Korzike. 

Cap Corse: slavna plaža s kravami. Ker so tam krave, ljudi pač ni. 

V lokalni trgovini sva si kupila zajtrk in si ga privoščila na plaži, nato pa odšla naprej. Sever otoka so zaznamovale težko dostopne plaže in panoramska, res lepa, pa seveda ozka, a normalno prevozna cesta.


Malce napeto postane le, če srečaš vlačilca. Ampak midva sva kaj takega na celotnem potovanju doživela le prvi dan. 


Če imaš preveč časa, potem to pot priporočam. Če časa ni dovolj, je pa severni del otoka tisti, ki se mu lahko najlažje odrečeš.

Cap Corse: slikovita cesta.

Njegova najbolj izstopajoča zanimivost je panoramska cesta, a takih najdeš veliko tudi drugod po Korziki, zato si lahko prihraniš ovinek na sever. 

Nonza.

Pot sva zaključila v krasnem majhnem kampu U Sole Marinu, ki ga vsekakor lahko zelo priporočiva za prvo noč na Korziki. Do njega se da priti tudi veliko hitreje kot midva - po glavni cesti naravnost čez otok. Ponuja prijetne naravne parcele s senco in lepo plažo. Ni pa v bližini nobenega mesta, zato se pred prihodom založite z vsem, kar potrebujete.

Plaža ob kampu U Sole Marinu.

Te zanima, kam naju je odpeljal tretji dan? Skoči na naslednji zapis ...

sobota, 4. junij 2022

Kranjska Gora: Mavrinc in Špica, pa Goni Pony za povrh

Prvo junijsko soboto 2022 sva šla navijat za sina na najbrž najbolj nor kolesarski vzpon v državi - Goni Pony. 

Da je bila vožnja z avtom do Kranjske Gore ekološko bolj upravičena, sva si pred popoldanskim začetkom dirke dopoldan privoščila še planinski izlet na Visoki Mavrinc in Špico v Sedelcih. Tako sva najprej hodila po hribih nad vršiško cesto, popoldan pa na tej cesti še glasno navijala za prav vsakega, ki je rinil svojega ponija na vrh. 




Na 16 kilometrov dolgem pohodu sva zgizla za 820 metrov višincev in se navduševala nad pogledi na okoliške hribe, med drugimi na Špik, Škrlatico, Razor, Prisank, Vršič .... 

16 kilometrov dolga in lepa krožna pot.