 |
| Pogled na Korziko s trajekta v zgodnjem jutru. |
Pametni pravijo, da se dopust začne že doma, s pakiranjem in potem potjo. Jaz to razumem predvsem v smislu, da bi moralo biti že pripravljanje prtljage in potovanje nekaj nestresnega in veselega. No, vsaj tisti del s pakiranjem mi dela še kar nekaj preglavic ...
Projekt "Korzika 2022" je bil eden najinih prvih dopustov brez otrok. Ti so v teh letih že postali avtonomne republike, ki rade potujejo, a brez nadzora ta starih. Bil je tudi prvi projekt, ki je vseboval daljšo vožnjo z ladjo. Zato je bila to krasna priložnost, da si uresničim še eno željo - izkušnjo spanja na ladji, v pravi ladijski kabini.
 |
| Pristanišče v Genovi. |
Na Korziko vozita dve vrsti trajektov. V bistvu gre za isto vrsto trajektov, le da čez dan pokurijo več umazanega goriva in skušajo priti čez lužo čim hitreje, ponoči pa te motorje obremenijo le polovično, s tem podaljšajo pot in ti ponudijo spanje. Da se zjutraj zbudiš na Korziki in začneš odkrivanje tega otoka že navsezgodaj, je pa tudi krasno, kajne?
 |
| Najin nočni trajekt iz Genove na Korziko čaka na svoje potnike. |
Za Slovence sta najbližji pristanišči proti Korziki v Livornu in Genovi. Midva sva seveda preizkusila obe možnosti - na Korziko sva šla z nočnim trajektom iz Genove, nazaj pa s hitrejšim dnevnim v Livorno.
 |
| Cremona. |
Pot se nama je ležerno začela v nedeljo. Ker sva imela trajekt šele zvečer, sva si lahko doma privoščila mirno jutro s počasnim zajtrkom. Da bo tudi pot že del dopusta, sva si vmes ogledala še dve stari italijanski mesti, Cremono in Piacenzo.
 |
| Piacenza. |
Zadnji del poti proti Genovi je bil kar malce adrenalinski. Uradno sva bila še vedno na avtocesti, a se je ta začela divje spuščati proti morju, ob tem delala ostre zavoje, kjer je bilo hitrost pogosto treba zmanjšati na 60 km/h, da si še zvozil "avtocestni" ovinek. Vsekakor priporočam, da si za pot vzamete kar nekaj rezerve. Naju je tik pred Genovo, po končanem adrenalinskem spustu, pričakala dolga kolona pred zadnjo cestninsko postajo. Če bi se nama mudilo na trajekt, bi bila presneto živčna! Tako pa sva imela po prihodu v mesto še čas najti eno od cenejših bencinskih črpalk, saj je bilo gorivo na celini cenejše kot na Korziki in se je splačalo na ta način malo privarčevati. Potem sva se odpeljala v pristanišče in postavila v vrsto z drugimi dopusta željnimi popotniki.
 |
| Vhod v pristanišče v Genovi. |
Ob pogledu na velike trajekte sem komaj čakal, da prvič vidim njihovo drobovje. Kako zahtevno bo zapeljati avto v trebuh trajekta, kako bomo na koncu prilezli ven iz njega?
 |
| Skozi leva vrata gredo avtomobili v ladjo, skozi desna pa na cilju pridejo ven. Na koncu ladje je namreč ovinek. Prava cesta v trebuhu ladje! |
Izkazalo se je, da je notranjost takega trajekta taka, kot kakšna podzemna garaža. Ozka, a brez težav prevozna enosmerna pot, tako da na koncu tudi za izhod iz trajekta pelješ naravnost naprej skozi drugi del ladje (ali pa doživiš v trebuhu ladje pravi ovinek, ki te obrne, da naravnost odpelješ nazaj na isti izhod, kjer si prej prišel v ladjo - odvisno od vrste ladje). Edini izziv je, kako iz avta priti do stopnišča, ki vodi v prostor za potnike. Uslužbenci z usmerjanjem namreč od voznikov zahtevajo, da avte parkirajo tako rekoč drug drugemu na odbijač, in potem dolgo iščeš kako "luknjo", kjer se boš med vozili prebil do stopnišča na palubo.
 |
| Čakajoč na izplutje iz Genove. |
Naslednji korak je bil obisk recepcije, kjer dobiš ključe od vnaprej plačane in rezervirane kabine. Vrsta je bila dooolga, ampak zaposleni so noro zverzirani, tako da v samo nekaj minutah razdelijo ključe prav vseh kabin na ladji. Midva sva potem počasi odšla najprej v sobo, nato pa na palubo gledat pristanišče in odhod ladje. Nenavadno se mi je zdelo, zakaj večina potnikov (videlo se jim je, da takole na trajekt hodijo vsako leto) ne uživa na palubi, ampak so se takoj zapodili v ladijsko samopostrežno restavracijo na večerjo. Odgovor sem dobil, ko so kmalu po izplutju po internem ozvočenju že začeli opozarjati, da se bo restavracija kmalu zaprla.
 |
| Nos ladje se je usmeril k izhodu iz pristanišča v Genovi. |
Midva sva ostala na palubi in se ob malici iz nahrbtnika ter pijači iz ladijskega bara poslavljala od celine. Ko smo bili dovolj daleč od obale, da ni bilo videti ničesar zanimivega več, me je presenetilo, da je ladja večji del že utonila v nočni mir. Le zakaj so šli vsi tako hitro spat, saj bo noč še dolga? Ha, ob petih zjutraj sem dobil odgovor: že dve uri pred pristankom ladje nas je vse potnike iz postelj vrgla budnoca prek ozvočenja. Ta je začela vabiti na zajtrk v ladijsko restavracijo, obenem pa so prosili, naj čim prej zapustimo sobe. Istočasno smo že zaslišali trkanje čistilnega osebja na vrata, ker so morali čim prej sobe očistiti za naslednjo skupino potnikov, ki se bodo s tem trajektom vračali nazaj na celino.
 |
| Korzika prihaja! |
 |
| Pristanišče na Korziki. |
Ko so gume avtomobila začutile trdna tla, sva se usmerila na sever, na Cap Corse. Tako se imenuje ves severni "jezik" Korzike. Najin današnji cilj je bil spoznati najsevernejši in najmanj obljuden del Korzike.
 |
| Cap Corse: slavna plaža s kravami. Ker so tam krave, ljudi pač ni. |
V lokalni trgovini sva si kupila zajtrk in si ga privoščila na plaži, nato pa odšla naprej. Sever otoka so zaznamovale težko dostopne plaže in panoramska, res lepa, pa seveda ozka, a normalno prevozna cesta.
 |
| Cap Corse: slikovita cesta. |
Njegova najbolj izstopajoča zanimivost je panoramska cesta, a takih najdeš veliko tudi drugod po Korziki, zato si lahko prihraniš ovinek na sever.
 |
| Nonza. |
Pot sva zaključila v krasnem majhnem kampu U Sole Marinu, ki ga vsekakor lahko zelo priporočiva za prvo noč na Korziki. Do njega se da priti tudi veliko hitreje kot midva - po glavni cesti naravnost čez otok. Ponuja prijetne naravne parcele s senco in lepo plažo. Ni pa v bližini nobenega mesta, zato se pred prihodom založite z vsem, kar potrebujete.
 |
| Plaža ob kampu U Sole Marinu. |
Te zanima, kam naju je odpeljal tretji dan? Skoči na naslednji zapis ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar