Gospod, ki je kuhal kamenje

Ko smo se vračali z Lepega kamna, smo levo ob cesti blizu Kamnika zagledali zanimiv prizor: kupolasto zgradbo, iz katere se je zelo močno kadilo. Radovednost nas je zaustavila na poti domov, parkirali smo in šli pogledat, kaj se dogaja. In kako dobro, da smo to storili!

V trenutku smo se znašli v preteklosti, kot bi nas časovni stroj ponesel vsaj sto let nazaj. Našli smo namreč gospoda, ki je kuhal kamenje.

Ja, tako kot bi gradil piramido, je sestavil enega na drugega bele kamne, pod njimi pa kuril izjemno močan ogenj, kot bi ga gnal sam peklenšček.

Gospod je delal apno, ob napornem delu pa si je vseeno vzel čas in nam podrobneje razložil, kaj počne. Najprej mora kamenje (apnenec iz bližine) več dni kuriti z izjemno močnim ognjem, da vzdržuje enakomerno visoko temperaturo. Nato se razbeljeno kamenje več dni hladi, potem pa se ga v posebnih bazenih še gasi. Svinjsko naporno, obenem pa še nevarno delo!

Lepi kamen

Lepi kamen je, poenostavljeno povedano, ogromen kamen sredi gozda, eno uro enostavne, varne hoje naprej od Doma v Kamniški Bistrici. Davno nazaj se je narava malo poigrala in ga spravila sem, kamor naj ne bi sodil.

Potem je prišel še človek in na vrh postavil kočo ter opazovalnico. Zelo zanimivo in vredno izleta!

Sveti Primož nad Kamnikom

Sveti Primož nad Kamnikom je priljubljena, enostavno dosegljiva izletniška točka. Je blizu Kamnika, vrh je dosegljiv v kratkem popoldnevu, zato je cilj zanimiv tudi med tednom.

Samsung Tab 4

Osebno sem velik navdušenec nad sodobno tehnologijo. Ker so tudi avtomobili vedno bolj povezljivi,  se pametni telefoni in tablice, torej naprave, ki jih obožujem, vedno bolj selijo tudi v avtomobile. Prav zato se moram ta vikend po službeni dolžnosti ubadati s kar štirimi novimi tablicami Samsung Galaxy Tab 4, ki se znajo pogovarjati z najnovejšimi Renaulti.

Pogled na štiri povsem nove tablice  mi je polepšal konec tedna :) In ob tem lahko povem, da te tablice, ki sodijo v srednji razred in stanejo 300 evrov, povsem zadostujejo za veliko večino uporabnikov. Internet, novice, glasba in filmi, foto in video, vse deluje gladko in  kakovostno. Plačati več za večino ljudi nima več smisla.

Jackie

Film tedna je bil zame dolga leta sinonim za večer, ki ga ne želim preživeti pred TV sprejemnikom. Vsaj ne gledajoč prvi program nacionalke. Pa sem z leti dozorel (ne, nisem rekel, da sem se postaral!) in začel ceniti filme z vsebino. In tu se mi zdi, da sedi na nacionalki nekdo, ki se res spozna na filme, saj v izboru Filma tedna skoraj ne doživiš slabega večera.

Tudi tokat je bilo tako. Končno en nizozemski film, kar je že zaradi jezika, ki ga nismo vajeni,  luštno poslušati, potem pa še tako nepredvidljiva zgodba, kjer te konec res preseneti. Film je lahkoten in te spravi v posteljo z nasmeškom na obrazu. Če ga še nisi gledal, ti ga vsekakor priporočam!

Danski film Lov (Jagten)

TV Slovenija je spet naredila presežek s filmom tedna. Tokrat so nam ponudili dansko dramo Lov, kjer otrok vzgojitelja obtoži spolnega nadlegovanja. Že vse od začetka filma veš, da je vzgojitelj nedolžen, in skupaj z njim trpiš skozi mučno zgodbo, ko je tako rekoč od vseh križan, pribit na križ, brez možnosti, da bi se branil. 

Film je res hud. Izredno težak, zamorjen, ampak obenem eden najboljših. Kako hudo dobro posneto! Trpel sem z glavnim likom Lucasom od začetka do konca, pa še dve uri ponoči …

Vsekakor vredno ogleda, čeprav te film ne bo nasmejal, ampak spustil v tvoje misli kar nekaj teže. 

Misha Defonseca: Preživela z volkovi

Deževen dopust je imel eno dobro plat: čas za branje knjig. Ko sem se sprehajal skozi čudovito mestno knjižnico v Kranju, sem na polici zagledal knjigo z zanimivim naslovom "Preživela z volkovi". Zagrabil sem jo, jo odprl, in nisem zmogel nehati.

Ni bilo ravno lahkotno poletno branje, še manj zabavno, a obenem vseeno zelo dobro. Gre za presunljivo zgodbo o majhni židovski deklici, ki je pred krutim nacizmom zbežala v gozd. Prehodila je na stotine kilometrov, prečkala več državnih mej, se soočala s krutostjo človeka in poštenostjo živali. Spoznala je, da je človek zloben, žival pač nikoli. Doživela je krute stvari, ki so jo zaznamovale za vse življenje.

Knjiga ni v večerno zabavo, je pa vsekakor nekaj, kar ti da misliti in ti pomaga, da si hvaležen za življenje, kakršnega imaš. Zato sem jo priporočil v branje tudi svoji najdražji. Njej se je zgodilo enako - ko je začela brati, ni mogla nehati. Ampak, nekaj jo je grizlo. Zgodba je namreč skorajda neverjetna. "Ko je nekaj skoraj nemogoče, da bi bilo res, je najbrž tudi res nemogoče", si je rekla, in šla malo guglat. Na koncu je našla šokantno novico, da je letos ameriško sodišče avtorico kaznovalo z 22 milijoni dolarjev kazni, ki jo mora vrniti založniku, ker je vsebina knjige - zlagana!

Prav "nategnjenega"  se zdaj počutim. Verjel sem ji, se vživel v njeno zgodbo, sočustvoval, zdaj pa berem, da je bil vse le "šov" v boju za čim višjo naklado. Pa tako zelo sem si želel to knjigo priporočiti tudi tebi ...

Lucy

Danes mi je zapasal kino. Spored kranjskega Cineplexxa mi je na zaslonu telefona prikazal naslov "Lucy, znanstvena fantastika". Žanr, pri katerem me ni treba prepričevati, da bi film pogledal :)

Pa sem šel, pričakujoč film brez vsebine, a z ogromno posebnih efektov, ki zažarijo šele na velikem platnu kino dvorane. In res je bilo tako. Fantazija z veliko domišljije in posebni efekti, ki so delali svojo zgodbo sveta znotraj naših teles. Veliko pa je tudi streljanja in pretepanja - toliko, kot da bi gledal Švarcija, Staloneja, Vandameja in ostale Plačance. Pa vendar je bilo "med vrsticami" še nekaj več. In bolj ko je šel film proti koncu, bolj sem spoznaval, da mi hoče nekaj povedati. Nekaj o Življenju.

"Pišuka, a je bil tole slučajno evropski film, ki za razliko od ameriških zna dati tudi vsebino?" Tako sem se spraševal na poti domov. Ko sem šel nato končno le preverit, kaj sem res gledal, sem opazil, da je bil režiser Luc Besson, Francoz, ki je sicer ameriškemu filmu dal tudi nekaj vsebine, o kateri zdaj razmišljam.

"Life was given to us a billion years ago. Now you know what to do with it." Tako se film konča. In zato zdajle sedim doma, premišljujem o sporočilih filma, ki šele sedaj prihajajo za mano, in se sprašujem, če znam delati prav s tem, kar mi je bilo dano. 

Več citatov iz filma najdeš tukaj ..., tale mi je pa najboljši, a ga razumeš le, če pogledaš film: 

"Time is the only true unit of measure, it gives proof to the existence of matter, without time, we don’t exist". 

Lahko noč, Izola!

Prince of Venice

Ti ime Prince of Venice kaj pove? Leta 1989 so ga zgradili v Avstraliji za slovenskega naročnika in ta, po mojem mnenju takrat čudež pomorske tehnike, je s slovensko zastavo ponosno povezoval našo obalo z Benetkami.  Sam sebi sem se takrat zdel hud frajer, da živim v državi, pod katere zastavo pluje tako huda ladja.

V kasnejših letih je žal, tako kot vsa dobra podjetja in blagovne znamke, tudi tega katamarana doletela usoda menjave lastnikov, tudi držav, in na "princa" sem počasi pozabil. Danes pa sem ga v Izoli spet zagledal. In vsi lepi občutki iz mladosti so se spet vrnili. Ladja mi je še vedno "kul". Žal se pa z njo še nikoli nisem peljal. A verjamem, da v poltretji uri, kot potrebuje do Benetk, resnično zleti čez morsko gladino.

Portorož: vrhunec sezone je lahko tudi tak

Dnevi okrog 15. avgusta po besedah šefice enega od portoroških hotelov predstavljajo absolutni vrhunec turistične sezone. Vsi hoteli so povsem zasedeni, na plažah je nepopisna gneča, v petek in soboto pa raje ne zapelji na katero od glavnih cest. Skratka, turizem je na svojem vrhuncu.

Prav v teh dnevih pa je lahko Portorož tudi povsem drugačen. Povsem prazen. Pa so vse sobe še vedno povsem zasedene, le da so sredi dneva tudi res polne. Ker so vsi pobegnili v te sobe pred mrazom in dežjem. Lani smo decembra na sprehodu ob morju imeli bolj topel dan, kot pa je bil danes v Portorožu ...

Portorož je res lahko tudi povsem drugačen ...

Ribnica

Pot naju je danes zanesla skozi Ribnico. Pa sva se ustavila in šla malo na sprehod po glavni ulici. Le korak od nje, za par hišami, se tistemu, ki ne pričakuje veliko, razkrije čudovit prizor - reka, ob njej pa grad. Še en meni do sedaj skritih zakladov Slovenije mi je polepšal dan!

Haus der Natur in Salzburg

Salzburg je za marsikaterega tujca zelo zaželena destinacija, ki je postala slavna predvsem z Mozartom in slavnim filmom Moje pesmi moje sanje.

Večina mora do Salzburga z letalom, Slovenci pa imamo to srečo, da nam je Salzburg lahko vmesna točka takrat, kadar potujemo denimo v Nemčijo. Na tak način smo se spet v Salzburgu danes ustavili tudi mi.

Tokrat smo sprehod po čudovitem mestu malo skrajšali, da smo pridobili čas za obisk Haus der Natur. Zanimiva mešanica naravoslovnega muzeja in hiše eksperimentov je vsekakor vredna obiska vsake družine. Tu boste videli, da je učenje lahko tudi zabavno.

Viševnik

Otroci so postali dovolj veliki, da je prišel čas za osvajanje dvatisočakov.

Viševnik se je izkazal za čudovito odločitev. Lepa, varna pot s Pokljuke vse do vrha, ki pa zahteva v sončnem poletju dobro zaščito proti soncu in obilico vode. Pa seveda nekaj kondicije. Vsekakor pa bo devetletnik, ki je navajen gibanja, zmogel pot do vrha. Preverjeno :)

Vrh te, poleg osvojitve 2.050 metrov višine, nagradi še s prelepim razgledom na Pokljuko, Julijske Alpe, še posebej ponosno pa se oči seveda zaustavijo na Triglavu.

Abba CZ - Thank you for the music!

Pravkar se je končal nepozabni koncert skupine Abba CZ na Khislsteinu v Kranju. Fenomenalni so bili! Prava,100-odstotna Abba nas je ponesla v glasbena nebesa, in na koncu smo lahko vsi samo še vstali in nasmejani, presrečni zapeli skupaj s fantastičnimi Čehi: "Thank you for the music"!.

Abba je pač najboljša. Ko sem opazil najave, da prihajajo v Kranj češki imitatorji, sem takoj preveril na njihovi spletni strani www.abbacz.cz, kakšni so, in dobil sem občutek, da "ta pravi". Zato sem hitro kupil dve vstopnici, zame in za mojo hči, in potem nestrpno čakal nocojšnji večer.

Pričakovanje ni bilo zaman! Od začetka do konca so bili na odru pravi Abba, naredili so super  nastop, tako za oči, kot za ušesa, in to v našem malem Kranju!

Letno gledališče Khislstein je ena od najboljših investicij, kar se jih je kaj zgodilo v Kranju, in upam, da bo podobnih nastopov tu še veliko. Res paše malo "odklopiti" in spustiti glasbo v srce.

Samo ... lubi Slovenci, a res ne znamo iz svoje kože?! Kaj smo tako hudo smotani?! Kljub jasnim spodbudam z odra se osrednji del sedišč (razen naju s hčerjo v prvi vrsti) ni in ni spravil na noge. Dajte no, ljudje, nasmeh na obraz, pa hop pokonci! Saj smo na zabavi in nihče vas ne bo ugriznil, če boste začeli malo migati :)  No, poskočnost moje hlečke in mene ni ostala neopažena, in po kar nekaj prijaznih pogledih obeh pevk med koncertom naju je na koncu pričakal še VIP tretma:

Abba CZ, definitivno se še slišimo, če boste le še kdaj prišli v Slovenijo!

Kladivo - ko te gora udari po glavi

Kladivo je dvatisočak (2.094 metrov), na katerega smo se z družino odpravili s planine Pungrat nad Tržičem.

Knjiga je pomirjala, da gre za turo, ki "... ni zelo zahtevna." Je pa zraven komaj opazno, tako mimogrede, pisalo še: "Ni za vrtoglave". In ta na videz niti ne tako zelo pomemben stavek me je kmalu udaril po glavi kot zelo močno kladivo. Tako, kot se za Kladivo pač spodobi.

Žena in otroci so se imeli na turi v redu. No, malo so se najprej prestrašili, potem pa predvsem dolgočasili ob pogledu name. Mene je namreč na grebenu zvilo. Zelo zvilo. Kar naenkrat sem hodil čisto počasi, v srcu mi je razbijalo, kljub mrazu sem se potil in lovil sapo, čeprav je šlo po grebenu tako, kot gre ponavadi po grebenu - naravnost. Na obisk je namreč prišla sovražno nastrojena teta vrtoglavica. Prevzela je oblast nad mano in me na koncu dobesedno spravila na vse štiri. Po poti, kjer so otroci hodili z rokami v žepih, sem se jaz na koncu plazil.

Neverjetno je, kakšno moč ima vrtoglavica. Čeprav sem ves čas vedel, da gre samo za strah v moji glavi, in sem bil sam nase jezen zaradi pretiravanja, ni to nič pomagalo. Strah me je zagrabil, prevzel oblast nad mano in se mi od daleč zagotovo na ves gobec privoščljivo smejal. Jaz sem bil pa takole povožen:

To je bil dan, ko sem se odločil,da nikoli več ne grem v hribe.

Naslednji dan sem se odločil, da se bom naučil, kako vrtoglavico obvladati. Vem, da bo vedno silila v mojo glavo, ampak jaz ji ne smem več dovoliti, da se me polasti. Edini recept, za katerega verjamem, da deluje, je ponavljanje. Ponavljanje hoje po gorah toliko časa, da se bo vrtoglavica naveličala hoditi z mano. Mi bo uspelo? Spremljaj ta blog. Dokler se bodo na njem pojavljali zapisi iz gora, se še nisem predal.