Mostar

Iz osrčja Bosne smo se premaknili v Hercegovino, v njen biser po imenu Mostar.

Poznamo ga vsi, žal tudi po solzah, ki so nam polzele po licih, ko smo med vojno na televiziji gledali, kako so ga napadli v njegovem srcu - starodavnem mostu.

Po vojni so most ponovno zgradili, upoštevajoč originalne načrte starega mostu in z uporabo enakega kamna kot takrat. Zato je sprehod po novem starem mostu enako prijeten, kot je bil nekdaj po starem.

V hišici pri mostu je klub skakalcev v vodo. Za 50 evrov tam vedno najdeš junaka, ki se je pripravljen vreči v vodo.

Ker je Mostar manjši kot Sarajevo, mi je bil takoj všeč, saj se v velikih mestih duša mesta prehitro zgubi, v manjših pa jo takoj začutiš.

In zahvaljujoč gostinskim cenam, na kakršne je v Sloveniji ostal le še davni spomin, smo si tudi v Mostarju lahko privoščili bajno kosilo na terasi ob Neretvi, s pogledom na most.

Dolina reke Neretve

Od Jablanice smo se odpeljali naprej proti Mostarju po cesti, speljani po dolini reke Neretve. Fantastična cesta!

Jablanica

Jablanica bi bilo lahko nepomembno mestece, nevredno oznake na svetovnem zemljevidu. Pa je zgodovina hotela drugače. Druga svetovna vojna je v Jablanico pripeljala partizane in Nemce, med njih pa postavila železni železniški most čez Neretvo. Po spektakularni borbi za ta most, ki se je zapisala v nepozabno filsmko zgodovino z večnim filmov Bitka na Neretvi, je ime Jablanica postalo obvezna postaja na maturantskih izletih in turističnih vožnjah ter se zapisala v šolske učbenike zgodovine. Torej smo ta most preprosto morali videti tudi mi.

Bitka na Neretvi se je zapisala na seznam najbolj znanih bitk jugoslovanskega dela druge svetovne vojne. Partizani so pred Nemci in četniki rešili veliko število ranjencev, zato se ta bitka imenuje tudi bitka za ranjence. Iz te zgodbe je Titov citat, ki so ga s ponosnimi solzami ponavljali v vseh republikah:

Partizani so ranjence rešili s taktično prevaro. Josip Broz Tito je dal porušiti vse mostove čez Neretvo, nato pa so partizani 3. marca 1943 prebili obroč s prehodom Neretve preko zasilnega mosta, zgrajenega poleg porušenega.

Sarajevo - mesto nasprotij

Tretji dan naše balkanske dogodivščine se je začel s potjo iz Sarajeva proti Jablanici, Mostarju in do Dubrovnika. Med vožnjo iz Sarajeva smo se na glavni vpadnici čudili stavbam ob cesti. Nekatere so tako sodobne, da jih Ljubljana še nekaj časa ne bo videla, spet druge pa so zapuščene.

Deset let po končani vojni se v mestu srečujeta bliskovit razvoj s sodobno arhitekturo na eni strani in stara zapuščina nekdaj lepih načrtov, ki jih je vojna zaustavila v fazi nikoli dokončane gradnje.

Sarajevo

Zbudili smo se točno tam, kjer smo želeli: tik ob robu slavne sarajevske Baščaršije. Naš motel je bil majhen, a zelo prijeten in z vrtom, ravno dovolj velikim, da so otroci dan začeli z igro z žogo:

Za hotelom se pot med mestnimi hišami vzpne strmo navzgor, do trdnjave in do čudovitega pogleda nad vsem mestom, kakršnega vidite na fotografiji na vrhu te objave.

Ko se hiše končajo, se znajdeš na muslimanskem pokopališču z značilnimi belimi dvojnimi nagrobniki. Zaradi pred desetletjem divjajoče vojne je med pokopanimi žal grozljivo veliko mladih ...

Sredi pokopališča častna straža izkazuje svoje spoštovanje preminulemu predsedniku Aliju Izetbegoviću, ki je tu pokopan:

Nad Sarajevom nas je pozdravila tudi drobna prijateljica:

Skupaj z njo smo se spustili nazaj v mesto in odšli v stari del, imenovan Baščaršija.




Na ulicah vlada duh nekega drugega časa, trgovinice pa vabijo k obisku.

Nas je bolj kot želja po nakupovanju mučila želja po čevapčičih. Našli smo pravo bosansko čevapdžinico. Prava bosanska pomeni, da v njej ne moreš dobiti niti kapljice alkohola, na jedilnem listu pa imajo samo tri jedi: porcija 5 čevapov, porcija 10 čevapov in porcija 15 čevapov.

Primerno okrepčani smo se z avtomobilom odpeljali na obrobje mesta. Tam je sarajevsko letališče, ki na pol deli nekaj travnikov. Med vojno so bili na gričih Srbi, na letališču Združeni narodi, na obeh straneh letališča pa obkoljeni Bosanci. Pot iz okupiranega Sarajeva je vodila čez letališče, saj je bil na drugi strani tisti del Bosne, ki je imel dostop do Evrope. Čez letališče se ni dalo, zato so Bosanci skopali 800 metrov dolg predor pod letališče. Danes je odprtih samo še prvih nekaj metrov predora, ki nas opominja na grozote sarajevske vojne.

Da bi bili varni pred srbskimi ostrostrelci, so predor začeli kopati kar v stanovanjski hiši:

Po kratkem sprehodu po predoru smo si zaželeli svežega zraka, zato smo se odpeljali na drug del sarajevskega predmestja. Vrelo Bosne je izvir reke Bosne, ki je zaradi bližine mestnega središča postal tudi osrednji sarajevski park. Tam si meščan res lahko napolni baterije!

Reka Bosna tu izvira kar iz sten in takoj ustvarja široko reko, pravzaprav več rek, ki se ob robu parka združujejo v eno, vmes pa tvorijo romantične otočke, čez katere so speljane prijetne sprehajalne poti. Ljubljanski Tivoli lahko Vrelu Bosne upravičeno zavida njeno lepoto, mladost in energijo! Napolnjeni z novo mero moči in dobre volje smo se nenačrtovano odločili, da se za konec dneva odpeljemo še visoko nad Sarajevo. Naš zadnji današnji cilj je bila Jahorina, dom Vučka in zimskih olimpijskih iger. Na vrhu so nas presenetili ostanki zime v obliki snega ...



... in ostanki vojne v obliki tulcev.

Povsem brez presenečenja, čisto upravičeno, pa so se začeli oglašati tudi naši želodci. Po celodnevnem vandranju smo si zaslužili še krepko mesno večerjo. Spet na Baščaršiji, le da smo tokrat čevapčiče zamenjali s fantastičnim piščancem. Mljask, je bilo dobro!


Lahko noč, Sarajevo. Dobro mesto si!

Jajce

Zaradi žalostnega dogodka v družini smo na pot odšli nepričakovano pozno. Smo pa vsaj lahko odšli - zahvaljujoč nesebični pomoči ožje družine.

Popoldan, po kosilu, smo se torej zbasali v avto. Prijetno prazen je bil, v prtljažniku napolnjen samo do police, saj v nasprotju z našim tradicionalnim načinom potovanja tokrat nismo imeli s seboj opreme za kampiranje, ampak kreditno kartico za hotele. Na Balkanu si tak luksuz z najinima plačama še lahko privoščiva :)

Prek Novega mesta in Zagreba smo v Bosno in Hercegovino prišli prek Banja Luke, glavnega mesta Republike Srbske. Tu smo se spoznali s prvo posebnostjo BiH - dvodržavnostjo. Državna meja je ena sama, ko pa si enkrat v BiH, se nekaj časa voziš po Republiki Srbski, nekaj časa pa po federalnem ozemlju. Kakšnih hudih razlik iz avta ne opaziš, bolj jih občutiš v obcestnih barih. Tam, kjer prevladujejo Hrvati, ponujajo samo hrvaško pivo. Tam, kjer strežejo Bosanci, piješ Sarajevsko, tam, kjer so glavni Srbi, pa seveda srbsko pivo ...

Mimo Banja Luke vidiš takole, za Bosno in Hercegovino nestandardno široko cesto:

Pot do Sarajeva, ki je bil naš končni cilj prvega dne potovanja, je možna prek Banja Luke ali prek Slavonskega Broda. Prek Banja Luke je vožnja časovno zahtevnejša, vendar te pelje mimo Jajca, ki sem si ga vsekakor želel ogledati. Pa sem bil potem tudi nad samo potjo navdušen, saj je veliko bolj slikovita kot pot čez Slavonski Brod. Naša pot nas je namreč vodila po soteski, ki jo je izdolbla reka Vrbas in naredila fantastične poglede naokrog. Cesta je dolgo časa potekala spodaj v soteski, tik ob reki, najbolj pa nas je navdušila, ko se je nenadoma dvignila in nas popeljala na vrh soteske, kjer smo na obcestnem počivališču ostrmeli nad pogledom navzdol:

Samo Jajce na nas ni naredilo kakšnega večjega vtisa. V redu mesto, katerega zidovi dokazujejo dolgo zgodovino, a nič drugega. Najbolj znani del Jajca so seveda slapovi, ki jih vidite na vrhu te objave, in se nahajajo točno tam, kjer se združita reki Pliva in Vrbas.

V Jajcu smo jedli najcenejši sladoled, od kar imamo evro - za kepico so računali samo 25 centov! Povsod drugje po BiH in Črni gori so za kepico hoteli 50 centov, kar je še vedno samo pol slovenske cene. Aja, ko smo že pri denarju - v BiH imajo marke, a jih ne potrebuješ, saj lahko povsod vse plačaš tudi z evri. Ena marka velja pol evra, zato tudi preračunavanje ni težko. Sladoled smo kupili takoj ob vstopu v mesto in se potem lizajoč sprehodili skozenj:

Jajce je bilo tudi prva postaja na naši poti, saj smo do sme peljali brez enega samega postanka. Torej je bilo Jajce naš prvi stik z BiH. Glede na to, kje smo parkirali, je najbrž razumljivo, zakaj se je otrokom v grlu naredil težak cmok:

Je bilo pa parkirišče zastonj in le dve minuti pešačenja oddaljeno od centra mesta :)

Iz Jajca smo se odpeljali naprej in po vožnji brez prestanka ob 22:30 našli naš hotel v Sarajevu. Zanimalo nas je samo še nekaj: postelja!

Balkan tour 2009

Pa smo le dočakali prvomajske praznike! Izkoristili smo jih s polno mero, saj smo se od sobote do sobote odpravili na potepanje po naši nekdanji skupni domovini. Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Črna Gora so bili cilji letošnje dogodivščine.

Prevozno sredstvo: družinski avto.

Prenočevanje: vnaprej rezervirani hoteli in apartmaji.

Načrt poti: izdelan vnaprej, da se nam na poti ni bilo treba obremenjevati še s tem, kam iti naprej. Vir: spletne strani nacionalnih turističnih organizacij, vodič Lonely Planet.

Kdo: 2 družini, v vsaki trije otroci podobnih starosti.

Stroški: za vse cestnine, gorivo, parkirnine, vstopnine, prenočevanja, prehranjevanje (vsa kosila v gostilnah), skratka za vse stroške za 5 oseb, smo skupaj zapravili 900 evrov.

Za nadaljevanje potopisa po Balkanu čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava".

Kraški rob

Kraški rob je dobesedno rob. Dolga leta sem ga občudoval s poti z morja, nekdaj na stari črnokalski cesti, zdaj z viadukta. Od daleč s svojo ostro zarezo v kraško zemljo obljublja lepe razglede na vse strani, zato smo jih odšli raziskat.

Izhodišče naše kratke pešpoti je bila vas Podpeč, do katere se pride s Črnega kala. Tako kot je pešpot od Podpeči do Kraškega roba nezahtevna, je cesta od črnega kala do Podpeči zahtevna. Ponekod je bolj dvorišče starih hiš, kot pa cesta. Ozka, klavstrofobična, a hkrati adrenalinska. Ni pa za tiste, ki svojo pločevino ljubkujejo ... Na poti smo srečali obrambni stolp iz 15. stoletja, ki skorajda pravljično prebiva sredi zelenja:

Na vrhu pa užitek. Toplo sonce nas je tik ob robu zleknilo na prijetno travo, kjer smo se eno uro greli in uživali. Pod seboj smo gledali vlake, kako si režejo svojo pot skozi gričevje in sopihajo po najprometnejši in eni najbolj strmih prog v državi. Oči smo počivali na oblinah morja, ušesa crkljali ob pomladni pesmi ptic.

Ali lahko opaziš, kako majhni smo ljudje na robu, malo bolj desno od sredine fotografije? Ena majhna pikica je sicer 1,9 metra velik dedec, ki z obema rokama maha proti fotografu, pa se ga na robu komajda vidi:

Mmmmm, narava, kako mi pašeš!