Dubrovnik

Danes smo se prebudili v močno oblačno in vetrovno vreme. Dubrovnik je bil samo 15 minut hoje oddaljen od našega apartmaja, zato smo se oborožili z dežniki in dežnimi plašči ter odšli na celodnevni sprehod v mesto.

Dubrovnik je znan po vsem svetu. V njegovem pristanišču se ustavljajo velike turistične križarke z več tisoč turisti, ki vsak dan zapolnjujejo ulice tega starega mesta.

Mi smo vanj prišli, ga videli, in za dolgo let odšli.

Ne, z Dubrovnikom ni prav nič narobe. Je lep, z imenitnim obzidjem, po katerem se sprehodiš okrg celotnega mesta, in uživaš v lepih razgledih na vse strani. Obzidje je vsekakor vredno ogleda.

Samo mesto, torej tisto, kar smo doživeli po sprehodu po obzidju, takrat, ko smo se spustili navzdol, pa nas je pustilo hladne. Ulice so sicer lepe, tipične za staro obmorsko mesto, a preveč turistične. V teh ulicah nismo začutili tistega, kar nas v mestih najbolj razveseli - izvirna duša mesta, utrip prebivalcev. V Dubrovniku je tako, kot bi se vse mesto osredotočilo na turiste, kot da bi mesto dihalo samo za turizem. Ni tako, kot je v Sarajevu ali Mostarju, kjer začutiš pravo mesto, ki živi svoje življenje mimo turizma, diha in bije v svojem ritmu.

To so mesta, kjer lahko ostaneš več dni, se samo sprehajaš ali sediš, in srkaš vase življenje mesta. Tega v Dubrovniku nismo začutli. Zato smo ga zapustili navdušeni nad obzidjem in mlačni nad samim mestom. Vsekakor za moj okus mesto, vredno ogleda, ne pa pretiranih vračanj.

Slap Kravica

Le deset kilometrov proč od Medjugorja je slap Kravica na reki Trebižat. Kljub pozni večerni uri smo se odločili, da ga gremo pogledat. Že prvi pogled nanj je razkril, da je bilo vredno narediti teh par minut vožnje. Slap je res lep, pod njim pa je poleti množica kopalcev, željnih osvežitve. Slap je širok 120 metrov, voda pa z njega pada 28 metrov globoko.

Ob slapu smo povečerjali, nato pa nas je mrak pregnal nazaj v avtomobile in na pot do Dubrovnika, kjer so nas v apartmaju čakale težko pričakovane postelje.

Medjugorje

V Medjugorje se pelješ visoko gor. Po strmi cesti se hitro dvigneš 200 metrov visoko, tam pa presenečen prideš na ogromno ravnino. Pričakuješ vrh hriba, dobiš pa dolgo, ravno planoto, po kateri se počasi pripelješ v Medjugorje.

Do 24. junija 1981 je bilo Medjugorje nepomembna vasica. Tisti dan pa sta na bližnjem hribu Crnica dve mladi pastirici zagledali pojavila mlado ženo z otrokom v naročju. Ob spoznanju, da ta mlada žena ni bila videti kot človeško bitje, sta se prestrašili in pobegnili nazaj proti vasi. Kasneje sta se v spremstvu še nekaterih pastirjev vrnili nazaj na isto mesto in jo zopet zagledali. Mlada gospa nepopisne lepote jih je z roko vabila, naj se ji približajo. Bila je Marija, mati Jezusa.

Cerkev Marijinega prikazovanja nikoli ni uradno priznala, kljub temu pa je Medjugorje bliskovito hitro postalo eno najbolj obiskanih romarskih središč - na vsem svetu!

Verniki hodijo po znamenitem hribu, nekateri gredo po res ostrem kamenju kar z golimi koleni, večina pa jih vso pot moli.

Ogromno kiča v številnih obcestnih trgovinah zagotavlja, da se Marija prikaže prav vsakemu obiskovalcu. pa ne samo enkrat ...

Izvir reke Buna

Reka Buna izvira izpod 200 metrov visokega klifa. Izvir je tako močan, da takoj ustvari pošteno reko, pravo mojstrovino narave.

Turški sultan je bil nad lepotami tega izvira tako očaran, da je dal ob njem zgraditi še tekijo, samostan, kjer si res lahko živel brez stresa ...

Ob izviru je na fenomenalno idiličnem mestu sredi sveže vode še restavracija, kjer lahko sediš na mostičku sredi reke.

Mostar

Iz osrčja Bosne smo se premaknili v Hercegovino, v njen biser po imenu Mostar.

Poznamo ga vsi, žal tudi po solzah, ki so nam polzele po licih, ko smo med vojno na televiziji gledali, kako so ga napadli v njegovem srcu - starodavnem mostu.

Po vojni so most ponovno zgradili, upoštevajoč originalne načrte starega mostu in z uporabo enakega kamna kot takrat. Zato je sprehod po novem starem mostu enako prijeten, kot je bil nekdaj po starem.

V hišici pri mostu je klub skakalcev v vodo. Za 50 evrov tam vedno najdeš junaka, ki se je pripravljen vreči v vodo.

Ker je Mostar manjši kot Sarajevo, mi je bil takoj všeč, saj se v velikih mestih duša mesta prehitro zgubi, v manjših pa jo takoj začutiš.

In zahvaljujoč gostinskim cenam, na kakršne je v Sloveniji ostal le še davni spomin, smo si tudi v Mostarju lahko privoščili bajno kosilo na terasi ob Neretvi, s pogledom na most.

Dolina reke Neretve

Od Jablanice smo se odpeljali naprej proti Mostarju po cesti, speljani po dolini reke Neretve. Fantastična cesta!

Jablanica

Jablanica bi bilo lahko nepomembno mestece, nevredno oznake na svetovnem zemljevidu. Pa je zgodovina hotela drugače. Druga svetovna vojna je v Jablanico pripeljala partizane in Nemce, med njih pa postavila železni železniški most čez Neretvo. Po spektakularni borbi za ta most, ki se je zapisala v nepozabno filsmko zgodovino z večnim filmov Bitka na Neretvi, je ime Jablanica postalo obvezna postaja na maturantskih izletih in turističnih vožnjah ter se zapisala v šolske učbenike zgodovine. Torej smo ta most preprosto morali videti tudi mi.

Bitka na Neretvi se je zapisala na seznam najbolj znanih bitk jugoslovanskega dela druge svetovne vojne. Partizani so pred Nemci in četniki rešili veliko število ranjencev, zato se ta bitka imenuje tudi bitka za ranjence. Iz te zgodbe je Titov citat, ki so ga s ponosnimi solzami ponavljali v vseh republikah:

Partizani so ranjence rešili s taktično prevaro. Josip Broz Tito je dal porušiti vse mostove čez Neretvo, nato pa so partizani 3. marca 1943 prebili obroč s prehodom Neretve preko zasilnega mosta, zgrajenega poleg porušenega.