Reka poje mi

Tole je Nadiža v svoji najbolj turistični varianti. Taka je plaža v kampu. Polna ljudi. Tu torej ne najdeš prvinskega miru, ampak - je pa plaža blizu šotora in letos, ko smo bili ekstra leni, nam je to čisto odgovarjalo. Seveda pa zadostuje že nekaj munut hoje po reki, da najdeš čisto svoj zaliv. Letos jih mi nismo iskali. Smo uživali v brezdelju.

Nadiža, naš počitniški raj

Končno počitnice. Razmišljali smo o marsikaterem kraju, pa na koncu ugotovili, da nas spet, že tretje leto zapored, še najbolj vleče k Nadiži, skromni, a prijetni reki na skrajnem zahodu Slovenije.

Kamp v vasi Podbela nas je tudi letos pričakal tak, kot nam je najbolj všeč. Odmaknjen od sveta, s prepovedjo parkiranja vozil ob šotorih, z mirnimi ljudmi, ki zvečer ne popivajo in ne žurirajo, ampak gredo umirjeno spat, ker jih zjutraj čaka nov, lep dan v naravi.

Dve uri dela, pa je naša poletna rezidenca stala. Sestavljena iz velikega šotora s spalnico za pet ljudi in s predprostorom, v katerem v dežju na varnem vseh nas pet sedi za mizo in igra karte. Pa z jedilnico in kuhinjo ter visečo mrežo - vse troje postavljeno v naravi oziroma na naši "terasi" pred šotorom.

Ker sva službo z Ireno končala v obdobju prave norišnice, smo prve dni v kampu predvsem delali - nič. Aahhh, paše!

Končno!

Davnega 4. maja se je končala naša prvomajska pustolovščina, ko smo prvič najeli avtodom in šli odkrivat Italijo. Super je bilo, nepozabno. A je bilo prekratko. Tako kot je na drugi strani potem trajalo predolgo, da sem končno uspel vso pot stisniti tudi v blog.

Zdaj je končno tu, vsa naša zgodba, zbrana na enem mestu. Če te zanima, samo klikni tukaj in skoči z nami nazaj v Italijo. Na koncu vsake strani klikni na levi strani čisto spodaj na "Novejša objava" in tako boš prepotoval našo Italijo od prvega do zadnjega dneva.

Postoj, umiri se ...

Jutri me čaka zadnji delovni dan. Potem pa dopust. Tisti čas leta, za katerega delam preostalih 11 mesecev. Tisti čas leta, ko pustim svoj vsakdanjik doma. Mu preprosto pobegnem in se prepustim Danijeli, ki mi zdajle na ipodu že poje "Zovem te ja..."

Ja, počitnice me kličejo - tako kot kličejo tile ležalniki s fotke svoje goste. Kljub temu, da sem se čez prvi maj dokončno zaljubil v avtodom, bom uslišal klic šotora, ki že leto dni potrpežljivo čaka. Šotor naš, obljubim, kmalu boš spet razširil svoja krila. Samo to še ne vem, kje. Sanjal sem o slovenskih rekah. Pa je trenutno prehladno ...

Kolikokrat grem še spat? Ne več velikokrat.

Psst! A slišiš? Dopust že trka na vrata!

Ceniti življenje

Sem srečal nekdanjo sošolko, ki je že dolgo nisem videl. Bil sem ves poletno nasmejan, živahen, žareč, z mislimi na skorajšnjem poletnem potovanju. Tako poln sam sebe, da med pogovorom sploh nisem opazil, da je njen obraz drugačen. Žalosten. Utrujen. Po mojem dolgem monologu o tem, kako je življenje lepo, sem le prišel tako daleč, da sem jo vprašal, kako je kaj ona.

Ona ni bila tako dobro kot jaz. Ona je pred dnevi izvedela, da ima njen dojenček neozdravljivo bolezen. Težko bolezen. Njej se je pred dnevi življenje popolnoma postavilo na glavo. Za vedno. Adijo potovanja, zabave. Nega otroka 24 ur na dan. Otroka, ki ti pomeni vse, ki ga ljubiš, mu daš vso svojo ljubezen, ves svoj čas, a hkrati veš, da ga ne moreš pozdraviti. Lahko mu le lajšaš dneve življenja.

Spet, tako kot že prevečkrat, sem se zavedel, da je največji božji dar Življenje. In je hkrati dar, ki ga pogosto še najmanj cenim. Ker ga jemljem samoumevno. Pa ga ne bi smel. To, da živim poln zdravja, je največ, kar lahko zahtevam. Vse drugo je zgolj prijeten dodatek.

Udin boršt

Medtem, ko je marsikdo to nedeljo preživel na dopustu v vroči, suhi Dalmaciji, smo mi, ki še gulimo službene stole, nedeljo izkoristili za sprehod po gmajni, imenovani Udin boršt. Najdete jo v Kranju, na poti od Kokrice proti avtocesti Ljubljana-Jesenice (izvoz Kranj-zahod oziroma Naklo). Tik ob tabli za konec Kokrice vodi sramežljiva potka v gozd, kjer se začne Udin boršt. Gromozansko velik gozd tik ob mestu, z več označenimi potmi. Rdeča je najdaljša pot, modra malo krajša, zelena najlažja. Mi smo izbrali srednjo varianto, modro označeno pot, in doživeli skoraj triurni prijeten, počasen sprehod skozi prijetno hladen gozd. Tam zunaj nad krošnjami pa poletna vročina ...

Zanimivo, da smo vseskozi tik ob poti lahko nabirali borovnice in se z njimi sladkali. Človek bi pričakoval, da se bo moral zanje potruditi bolj v goščavo ...

Takole smo se pa drznili v potočku, ki nam je prekrižal pot, odžejati:

Po dveh tretjinah prehojene poti nas je razveselila senčna jasa, prek katere v več ovinkih navihano teče potoček, na njem pa "pojejo" vodni mlinčki:

Res, lepo nam je bilo!

Nedelja

Današnja nedelja je bila za pol Slovenije prekleta. Razdivjalo se je nebo, jokali so ljudje.

Ta ista nedelja je bila zame pravo darilo. Ves dan se je vreme menjalo - nekaj ur dežja, nato nekaj ur sonca, nato malo dežja, spet sonce ... In prav to vreme mi je podarilo super nedeljo. Dež me je umiril in me spravil k temu, da sem končno enkrat res počival. Sonca pa je bilo vmes ravno dovolj, da smo šli dvakrat ven, na zrak. In res uživali v bližnjem gozdu.

Zvečer sem v postelji res lahko zadovoljno zamrmral: "Dobro je bilo!"