Sem srečal nekdanjo sošolko, ki je že dolgo nisem videl. Bil sem ves poletno nasmejan, živahen, žareč, z mislimi na skorajšnjem poletnem potovanju. Tako poln sam sebe, da med pogovorom sploh nisem opazil, da je njen obraz drugačen. Žalosten. Utrujen. Po mojem dolgem monologu o tem, kako je življenje lepo, sem le prišel tako daleč, da sem jo vprašal, kako je kaj ona.
Ona ni bila tako dobro kot jaz. Ona je pred dnevi izvedela, da ima njen dojenček neozdravljivo bolezen. Težko bolezen. Njej se je pred dnevi življenje popolnoma postavilo na glavo. Za vedno. Adijo potovanja, zabave. Nega otroka 24 ur na dan. Otroka, ki ti pomeni vse, ki ga ljubiš, mu daš vso svojo ljubezen, ves svoj čas, a hkrati veš, da ga ne moreš pozdraviti. Lahko mu le lajšaš dneve življenja.
Spet, tako kot že prevečkrat, sem se zavedel, da je največji božji dar Življenje. In je hkrati dar, ki ga pogosto še najmanj cenim. Ker ga jemljem samoumevno. Pa ga ne bi smel. To, da živim poln zdravja, je največ, kar lahko zahtevam. Vse drugo je zgolj prijeten dodatek.
Ona ni bila tako dobro kot jaz. Ona je pred dnevi izvedela, da ima njen dojenček neozdravljivo bolezen. Težko bolezen. Njej se je pred dnevi življenje popolnoma postavilo na glavo. Za vedno. Adijo potovanja, zabave. Nega otroka 24 ur na dan. Otroka, ki ti pomeni vse, ki ga ljubiš, mu daš vso svojo ljubezen, ves svoj čas, a hkrati veš, da ga ne moreš pozdraviti. Lahko mu le lajšaš dneve življenja.
Spet, tako kot že prevečkrat, sem se zavedel, da je največji božji dar Življenje. In je hkrati dar, ki ga pogosto še najmanj cenim. Ker ga jemljem samoumevno. Pa ga ne bi smel. To, da živim poln zdravja, je največ, kar lahko zahtevam. Vse drugo je zgolj prijeten dodatek.
So good......
OdgovoriIzbriši