Pasje veselje

Kakšna dogodivščina!

Dva psa, med sabo neverjetna prijatelja. Dva otroka, polna energije. Širok travnik, poligon za tek.

Življenje je lepo!

Pasja radost, ježeva nočna mora

Končno so šli naši prijatelji spet na pot, da smo po nekaj mesecih le lahko spet dobili v varstvo "našo" Gito. Kot vedno, je punca tudi tokrat prinesla k hiši polno veselja. In pestro noč s sobote na nedeljo. Začelo se je ob 01:11 z glasnim laježem. Po nekaj minutah, ko je postalo jasno, da ne bo utihnila, sem le vstal iz tople postelje in v pižami odhlačal v nočni mraz, da punci povem, kar ji gre. Vzgoja je delovala in res se je umaknila v kot, utihnila in se umirila.

Pa sem bil končno spet v postelji. Deset minut blaženega miru. Že je počasi prihajal spanec nad moje misli, ko se je spet začelo. Gita je spet lajala. Malo po poldrugi ponoči sem bil spet zunaj. Tokrat sem jo prosil, naj mi pokaže razlog laježa. In mi ga je - ježa, ki se je zvil v klopčič tik pred njo in jo vznemirjal. Ko bi ta nočna zver vsaj pobegnila. Kje pa, klobčič bodic je kar stal tam in Gita bi se nanj drla še celo noč. Pa sem šel v nočno akcijo, agent Rokobaroko o1:41. Debele delavske rokavice, ježa na dlan in ... Hmmm ... Kam naj ga dam? Na vrtu bo takoj spet nazaj pri Giti. Na cesti ga bodo ubila kolesa avtomobilov. Kaj naj z njim? Pa sem šel, v pižami, malo pred drugo uro zjutraj, z delavskimi rokavicami, po naši ulici in pred neko hišo ježa spustil na tuj vrt. Še dobro, da me ni policija dobila takole čudno oblečenega na tujem dvorišču ...

Aahhh, spet v postelji. Tišina. Spanec že prekriva moje misli, že odhajam, takrat pa: Hov, Hov, Hov! Ojej, kaj je že spet?! Gita se spet dere. Še tretjič v pižami ven. Ura dve. Zdaj sva z Gito premetala vso drvarnico, na dvorišče sem sredi noči vozil kosilnico, kolesa ... Hja, spet prizor, vreden grozljivke. In res, v drvarnici sva našla ŠE ENEGA JEŽA!!! Za božjo voljo, na pomoč, invazija ježev!!! Seveda je tudi ta jež sredi noči na orokavičeni dlani sumljivega pižamarja končal na nekem drugem dvorišču ... Tam, kjer nimajo psa ...

Zjutraj, ko sem se zbudil, sem srečen ugotovil, da je bil drugi jež tudi zadnji. Gita ni več lajala, jaz sem spal. Zanimivo, nihče v hiši, še pet drugih je, ni slišal nič, razne najmlajše Žive.

Ja, takle imamo pri nas. In tega smo veseli. Z Gito se vedno dogaja!

Mimogrede, zgornja pasja fotografija je izdelek našega ta srednjega otroka, Jakoba, ki ima dobrih pet let in pol!

Zakaj potovati?

Nasmešek je bil v Italiji iskren. Zato potovati!

Zasanjan v spomine

Prvomajsko potepanje je za nami. Jutri me čaka zadnji delovni dan prvega delovnega tedna po potovanju. Jaz pa sem z eno nogo še vedno tam, na poti. Vsak večer z Ireno pregledujeva slike, briševa odvečne, delava selekcijo. In s tem podaljšujeva potovanje. Ko bom končno lahko kilometre prenesel še v ta blog, bom s tem spet na poti. In vsak dan, ko komu z veseljem povem, kako je bilo, sem spet na poti.

Potovanja so draga. Pa vseeno raje dam denar za pot, kot za novejši ali večji avto, priznane blagovne znamke oblačil ali pijačo v baru z dedci. Ker potovanje ni samo pot. Je tudi, ali pa predvsem, spomin. Tega mi ne more nihče vzeti. Tako vsako potovanje v meni traja do konca življenja. In me dela boljšega človeka zahvaljujoč novim spoznanjem. Zato grem jutri spet v službo. Ker potrebujem denar. Za naslednjo pot. Ker je življenje potovanje.

Adijo, Italija!

Zbudili smo se v zadnje jutro. Veseli, ker je bilo super, žalostni, ker je konec. Pa se vseeno nismo dali tako hitro. Za slovo smo si torej privoščili zajtrk na pomolu Gardskega jezera, nato pa se odpravili proti domu. Pa se še vendo nismo dali. Še malo, samo še malo bi ... In smo zavili še v Gradež oziroma Grado. Poleti je to mondena plaža, danes pa je bil to naš zasebni peskovnik.

In na koncu smo vseeno morali reči adijo. Dokončno pomahati Italiji in zapeljati na slovensko avtocesto. Domov, v službo, služit denar za prihodnjo dogodivščino!

Garda ZOO

Soboto smo si rezervirali za vstop v kraljestvo živali. Ob Gardskem jezeru sta drug ob drugem dva živalska vrtova. Najprej smo se dobesedno odpeljali po prvem, kjer so živali na prostem, ljudje pa varno zaprti v svoje jeklene kletke - avtomobile. Avtodom se v tem živalskem vrtu izkaže za idealnega, saj zaradi višjega položaja in velikega vetrobranskega stekla vidiš več. Zabavno je bilo tudi to, da so živali, ki so sicer ignorirale avtomobile, k avtodomom pridno hodile blizu in preverjale, kaj je znotraj njih.

Drug živalski vrt je klasičen, a veliko bolj urejen kot denimo ljubljanski. Največ veselja pa delajo otrokom tiste živali, ki so spuščene, se prosto gibajo po živalskem vrtu in se pustijo božati.

Gardsko jezero

Aaahhhh, paše ... Proč od betona, vročine in hrupa velemesta, bližje naravi. Parkirali smo na parkirišču tik ob obali, se utrdili za čez noč in nato odhiteli na plažo. Ja, izven glavne sezone je Gardsko jezero prav prijetno, naravno. Plaža pa naša, rezervirana za Isteniče.

Otroci so se v Gardskem jezeru vsi že zvečer okopali. Pa voda ni bila topla. Le volja je bila močnejša od mraza. Mene so denimo od hladne vode že po minuti stanja zgolj s podplati v vodi stopala dobesedno bolela. Otrok to ni motilo. Uživali so. Pravzaprav je marsikdaj v življenju tako, da se lahko v danih razmerah odločiš, da boš trpel, ali pa vseeno užival.