Končno so šli naši prijatelji spet na pot, da smo po nekaj mesecih le lahko spet dobili v varstvo "našo" Gito. Kot vedno, je punca tudi tokrat prinesla k hiši polno veselja. In pestro noč s sobote na nedeljo. Začelo se je ob 01:11 z glasnim laježem. Po nekaj minutah, ko je postalo jasno, da ne bo utihnila, sem le vstal iz tople postelje in v pižami odhlačal v nočni mraz, da punci povem, kar ji gre. Vzgoja je delovala in res se je umaknila v kot, utihnila in se umirila.
Pa sem bil končno spet v postelji. Deset minut blaženega miru. Že je počasi prihajal spanec nad moje misli, ko se je spet začelo. Gita je spet lajala. Malo po poldrugi ponoči sem bil spet zunaj. Tokrat sem jo prosil, naj mi pokaže razlog laježa. In mi ga je - ježa, ki se je zvil v klopčič tik pred njo in jo vznemirjal. Ko bi ta nočna zver vsaj pobegnila. Kje pa, klobčič bodic je kar stal tam in Gita bi se nanj drla še celo noč. Pa sem šel v nočno akcijo, agent Rokobaroko o1:41. Debele delavske rokavice, ježa na dlan in ... Hmmm ... Kam naj ga dam? Na vrtu bo takoj spet nazaj pri Giti. Na cesti ga bodo ubila kolesa avtomobilov. Kaj naj z njim? Pa sem šel, v pižami, malo pred drugo uro zjutraj, z delavskimi rokavicami, po naši ulici in pred neko hišo ježa spustil na tuj vrt. Še dobro, da me ni policija dobila takole čudno oblečenega na tujem dvorišču ...
Aahhh, spet v postelji. Tišina. Spanec že prekriva moje misli, že odhajam, takrat pa: Hov, Hov, Hov! Ojej, kaj je že spet?! Gita se spet dere. Še tretjič v pižami ven. Ura dve. Zdaj sva z Gito premetala vso drvarnico, na dvorišče sem sredi noči vozil kosilnico, kolesa ... Hja, spet prizor, vreden grozljivke. In res, v drvarnici sva našla ŠE ENEGA JEŽA!!! Za božjo voljo, na pomoč, invazija ježev!!! Seveda je tudi ta jež sredi noči na orokavičeni dlani sumljivega pižamarja končal na nekem drugem dvorišču ... Tam, kjer nimajo psa ...
Zjutraj, ko sem se zbudil, sem srečen ugotovil, da je bil drugi jež tudi zadnji. Gita ni več lajala, jaz sem spal. Zanimivo, nihče v hiši, še pet drugih je, ni slišal nič, razne najmlajše Žive.
Ja, takle imamo pri nas. In tega smo veseli. Z Gito se vedno dogaja!
Mimogrede, zgornja pasja fotografija je izdelek našega ta srednjega otroka, Jakoba, ki ima dobrih pet let in pol!
Ni komentarjev:
Objavite komentar