Sicilija (drugi dan): Etna

Po včerajšnjem večernem letu iz Benetk v Catanio sva se danes zjutraj polna pričakovanj zbudila skorajda pod vznožjem Etne v mestecu Tremestieri Etneo. Ker je bil zajtrk samopostrežen, sva si želodčka napolnila do vrha, saj naju je tako rekoč prvi dan Sicilije čakal že eden od vrhuncev najine poti: vulkan Etna!

Že pot do spodnje postaje gondole na Etno ponuja marsikaj. 

Lepo urejena gorska zavita cesta te, višje ko greš, bolj približuje vulkanskemu svetu. Kar naenkrat ob cesti zagledaš še hišo, ki jo je nekoč ujela lava!

Turistom prodajajo Etno na vse možne načine, od organiziranih celodnevnih izletov iz oddaljenih sicilijanskih mest pa do nekajurnih programov za tiste, ki pridejo do vznožja s svojim vozilom. 

Malce nejasna je ta ponudba, tako da sprva nisva razumela, ali je doplačilo za vožnjo s terenskim avtobusom morda edini način, da se povzpneš bližje vulkanu. 

Zgornja postaja kabinske žičnice: od tu naprej peš ali s terenskim avtobusom. 

Na spodnji postaji kabinske žičnice sva spoznala, da nama zadostuje nakup vozovnic samo za žičnico, Tam kjer te bližje vulkanu popelje terenski avtobus, bova pa midva raje šla peš. Ko izstopiš iz gondole, se znajdeš na manjšem smučišču. Kot bi bil ne nekakšnem sicilijanskem Kaninu - nekaj prog je speljanih po goli skalnati pokrajini. 

S planinskim tempom sva se odpravila višje. Medtem ko te avtobus po "cesti" hitro odpelje višje (in pokrajina prehitro zdrvi mimo), sva imela midva pohodnika dovolj časa opazovati razglede v dolino ter pokrajino okoli naju. Ta se je hitro spreminjala. 

Najprej sva hodila po klasičnem (vendar črnem) gorskem kamnitem svetu, kasneje pa zahodila v zimske razmere. Višje ko sva šla, več je bilo snega, potem ga je pa kar naenkrat - zmanjkalo.

Ja, prišla sva dovolj blizu vulkana. Tla so postala tako topla, da sva toplino čutila skozi debele gumijaste podplate planinskih čevljev. Sneg v boju proti taki temperaturi seveda izgubi, zato sva bila spet na kopnih črnih tleh, iz katerih se je tu in tam kadilo. 

Tu zgoraj sva bila menda že izven dovoljene višine. Ker nama vodniki skupin, ki so bile nižje dol ob avtobusih, niso ničesar kričali (baje to znajo početi), sva pač prilezla tako visoko. Višje k vulkanu pa tudi midva nisva več upala. Dovolj Etne sva si privoščila!

Ob spustu sva si ogledala še par "bivših" kraterjev. Tale na vrhu Etne je današnji, še aktivni, nižje okoli njega pa je nekaj starih, zdaj zasutih, tako da na dnu ni kake grozeče luknje. 

Na robu starega kraterja.

Življenje povsod najde pot!

Neaktivna bivša žrela lave.

Tudi s kolesom gre. Nekako ...

Z Etne sva se popoldan odpeljala v mesto Taormina, kjer naju je po prijetnem večernem sprehodu in okusni večerji že čakala postelja v naslednjem B&B.

Sicilija 2021 (prvi dan): prihod

Novembra 2021 sva se odločila za slabih deset dni počitnic na Siciliji. Pot z avtom se nama je zdela predolga, zato sva skočila na poceni večerno letalo družbe Wizz Air iz Benetk in se v sobotni noči znašla na sicilijanskih tleh. Catania, kamor so naju ponesla letalska krila, je mesto pod znamenito Etno, ki sva si jo, vsa neučakana, da spoznava vulkan, izbrala za prvi cilj najine krožne poti po Siciliji. Na kratko bi temu najinemu dopustu lahko rekla "vulkani in stara mesta Sicilije". 

Stromboli.

Prvi dan naju je zaradi poznega prihoda čakala samo formalnost prevzema že prek interneta rezerviranega vozila na letališču. Dobila sva skoraj novo Opel Corso, ki se je izkazala za idealno velik avto za najino pot. Manjši (npr. Fiat Cinquecento) imajo premajhen prtljažnik, da bi bila dva kovčka varno skrita v njem, večjega avta pa par preprosto ne potrebuje. Sem pa med tistimi, ki zagovarjajo, da se ob najemu avta vzame še polno kasko zavarovanje. To na dan stane skoraj toliko kot sam avto, ampak odtehta vse skrbi ... Pri Wizz Air sva pa malo prihranila tako, da sva za eno osebo vzela karto brez prtljage, za drugo pa oddala 20 kg kovček, enega pa vzela v kabino. 

Wizz Air.

Z letališča sva se odpeljala v bližnje mestece Tremestieri Etneo, kjer sva imela najeto sobo (bed & breakfast) za prvo noč.  Od daleč sva že slutila mikavno Etno, ki naju je klicala za naslednji dan. 

Poglej naslednje objave (v desnem koledarskem meniju so zbrane pod novembrom 2021, ali pa zgoraj desno klikni na oznako "sicilija"), pa spoznaš tako Etno kot preostale dragulje Sicilije!

Na najini krožni poti po Siciliji sva prevozila dobrih tisoč kilometrov po cestah, nekaj morskih milj pa se je nabralo ob obisku dveh krasnih otokov Stromboli in Vulcano. 

Roadtrip: Sicilija 2021.

Tolsta Košuta

Tolsta Košuta je redko obiskani cilj planincev, vendar je lepota poti obratno sorazmerna s številom njenih obiskovalcev. Z drugimi besedami: vredna je obiska.

Nama je vzela s za slabe štiri ure prijetne hoje. Prehodila sva 8 kilometrov in osvojila 900 višinskih metrov. Pot naju je vodila čez planino Dolga njiva, z avtom pa sva se povzpela precej visoko po gozdni cesti na izhodišče. Sicer pa - naj te raje fotografije prepričajo, da je pot vredna tvojih nog: 

Triglav (gor čez Plemenice, dol čez Prag)

Dolga leta sem govoril, da na Triglav ne bom šel nikoli, ker me moti vsa ta gneča tam gori. Pa so me potem enkrat le prepričali in smo šli. Za dva dni, s spanjem v domu Planika. Takrat smo bili na vrhu žal samo pol minute, ker je grozila nevihta in smo bežali nazaj dol.  

Nevihte na srečo ni bilo, ostalo pa je grenko spoznanje, da se v strahu pred hudo uro sploh nisem razgledal naokoli. Bil sem na Triglavu, pa še vedno nisem vedel, kako je tam gori ... 

Tako sem se iz nekoga, ki "ne bo šel nikoli tja gor", spremenil v nekoga drugega, ki "mora nujno tja gor". Sva imela s Triglavom zdaj neporavnane račune ...

Septembra 2021 se je končno ponudila nova priložnost. Jeseni, med delovnim tednom, takrat je največ upanja, da na poti in na vrhu ne bo gneče. Tokrat sva izbrala enodnevni izziv s potjo gor čez Plemenice in nazaj čez Prag (res ne marava dvakrat po isti poti...). 

Začela sva ob pol šestih zjutraj na parkirišču v Vratih. Kljub še črni noči nisva bila edina na parkirišču, marsikje v gori so se pa videle čelne luči tistih, ki so bili že kako uro hoda pred nama. Ker je prvi del poti nezahteven, ga brez težav prehodiš v soju naglavne svetilke. Preden se pot zresni, se pa že naredi dan. 

Tokrat sem bil pa res navdušen! Prekrasna, sicer zahtevna pot, razen na vrhu povsod le malo ljudi, narava pa - od Boga dana, prelepa!

Pot čez Plemenice naju je navdušila. Ena tistih relativnih poti je - za vajenega precej nezahtevna, obenem pa za nepozornega hitro smrtno nevarna. A nagradi z izjemnimi razgledi. Nikar pa sem gor brez čelade!

Na vrhu me je presenetilo, kako se poznega septembra med delovnim tednom vseeno nabere cel kup ljudi. Tudi tujcev. Za razliko od mojega prvega obiska danes ni bilo nobene vremenske grožnje, zato sem si lahko končno privoščil dooolgo razgledovanje. Zdaj pa vem, kako je na Triglavu! Lepo, in zna biti, da bi šel še kdaj ... Nikoli ne reci nikoli, kajne?

Z vrha sva se najprej spustila do Kredarice, kjer sva si privoščila kosilo. 

Nazaj sva šla čez Prag. Tu me je pa vmes pošteno zaskrbelo. Pot se je spreminjala v nekaj pozabljenega, izginevala pa je v daljavi v nekaj, kar je zgledalo kot prepad. Večkrat me je zamikalo, da bi se kar obrnil, saj se mi je zdelo, da bo tale Prag neprehoden. Pa je vseeno šlo, počasi, zelo previdno.  Zdaj, ko vem, kako je, bi upal iti še enkrat tu dol, prvič je bilo pa kar tresočih kolen ...

Časovno se nama je krasno izšlo - ko se je sonce skrilo, sva bila že na varnem, ravnem zadnjem delu poti.

Celotna pot je zahtevala dobrih 11 ur hoje (brez upoštevanja obveznih postankov), prehodila sva skoraj 19 kilometrov in se spoznala z 2.050 višinskimi metri, 

Na Triglav čez Plemenice in nazaj čez Prag.