6. kyu - rokyu

6. kyu je drugi izpit pri aikidu. Prvi je 7. kyu, ko je Filip nato dobil beli pas. Danes je uspešno naredil drugi izpit in lahko začne nositi rumeni pas.

Mimogrede - aikido je fantastičen. Ni borilna, ampak obrambna veščina. V kranjskem klubu gojijo prijateljstvo, umirjenost, zbranost, medsebojno pomoč, samoobvladovanje ... Skratka, Filipa učijo o pravi poti v življenju, kjer lahko svoje spretnosti uporabiš le za obrambo, nikoli pa zato, da bi komu škodil.

Ponudba domačega vrta

Lepo je imeti dom. Doma je najlepše. Še posebej, če te vrt obdari s ponudbo, ki preseže najboljšo tržnico na svetu. Sveže, sladko, na dosegu roke.

Košarkaš

Njegovo prvo leto v košarki se je zaključilo s turnirjem. Bil je najmlajši in najmanjši, a med najbolj srečnimi in vseskozi nasmejanimi. To je zame bistvo športa - ne vrhunski rezultati, ampak užitek v športu in v druženju s soigralci.

Razlika med besedami in dejanji

Ker imam šele od jeseni prvega psa, to pomeni, da se s pasjim življenjem šele spoznavam in odkrivam marsikaj novega. Presenetljivo je, koliko stvari, ki že tisočletja veljajo v živalskem svetu, smo ljudje pozabili in si s tem naredili veliko škode.

Pred nekaj dnevi me je nekdo prizadel. Besede so bile sicer prijazne, dejanje pa žal ne. In takrat, ko sem se tolažil z božanjem psa, sem spoznal nekaj, kar velja v pasjem svetu, pa bi bilo fino, če bi veljalo tudi v svetu ljudi. Psu je namreč čisto vseeno, kaj mu govoriš. Njemu so pomembna tvoja dejanja. Lahko denimo psu pravim, da ga imam rad, pa ga vsak dan znova udarim. Pes bo vedel samo nekaj - da mu povzročam bolečino. Lahko pa psu vsak dan rečem, da ga ne maram, pa ga ob tem božam. Pes bo vedel, da ga imam v resnici rad.

Dejanja so tista, ki so pomembna. Ljudje (vključno z mano) imamo preveč radi govorjenje, premalo pa potem naredimo stvari tako, kot o njih govorimo. In dejansko nam, v nasprotju z odnosom do psa, pogosto z blebetanjem celo uspe zakriti dejstva tako dobro, da nam sogovornik verjame.

Vsi smo radi dobri. Ker imamo ljudje dar govora, nam pogosto (tudi meni) zadostuje, da se v svojem delanju dobrega ustavimo zgolj pri besedah. Živali ne znajo govoriti. Zato se morajo, če hočejo biti dobre, potruditi z dejanji.

Dar govora je čudovito darilo. A žal pogosto tudi dobra krinka, ki zakrije bistvo.

Nedelova fotografija tedna

Današnje Nedelo mi je že zjutraj polepšalo ves dan. Po našem izletu na Golico sem eno od fotografij poslal na Nedelo, v ocenjevanje fotografskemu mojstru Oskarju Karlu Dolencu. In izbral jo je za Nedelovo fotografijo tedna! Jupiiii! Izbor mi je dal kup volje, da bom še naprej kilograme foto opreme tovoril s sabo na naše izlete. Očitno mi včasih kakšna slika celo uspe :)

Portorož

Danes smo bili v Portorožu. Tam smo srečali pravo poletje, čez 30 stopinj v zraku in vsaj 22 stopinj v vodi. In srečali smo gnečo, ki se je že bližala sezoni. Z Ireno sva si prisegla, da nas do jeseni sem ne bo več. Gneča, vročina brez sence, hrup, za vse to sva očitno postala prestara. Najine prave počitnice najdeva ob rekah, v hladni senci dreves, v miru krajev, ki jih turizem še ni ujel.

Tudi Heli najbrž ne bo imela nič proti taki odločitvi. Kljub vročini jo namreč nismo spravili v morje. To ni zanjo ...

Golica

Prvič v življenju smo bili danes vsi v družini na Golici. Super hrib za celodnevni spomladanski družinski izlet!

Kot pričakovano, je bilo planincev z enakimi načrti veliko. Ponekod smo zato hodili v hrib skorajda tako, kot v procesiji na Brezjah. A ker so planinci prijazni ljudje, je bilo tudi srečevanje prijetno in zabavno.

Nato smo zagledali naš cilj. Še precej oddaljen, a dovolj mikaven, da nam je dal energijo za nadaljevanje poti.

Tako smo grizli in sopihali naprej v hrib.

Naš prvi cilj je bila Koča na Golici.

Kljub gneči je osebju, ne vem sicer kako, uspelo hitro potešiti naše lačne želodce in nam tako dati dovolj energije za nadaljevanje poti navzgor, proti vrhu Golice. Pot je skorajda puščavska in kar sama, brez besed, pojasnjuje izvor besede Golica.

Koča na Golici je kmalu postala nekaj, na kar smo lahko gledali zviška.

Mi smo trmasto lezli naprej in uspešno dosegli cilj. Na vrhu nas je razveselil spomin na zimo ...

... omamil fantastičen razgled ...

... presenetil in navdušil pa nas je pilot jadralnega letala, ki je nekajkrat zaokrožil nad nami in nas prijazno pozdravil.

Ob spustu navzdol mi je oko ujelo vrsto "obcestnih kamnov", za katere sem hitro spoznal, da ločijo Slovenijo od Avstrije. Še ne tako dolgo nazaj je bila Evropa samo na drugi strani teh mejnih kamnov na Golici.

Čisto na koncu, na poti domov, smo nad Planino pod Golico odkrili še pravljični travnik narcis.

Nam je bilo lepo v tej naši Sloveniji? Če še ne poznaš odgovora, še enkrat poglej slike ...