Trogir

Iz Budve smo se začeli vračati nazaj domov, v Slovenijo. Da bi bila pot prijetnejša, smo jo razdelili na dva dneva, s spanjem v Trogirju.

To hrvaško mesto nas je prijetno presenetilo, pocrkljalo s toplim soncem na koščku obale, namenjenem samo nam, in razvedrilo na promenadi mesta.

Zabaval nas je lokalni mehanik, ki se je očitno naveličal vseh, ki so ga nenehno prosili za kakšen kos orodja, pa je že kar na vrata delavnice zapisal, da orodja ne posoja:

S sobotnim poležavanjem na soncu smo prijetno, umirjeno zaključili naše prvomajsko popotovanje. Od Trogirja nas je čakal samo še en dolg avtocestni skok do Kranja in tam domača postelja, prijetno postlana s spomini na lepa doživetja. Življenje je lepo!

Neum

Edino bosansko-hercegovsko obmorsko mesto. Njihov Portorož. Bencin in hrana po BiH cenah, kar pomeni - ugodno!

Budva

Črnogorski Portorož. Samo (in ne me ubiti zaradi tega) za odtenek lepši kot Portorož. Ker je ravno dovolj večji in ker ima bolj pravo morje.

Ker ima stari del mesta. Tisto torej, kar ponuja prijetne sprehode.

In ima seveda cel kup hotelov. Sodobnih, bleščečih, dragih.

In ima tudi svoj delež bogatašev.

Skadarsko jezero in Lovčen

Gledajoč zemljevid smo se odločili, do jo do Cetinja, nekdanjega glavnega mesta Črne Gore, mahnemo po bližnjici. Žal pa na zemljevidu nismo videli, da nas čakajo hudi vzponi in spusti, in to po cesti, ki jo očitno ne uporabljajo več.

Pol poti je bila cesta komaj dovolj široka za naš avto, kaj šele za srečevanje z nasproti vozečimi. A teh je bilo tako ali tako zelo malo, tako malo, da me je že skrbelo, če bomo sploh kam prišli.

Po cesti je že rasla trava, marsikje je pol pasu že zgrmelo v prepad ...

Res pa nas je cesta nagradila s čudovitimi razgledi na Skadarsko jezero:

Takole je v vasi Rijeka Crnojevića:

Pot je bila torej kljub naporom lepa, a žal predolga. Tako smo se morali ob prihodu v Cetinje odločiti med vzponom na Lovčen in ogledom mesta. Izbrali smo Lovčen.

Do vrha vodi 20 km gorske ceste, nato pa še 461 stopnic do mavzoleja Petra Petrovića Njegoša, črnogorskega vladarja in hkrati največjega pesnika. Njegov zadnji dom se baha s fantastičnim razgledom nad Črno goro, obalo in morjem vse do Italije. Nas je na vrhu že ujela noč, zato smo si razgled lahko samo domišljali ...

Stari Bar

Stari Bar, ki se dviga nad "novim" Barom, je bilo še eno mesto, ki nas je prijetno presenetilo. Najprej z dobro ohranjenimi ostanki nekoč močnega mesta, nato pa še z okusnim kosilom v povsem domačem gostišču tik ob obzidju.

Stara oljka

Iz Ulcinja smo šli v Bar in tik pred ciljem zagledali obcestno tablo, ki je vabilo v desno, k stari maslini (oljki). Če bi Jezus hodil po teh krajih, bi že on lahko počival v njeni senci!

Ulcinj

Informacija, da je v Ulcinju 12 kilometrov dolga peščena plaža, nas je zjutraj iz Budve nagnala na pot proti Albaniji. Ulcinj je že dovolj blizu meje, da so napisi ob črnogorskem opremljeni še z albanskimi napisi.

Našli smo Veliko plažo, raj za naše otroke, ki uživajo na mivki.

Tale raj je bil raj samo zdajle, izven sezone. Poleti, ko tule ni niti malo sence, ko med na soncu praženimi in od potu smrdečimi telesi komaj najdeš kakšen prostor na pesku, ki se segreje do 60 stopinj, nas tu ne boste videli. A do takrat je še daleč in danes se je tu dalo uživati!

Tudi polži so se nastavljali soncu:

Ob odhodu smo na robu mesta zagledali star, že pozabljen spomin na posebno sorto ribolova. Tudi tako se da loviti ribe: