Postojnska jama

V Postojnski jami sem bil doslej samo enkrat, pred dvema desetletjema. Dolgo sem čakal na pravo priložnost, da jo obiščem v novi vlogi - ne več kot otrok, ki se čudi igri podzemne narave, ampak kot očka, ki se smehlja ob strmenju svojih otrok.

Danes sem spoznal, da je slika Postojnske jame v mojem spominu očitno že precej zbledela. Večji del prizorov mi je bil namreč povsem nov. Vhoda in izhoda iz jame si sploh nisem predstavljal taka:

Podzemni svet pa je bil še vedno tak, kot sem se ga spomnil iz otroštva. Le precej večji:

Zagotovo pa v mojem otroštvu ni bilo v jami tegale kostkota:

No, saj ga tudi prihodnji mesec ne bo več. Je bil v tej luknji samo na obisku.

Pasji preval

Inštruktor v osnovni pasji šoli, sicer vodnik reševalnega psa, nam je pojasnjeval, da učenje trikov večinoma nima nobene uporabne vrednosti, da pa je eden od najboljših načinov za nadgrajevanje odnosa med lastnikom in psom. Kaj psa pri trikih učiš in kako, je stvar posameznika, pomembno je le, da je to učenje igra in da se prek nje pač ukvarjaš s svojim psom.

In tako mi je včeraj popoldan, ko sem po osemurnem sedenju v pisarni končno doma prišel na toplo pomladansko sonce, med vadbo ukazov prišlo na misel, da bi morda tudi Heli naučil kakšen trik. Kako in katerega? Pojma nimam, ker tega nikoli nisem počel.

Ravno med tem razmišljanjem se je Heli ulegla na hrbet, da bi jo božal po "podvozju". S tem mi je dala super namig - naučil jo bom delati "preval". S pasjim priboljškom v roku je trajalo samo 5 minut, pa je že razumela, kaj želim. Moje iskreno navdušenje nad opravljenim prevalom je bilo tako očitno, da je potem še z večjim veseljem vajo delala naprej. Videla je, kako sem tega otročje vesel, in zato z veseljem ponavljala.

Danes sem ponosen in važen. Ker imam psico, ki zna na ukaz narediti preval :)

Klic pomladi

Danes smo bili med tistimi srečneži, ki smo dovolj zgodaj zaslišali čudoviti klic narave, da smo lahko pobegnili v prebujajočo se naravo. Kakšen dan! Toplo sonce, prijetna družba prijateljev, sveži zrak!

Prvič v življenju smo šli na Osolnik in na Govejek. Obisk obeh točk oblikuje prijetno krožno pot, nezahtevno in zato primerno za mlade družine.

Drevesa z zgornje slike spadajo k naravnemu počivališču na Osolniku, kjer stoji podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz leta 1551.

Tole spodaj je pa Govejek, kjer nas je sonce vrglo na toplo zemljo, da smo srečni "martinčkali":

Pot z Govejka nazaj dol na izhodišče nas je vseskozi vodila ob potočku, ki je ustvarjal lepe male slapove in nam z žuborenjem pel popotne pesmi.

Ne moreš verjeti!

Danes mi je kolega po emailu poslal kopijo članka, objavljenega na srbskem spletnem portalu. Ne moreš verjeti, kako se vtikajo v moje povsem osebne zadeve. Zaradi težav s povezavo dodajam kar sken spletne strani:

Še prepis teksta:

Rok Istenič, PR-ovec gospodina Kordeža, pronađen je jutros oko 6 časova u nesvesnom stanju na savskom keju u Beogradu. Prema nalazima laboratorijske analize u MUP-u Srbije, Istenič je u krvi imao čak 0,51 posto alkohola, što je do sada najveća zabeležena vrednost u domaćoj medicinskoj praksi.
Istenič je pronađen jutros bez svesti na beogradskom savskom keju, između Brankovog i železničkog mosta. Prvi su ga primetili meštani obližnjeg romskog naselja, koji su odmah pozvali hitnu pomoć.
U policiji navode da ovakav slučaj još nisu imali, jer količina alkohola od 0,51% koju je Rok imao u krvi daleko prevazilazi najveće vrednosti sa kojim su se susretali domaći lekari.
Da podsetimo, dozvoljena količina alkohola u krvi tokom vožnje je 0,05%, a već preko 0,2% čovek počinje da gubi razum i svest.
– Videla sam tog gospodina rano jutros, kad sam prostirala veš – kaže Šakira Halilović, majka osmoro dece iz obližnjeg romskog naselja, i nastavlja:
– Još je bio svestan kad sam mu prišla, taj Istenič. Pitao me da li sam videla neke tablete u vazduhu... tablete na struju, tablete-baterije, tako je nešto mrmljao... Kakva struja, pa mi ovde ni struju ni vodu nemamo, rekla je Šakira našem novinaru.
Istenič je zadržan u Kliničkom centru radi daljih ispitivanja, a lekari kažu da mu život, i pored ogromnog trovanja alkoholom, nije u opasnosti.

Bodi pošten, prijazen, zanesljiv

Ker je Heli moj prvi pes, sem se zaradi sebe in seveda tudi zaradi psice takoj vpisal v pasjo malo šolo. Na moje veliko presenečenja pa spoznavam, da se ob učenju pasjih veščin zraven učim še veliko o življenju na sploh. Večina pravil odnosov med človekom in psom namreč lepo deluje tudi v vsakdanjem življenju.

Tako gre tole: pes mora v svojem gospodarju najti prijatelja in zaveznika. Vedeti mora, da bo pri tem človeku vedno našel varno zavetje pred tegobami sveta. Gospodar ga bo vodil v pravo smer, ga opozarjal na napake in ga učil delati prav. Obenem bo vedno pošten, nikoli mu ne bo delal krivice. Napaka bo sprožila upravičeno in obvladovano grajo, dobro delo bo sprožilo takojšnjo pohvalo in nagrado. Pri svojem gospodarju mora pes najti topel, prijazen dom.

Lepo, kajne? In zakaj bi bili taki samo do psov? Ali si naš sočlovek ne zasluži enake obravnave? Seveda si jo, samo žal ne hodimo v tako malo šolo odnosov med ljudmi. Pa bi morali. Ker bi bil potem svet lepši.

Ponosen!

Danes sva jo dobila in se takoj že prijavila naprej, v osnovno šolo. Uživava!

Vse pohvale Klubu vodnikov reševalnih psov Kranj, res so dobri!

Dobri in slabi dnevi

Danes sem imel slab dan. Pa vam ne bom razlagal o njem.

Saj vem, bralcu tega bloga dajem varljiv vtis presrečnega življenja brez padcev. To seveda ni res. Žalosti, jeze, solz in groznih napak imam dolg seznam. A mislim, da ima vsakdo med nami dovolj svojih težav in da ni nobenega razloga, zakaj bi s svojimi temnimi sencami moril še druge. Zato vam raje kažem samo najsvetlejše plati mojega življenja. Kažem vam smeh in veselje. Ker upam, da sta oba nalezljiva.

Pa vendar - danes sem imel slab dan. Ko sem si zvečer umival zobe, me je Moja vprašala: "A bo vse v redu?"

Sam sebe sem presenetil, ko sem takoj samozavestno izstrelil: "Seveda bo!" Potem sem se zamislil nad svojim odgovorom in spoznal, da je povsem pravilen. Isti trenutek sem spoznal preprosto resnico:

Dobri in slabi dnevi imajo vsi eno skupno, neizbežno lastnost - oboji vedno minejo!