Spomin na poletje

Brrr, mraz je! Naša stara hiša je popolnoma brez izolacije, zato je bilo danes v njej samo še 19 stopinj. Kaj hočeš, smo kar zakurili. Poletje je šlo v maloro ...

Nikakor pa se z mrazom niso izgubili spomini na poletje. Še več, zdaj so me prevzeli v polnem čaru. In mi končno dali dovolj elana, da sem letošnje poletne počitnice spravil v moj blog. Smešno, zunaj borih 8 stopinj nad ničlo, jaz pa v poznih urah z nasmeškom urejam poletne slike. Tudi to je ena od lepot potovanj - da ostanejo s tabo za zmeraj.

Dobrodošli torej v moje spomine na letošnjo poletno dogodivščino. Spomine boste našli v desnem meniju, skrite v mesecih julij in avgust. Prvi dan počitnic se vam odpre tudi tukaj ..., nato pa na koncu objave spodaj levo lahko kliknete na naslednjo (novejšo) objavo in se tako sprehodite čez moje počitnice.

Zlate misli

Najpomembnejše stvari v življenju so enostavne, kratke in jedrnate. Res pa jih mi potem zapletemo do amena … Zato sem si še toliko bolj pozorno ogledal spodaj naštete misli. Seveda so kratke in, priznajmo si, tudi uresniči jih lahko prav vsakdo med nami – če le hoče!

1. Vera je sposobnost, da te nikoli ne zgrabi panika. (Moja opomba: Kdor veruje, da bo vse v redu, ostane miren.)
2. Tišina je pogosto napačno razumljena, vendar nikoli napačno citirana.
3. Smej se. Vsak dan. To je rekreacija za tvojo dušo.
4. Najpomembnejši del tvojega doma so ljudje v njem.
5. Postarati se je neizogibno, odrasti pa je možno.
6. Ključ do sreče ne obstaja. Vrata do sreče so namreč vedno odprta, samo vstopiti moraš.
7. Ne zapomnimo si dni, ampak trenutke.
8. Tisti, ki umre z največ lastnine, je še vedno – mrtev …

Fotografija: moja Irena.

Hoč'mo sonce!

Ojej, ojej!

S tem vikendom je prišla jesen. Adijo sonce, adijo, njegovi topli žarki. Sprememba je tako velika, tako šokantna, da je močno vplivala tudi na naše počutje. Dolge hlače, pulovorji, jakne - vse to so samo zunanja znamenja sprememb, ki se dogajajo tudi znotraj nas.

A se da tudi tu najti kakšno dobro plat. Prihaja denimo čas, ko bomo več notri, in s tem končno čas za kakšen film, urejanje slik itd.

Pa vseeno pogrešam sonce ...

V življenju se moraš znajti

Življenje je lepše, če si ga sam narediš takega. Taki optimisti so mi bili vedno všeč. Pogosto dobijo, kar jim na prvi pogled niti ne bi pripadalo. Ker si upajo ... Tako kot faca iz tega reklamnega filmčka.

Ko boš prišla na Bled ...

... boš moja punčka spet, in najin ves ta svet bo čudovit!

Smo šli danes v polnem družinskem paketu peš okrog jezera. Vsi otroci so pridno hodili, zato je bil dan res lep. Tako kot včeraj v Izoli tudi na Bledu ni več gneče, jezero je še dovolj toplo za kakšno plavanje, vreme pa čudovito za sprehode. Tega se očitno zavedajo predvsem mlade družine, saj toliko dojenčkov v vozičkih in v trebuščkih nosečnic že dolgo nisem videl zbranih na enem mestu. Slovenija je noseča! In potem se seveda hitro vprašaš, če bi tudi sam moral razmisliti še o četrtem ...

Ljudje z morja

Na vrhuncu turistične sezone morja prav nič ne pogrešam. Vročina, gneča na cesti in na plaži, pa utrujeni gostinci, ki ti ne dajo tega, kar si plačal.

Povsem drugače pa je septembra. Takrat prav hrepenim po morju. Gneče ni več, gostinci so spet prijazni. Doma že diši po jeseni, v omari zjutraj in zvečer že iščem pulover. In takrat mi zelo prija sesti v avto in se po slabi poldrugi uri počasne vožnje znajti v drugem svetu. V svetu, ki tako lepo diši, boža s toploto. Tam je še zvečer povsem dovolj toplo, da si v kratkih rokavih.

Vsega tega se dobro zavedajo tudi domačini. V Izoli, kjer smo bili danes, se poleti skrivajo, zdaj, ko turistov ni več toliko, pa je obala spet njihova. Najbolj simpatični so mi pa takole, kot na tejle sliki. Zbrani zvečer, združeni v pogovoru, polnem smeha. Življenje je lepo!

Adijo, poletje!

Običajno stvari predvsem zabluzim. Bolje rečeno, jih presanjam. Si želim biti ljubeč mož in dober oče, pa dan mine zgolj z mislijo, da bi tak moral biti, naredim pa nič, da bi se to uresničilo. No, danes mi je pa enkrat za spremembo res uspelo. Popolnoma, in res dobro za otroke.

Danes je bil namreč pomemben, drugačen dan. Danes je bil zadnji dan letošnjih poletnih počitnic. Prelomen dan. Jutri ni samo prvi šolski dan. Za največjega je jutri prvi šolski dan leta, ko namesto opisnega ocenjevanja pridejo čisto prave ocene. In zraven po treh letih iste učiteljice zdaj nova učiteljica. Za srednjega je prelomnica še večja. Jutri postaja prvošolček! Naša najmlajša pa gre jutri prvič v vrtec, prej je bila nekje pri res dobri gospe v varstvu. Skratka, za vsakega od naših otrok se danes končuje ena zgodba in jutri začenja druga.

Današnja nedelja je zato morala biti drugačna. Hkrati sem si želel, da bi bila zaznamovana s smehom in veseljem, ne pa strahom in trepetanjem pred drugačnim ponedeljkom. Pa mi je že v kampu ob Nadiži, ko smo ob šotoru zakurili ogenj, prišlo na misel, da bi lahko ogenj kdaj zakurili tudi doma. Pa smo ga, čisto pravi taborniški ogenj. Najprej so otroci pridno pripravili kurišče, papir in drva, nato zakurili in ves večer pridno skrbeli, da je bilo ognja dovolj.

Našpičili smo nekaj palic, nanje nataknili hrenovke in vsak otrok si je prvič v življenju sam spekel svojo večerjo. V žerjavico pa smo položili krompir. Mljask, je bil dober ...

Otroci so neizmerno uživali, in jaz z njimi. Še stari oče se nam je pridružil ob čarobni privlačnosti ognja. In ko je padla noč, so otroci začeli po afriško bobnati po lesu in plesati okrog ognja. Klicali so sonce, da bo prvi šolski in vrtičkarski dan obsijan z nasmejanim nebom. Seveda sem kmalu okrog ognja skakal tudi jaz. Bogve, kaj si o meni misli soseda ...

Zdaj vsi trije angelčki spijo. Ob posteljah imajo pripravljene "zakmašne" cunje za jutrišnji dan, na tleh se svetita dve polni šolski torbi in en otroški nahrbtnik z rezervnimi oblačili za v vrtec. Pripravljeni smo. In ker otroci spijo z nasmeškom na ustnicah, bo prvi šolski dan zagotovo tak, kot je bil zadnji počitniški - poln smeha, zdravja in veselja.

Uspelo mi je!