Ognjeno slovo

Zadnjo noč ob Nadiži smo proslavili z ognjenim slovesom. Najprej smo pekli krompir, nato pa se s toplino plamena uspešno branili nočnega mraza. In že vedeli, da bomo čez leto dni najbrž spet prišli nazaj na isti kraj.

Tolminka

Po petih dnevih lenarjenja v kampu smo se odločili za vstajenje. Konec je bilo ekološko prijaznih počitnic, saj smo spet enkrat vžgali motor našega zvestega scenica in po ovinkih odvijugali proti Tolminu. Dobre pol ure vožnje do Tolmina, nato pa navzgor, okrog 20 minut vožnje po makadamski cesti proti gorskemu raju. Nazadnje nas je ustavila zapornica in nad njo mogočni bunker, zgrajen po prvi svetovni vojni. Od tu so za gibanje so postale glavne naše noge. Skozi mir čudovite narave smo se odpravili po družini prijazni poti k izviru reke Tolminke.

Navzgor smo lezli po mulatieri, pot je bila večinoma skalnata, potem pa smo naenkrat prišli na travnik med gorami. In tam, obkrožena s sivimi gorskimi mogotci, izvira Tolminka, ki se tu objema s travnikom; ta hvaležno pije svoje življenje iz izvira Tolminke.

Tam zgoraj, tik ob izviru, kjer je svoje življenje našlo prijazno drevo, smo si v senci njegove krošnje privoščili prav kičasto malico. Bili smo v raju, povsod okrog nas samo narava. Nepozabno!

Po sanjski malici smo šli naprej. Določili smo si krožno pot, izvir Tolminke je bil nekako na sredini kroga, zdaj pa je bil čas, da se spopademo še z drugo polovico današnjega izleta.

Končno smo prišli do glavne atrakcije našega izleta - ročne žičnice. Prebrali smo, da na sto čaka, kaj je to, pa si nismo predstavljali vs edo trenutka, ko smo jo uzrli. Potem smo se samo še spogledali in si rekli - seveda, ročna žičnica, točno to je ta zadeva!

Na koncu nas je pot pripeljala še do spominske cerkvice na Javorci, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili avstroogrski vojaki v spomin na kolege, padle v boju. Cerkev je v celoti narejena iz lesa in je zaradi pomanjkanja denarja že skoraj propadla, pa so jo navsezadnje le uspeli obnoviti.

Vsekakor je bil ta dan, kar se doživetij tiče, zame vrhunec letošnjega poletnega dopusta. Slovenija je res čudovita dežela!

Reka poje mi

Tole je Nadiža v svoji najbolj turistični varianti. Taka je plaža v kampu. Polna ljudi. Tu torej ne najdeš prvinskega miru, ampak - je pa plaža blizu šotora in letos, ko smo bili ekstra leni, nam je to čisto odgovarjalo. Seveda pa zadostuje že nekaj munut hoje po reki, da najdeš čisto svoj zaliv. Letos jih mi nismo iskali. Smo uživali v brezdelju.

Nadiža, naš počitniški raj

Končno počitnice. Razmišljali smo o marsikaterem kraju, pa na koncu ugotovili, da nas spet, že tretje leto zapored, še najbolj vleče k Nadiži, skromni, a prijetni reki na skrajnem zahodu Slovenije.

Kamp v vasi Podbela nas je tudi letos pričakal tak, kot nam je najbolj všeč. Odmaknjen od sveta, s prepovedjo parkiranja vozil ob šotorih, z mirnimi ljudmi, ki zvečer ne popivajo in ne žurirajo, ampak gredo umirjeno spat, ker jih zjutraj čaka nov, lep dan v naravi.

Dve uri dela, pa je naša poletna rezidenca stala. Sestavljena iz velikega šotora s spalnico za pet ljudi in s predprostorom, v katerem v dežju na varnem vseh nas pet sedi za mizo in igra karte. Pa z jedilnico in kuhinjo ter visečo mrežo - vse troje postavljeno v naravi oziroma na naši "terasi" pred šotorom.

Ker sva službo z Ireno končala v obdobju prave norišnice, smo prve dni v kampu predvsem delali - nič. Aahhh, paše!

Končno!

Davnega 4. maja se je končala naša prvomajska pustolovščina, ko smo prvič najeli avtodom in šli odkrivat Italijo. Super je bilo, nepozabno. A je bilo prekratko. Tako kot je na drugi strani potem trajalo predolgo, da sem končno uspel vso pot stisniti tudi v blog.

Zdaj je končno tu, vsa naša zgodba, zbrana na enem mestu. Če te zanima, samo klikni tukaj in skoči z nami nazaj v Italijo. Na koncu vsake strani klikni na levi strani čisto spodaj na "Novejša objava" in tako boš prepotoval našo Italijo od prvega do zadnjega dneva.

Postoj, umiri se ...

Jutri me čaka zadnji delovni dan. Potem pa dopust. Tisti čas leta, za katerega delam preostalih 11 mesecev. Tisti čas leta, ko pustim svoj vsakdanjik doma. Mu preprosto pobegnem in se prepustim Danijeli, ki mi zdajle na ipodu že poje "Zovem te ja..."

Ja, počitnice me kličejo - tako kot kličejo tile ležalniki s fotke svoje goste. Kljub temu, da sem se čez prvi maj dokončno zaljubil v avtodom, bom uslišal klic šotora, ki že leto dni potrpežljivo čaka. Šotor naš, obljubim, kmalu boš spet razširil svoja krila. Samo to še ne vem, kje. Sanjal sem o slovenskih rekah. Pa je trenutno prehladno ...

Kolikokrat grem še spat? Ne več velikokrat.

Psst! A slišiš? Dopust že trka na vrata!

Ceniti življenje

Sem srečal nekdanjo sošolko, ki je že dolgo nisem videl. Bil sem ves poletno nasmejan, živahen, žareč, z mislimi na skorajšnjem poletnem potovanju. Tako poln sam sebe, da med pogovorom sploh nisem opazil, da je njen obraz drugačen. Žalosten. Utrujen. Po mojem dolgem monologu o tem, kako je življenje lepo, sem le prišel tako daleč, da sem jo vprašal, kako je kaj ona.

Ona ni bila tako dobro kot jaz. Ona je pred dnevi izvedela, da ima njen dojenček neozdravljivo bolezen. Težko bolezen. Njej se je pred dnevi življenje popolnoma postavilo na glavo. Za vedno. Adijo potovanja, zabave. Nega otroka 24 ur na dan. Otroka, ki ti pomeni vse, ki ga ljubiš, mu daš vso svojo ljubezen, ves svoj čas, a hkrati veš, da ga ne moreš pozdraviti. Lahko mu le lajšaš dneve življenja.

Spet, tako kot že prevečkrat, sem se zavedel, da je največji božji dar Življenje. In je hkrati dar, ki ga pogosto še najmanj cenim. Ker ga jemljem samoumevno. Pa ga ne bi smel. To, da živim poln zdravja, je največ, kar lahko zahtevam. Vse drugo je zgolj prijeten dodatek.