Adijo, Italija!

Zbudili smo se v zadnje jutro. Veseli, ker je bilo super, žalostni, ker je konec. Pa se vseeno nismo dali tako hitro. Za slovo smo si torej privoščili zajtrk na pomolu Gardskega jezera, nato pa se odpravili proti domu. Pa se še vendo nismo dali. Še malo, samo še malo bi ... In smo zavili še v Gradež oziroma Grado. Poleti je to mondena plaža, danes pa je bil to naš zasebni peskovnik.

In na koncu smo vseeno morali reči adijo. Dokončno pomahati Italiji in zapeljati na slovensko avtocesto. Domov, v službo, služit denar za prihodnjo dogodivščino!

Garda ZOO

Soboto smo si rezervirali za vstop v kraljestvo živali. Ob Gardskem jezeru sta drug ob drugem dva živalska vrtova. Najprej smo se dobesedno odpeljali po prvem, kjer so živali na prostem, ljudje pa varno zaprti v svoje jeklene kletke - avtomobile. Avtodom se v tem živalskem vrtu izkaže za idealnega, saj zaradi višjega položaja in velikega vetrobranskega stekla vidiš več. Zabavno je bilo tudi to, da so živali, ki so sicer ignorirale avtomobile, k avtodomom pridno hodile blizu in preverjale, kaj je znotraj njih.

Drug živalski vrt je klasičen, a veliko bolj urejen kot denimo ljubljanski. Največ veselja pa delajo otrokom tiste živali, ki so spuščene, se prosto gibajo po živalskem vrtu in se pustijo božati.

Gardsko jezero

Aaahhhh, paše ... Proč od betona, vročine in hrupa velemesta, bližje naravi. Parkirali smo na parkirišču tik ob obali, se utrdili za čez noč in nato odhiteli na plažo. Ja, izven glavne sezone je Gardsko jezero prav prijetno, naravno. Plaža pa naša, rezervirana za Isteniče.

Otroci so se v Gardskem jezeru vsi že zvečer okopali. Pa voda ni bila topla. Le volja je bila močnejša od mraza. Mene so denimo od hladne vode že po minuti stanja zgolj s podplati v vodi stopala dobesedno bolela. Otrok to ni motilo. Uživali so. Pravzaprav je marsikdaj v življenju tako, da se lahko v danih razmerah odločiš, da boš trpel, ali pa vseeno užival.

Milano

Ob načrtovanju poti v Milano me je prevzela fotografija milanske katedrale. In kako enostavno je bilo priti do nje! Gajbico smo zastonj parkirali na parkirišču še nedokončanega stanovanjskega naselja v predmestju, pet minut peš do postaje podzemne železnice. Otroci so prvikrat doživeli vlak, ki vozi pod zemljo, kar je vsekakor bilo zanimivo. Midva ta stara dva pa sva medtem na zemljevidu našla izstopno postajo, za katero je kazalo, da je blizu katedrale.

Kakšno presenečenje - ko smo po stopnicah prišli iz podzemlja na plano, smo stopili neposredno na sam milanski osrednji trg in naravnost pred našimi očmi se je bohotila katedrala v vsej svoji veličini. Otroci so takoj dobili obljubljeno nagrado za pridnost - sladoled. Žal pa je bil to najdražji sladoled v mojem življenju, 2 evra za kepico!

Na obrobju istega trga smo doživeli še drugo atrakcijo - star, s stekleno streho pokrit "nakupovalni center", prav tako vreden ogleda.


Nato smo se še malo sprehodili po bližnjih ulicah in se kmalu odločili, da imamo velemesta dovolj. Gremo raje bliže naravi! In odpujsali smo proti gajbici ...

Certosa di Pavia

Kartuzijski samostan v Pavii je vreden ogleda za vse, ki cenijo trud tistih človeških rok, ki iz kamna in lesa ustvarjajo čudovite stavbe in njihovo opremo. Pred vrati smo bili med prvimi, saj smo prespali na parkirišču, pet minut hoje oddaljenem od samostana.

V samostanu so kipi, freske in slike skrbno obnovljeni, zato imajo oči kaj videti.

Samostan obdaja lep vrt, kot nalašč za meditacijo v naravi.

Pavia

Pavia je bila zgolj postanek za počitek na poti od Genove proti samostanu Certosa di Pavia (Kartuzija Pavia).

V ničemer izstopajoče, a vseeno prijetno, mirno in zaradi praznika prazno mesto, kjer smo se odpočili od gneče v Genovi.

V Pavii smo po dolgih letih spet okusili spomin na "plac" v Trbižu, kamor smo v rajnki Jugi vsi redno hodili v šoping in se nato tresli, ko smo švercali lederjakne čez mejo. Ah, kakšni časi ...

Genova

Veliko pristaniško mesto. Z velikim akvarijem. In z neverjento veliko gnečo, ker smo pač prišli ravno na prvi maj. Ogled priporočam, samo nikar na dela prost dan ...

Parkirnina draga, takoj za vogalom tele stavbe. Smo plačali, kaj pa naj bi. Ob odhodu pa smo se samo premaknili deset metrov (ker se plačuje na uro) na tole gradbišče, kjer smo v miru, brezplačno, sredi Genove skuhali kosilo in se podprli za nadaljnjo pot.