Ati nosi težo družine

No, ja, včasih. Večinoma pa, priznam, je glavnina dela na ramenih mamice. Slikano na Rogli na poti na Lovrenška jezera.

Med iskrenimi ljudmi

Nedeljska vožnja za avtomobilom prijateljev me je z mojo družino pripeljala v Drežnico in Magozd. Drežnico poznam že zaradi pesmi "Cin cin cin Drežnica, kje so kozice ...", Magozd, katerega obstoj je v moj svet prišel šele s tem nanačrtovanim obiskom, pa si bom zapomnil po veliki dobrosrčnosti domačinov. Prišli smo nenapovedano, 5-članska družina, ki jo tam še nikoli nihče ni videl, bili smo pač prijatelji njihovih sorodnikov. In kljub temu, da smo bili popolni tujci, pa še nanapovedani za povrh, smo že čez pol ure sedeli v kuhinji kot stari prijatelji, pili in jedli najboljše dobrote. Vsa vrata so nam bila takoj odprta, za slovo smo pa od "mame" dobili še tole: "Pri nas Vitranca nikoli ne zapremo, zato le pridite še kaj na obisk, tudi sami, brez naših sorodnikov!"

Za tako topel sprejem nas, tujcev v tej vasi, sem jim izredno hvaležen. Še posebej zato, ker vem, da sam česa takega ne bi bil sposoben narediti. Najprej bi pomislil: "Ojej, nenapovedani obiski, nedeljske načrte mi bodo uničili!" Nato bi jih posadil za mizo, odprl kupljene piškote in upal, da ne bodo ostali predolgo, ker niso bili že pred dnevi vključeni v moj tedenski načrt. Vem, da mi moje planiranje življenja krade veliko lepot življenja, a se žal ne poboljšam. Čeprav sem v Magozdu spet izvedel, kako lepše je življenje, če se mu preprosto prepustiš.

Še sreča, da vsi niso taki, kot jaz. Zato sem bogatejši za nov odnos s toplimi ljudmi, ki so mi dali veliko. In upam, da bom kdaj znal biti vsaj malce bližje njihovi izvirni prijaznosti. V vaseh, kje je ohranjena vsa lepota stare slovenske narave, se je ohranila tudi lepota človeškega srca.

Ko ne moreš biti pošten

Nenavadno, a resnično! Če si ljubitelj glasbe in sodobnih tehnologij, v Sloveniji ne moreš biti pošten. Rad imam glasbo, in rad bi jo, tako kot razviti svet, legalno kupoval v spletnih trgovinah. Pa me spletne trgovine zavračajo, češ da za Slovenijo nakupa mp3 glasbe ne omogočajo.

Kako naj bom torej pošten državljan in prenašam z interneta pošteno kupljeno glasbo?!

Ko boš prišla na Bled ...

Včeraj sva se z ženo ob 15:15 vsedla v avto, da greva domov. Ja, imam to srečo, da oba delava v isti firmi, v Merkurju, sredi polj v Naklem. Avto noro razgret, po desetih minutah vožnje je termometer zunanje temperature še vedno kazal 37 stopinj. In sredi te vročine žena reče: "Pejva s kolesom iz Kranja na Bled!". Najprej sem debelo pogledal, nato ubogal.

In sva šla. Zanimiva izkušnja. Eden najbolj vročih dnevov v letu, jaz pa ugotovim, da je na kolesu čisto prijetno, zaradi vožnje pihlja in se da čisto lepo živeti. Tisti, ki sredi vročine kolesarijo, torej sploh niso norci.

In še eno zanimivo izkušnjo sem doživel. Ko sva se zvečer vrnila v Kranj, se je tam, kjer polja zamenja mestni asfalt, ob 21:00 temperatura, kot bi odrezal, dvignila za okrog 5 stopinj. Ja, toliko je bolj vroče v mestu, kjer asfalt in beton akumulirata toploto. Poletje je torej čas za odhod v naravo, tudi polje ali gozd ob mestu že povsem zadostujeta, da se občutno ohladiš.

Kdo je srečen?

V soboto zvečer sem si ogledal zadnje dejanje letošnjega festivala Carniola v Kranju - nastop skupina Konga Vibes iz Afrike, iz Malavija, če se ne motim. Fantje so k nam prinesli tradicionalne afriške pesmi, aranžirane v sodobnem pridihu električnih kitar, sintesajzerja, bobnov. Peli so v svojem jeziku, a vsakič razložili, o čem so peli.

Njihove pesmi govorijo o aidsu, revščini, alkolholu, pa o tem, kako je treba spoštovati svoje starše in kako je treba skrbeti za svojo družino. Pojejo o tem, kar se dogaja okoli njih. In, presenetljivo, pojejo v veselim ritmih in z nasmeškom na obrazu. Ker kljub vsemu pomanjkanju in drugim bolečinam vedno znova verjamejo, da bodo preživeli.

Mi pojemo o ljubezenskih težavah, osvajanju, zabavi. In med odmorom nastopajočih ob kozarcu piva modrujemo, kako bi bilo lahko lepše. Čeprav živimo v razmerah, ki bi jih pevci z Malavija opisali kot rajske.

Kdo je zdaj srečen?

Pasje veselje

Pred kratkim smo imeli 11 dni na počitnicah Gito. Zlato prinašalko, ki nam je prinesla veliko več, kot smo si predstavljali. S svojo dobroto, prijaznostjo nam je iz dneva v dan prinašala veselje in srečo. Bili smo popolna družina ...

Zdaj je vsa srečna spet pri svojih lastnikih. Tistih, ki smo jim hvaležni za vsak trenutek, ko je bila Gita naša. Dala nam je veliko, dala nam je nepozabne trenutke.

Saj je samo pes. Ja, ampak bolj prijazen pes kot pol ljudi na tem svetu. In pomagala nam je spoznati druge lastnike psov. Kjerkoli je bila z nami, povsod je povzročila, da smo navezali pogovor in spoznali nove dobre ljudi.

Gita je zlata prinašalka. Prinaša zlate trenutke.

Čas je za prijatelja

Časa je, kljub noremu tempu, pravzaprav vedno dovolj - a samo za tiste najpomembnejše stvari. Da bi se jih naužili, moramo pač žrtvovati druge, manj pomembne zadeve. Danes sem se spet zavedel, da se prijatelj prepogosto znajde v tistem drugem košu, na katerem piše "Nimam časa".

Kaj, če tega prijatelja jutri ne bo več? Pospravil bom lako tudi jutri. Popravil pojutrišnjem. Prijatelju lahko današnje občutke podelim samo danes. Zato mora imeti prijatelj prednost. Vedno.

Ker sem zapisal, sem si s tem tudi obljubil. Če bom pozabil, me bo ta zapis spet spomnil. So namreč stvari, ki jih ne smeš preložiti na jutri. Lahko pa jih ponoviš tudi jutri.