Čolnarjenje po Vltavi

Po dopoldanskem ogledu neverjetne poti med krošnjami dreves je zdaj prišel čas, da začnemo delati tisto, zaradi česarsmo letos sploh prišli na Češko. Čolnarjenje!

Naša baza je bil kamp v kraju Vyšši Brod. Gre za le enega od mnogih kampov, ki jih je ob Vltavi postavila agencija Inge tours. V vsakem kampu izposojajo čolne, in z vsakega kampa vozijo avtobusi nazaj na izhodišče. Tako si lahko izbereš poljubno število dni za čolnarjenje, s rezerviraš prenočišča, obenem paž veš, da te na cilju čaka prevoz nazaj v prvi kamp, k tvojemu avtomobilu. Preprosto kot je le možno!

Na izhodišču dobiš sode, v katere pred vodo varno shraniš svoje stvari.

Mi smo se odločili, da bomo najeli dva gumenjaka, kar se je izkazalo za super idejo, saj smo si s tem dali več svobode. Na vsake toliko smo se zamenjali v čolnih, se lovili, igrali itd. Če bi bili vsi v istem čolnu, bi bilo svobode in igre pač manj.

Vltava je zelo počasna, mirna, večinoma precej plitka, seveda pa ves čas voziš s tokom navzdol, tako da dogodivščina ne zahteva večje fizične moči.

Malce povsem nedolžnega adrenalina sproi le nekaj jezov, pri katerih je vedno narejena posebna pot za čolne. Tam moraš dobro usmeriti nos čolna, pa gre naprej vse lepo in prav.

Potem se pa začnejo ob poti vrstiti mesteca. Dih jemljejo pogledi s perspektive, ki jo ponavadi nisi deležen.

Do solz se nasmeješ tej pogruntavščini - plavajočim barom, ki so sredi Vltave zasidrani tako, da so dostopni samo s čolni. Ker so cene sprejemljive, so ljudje na čolnih iz ure v uro bolj majavih nog ...

In ko se zvečeri, prideš do kampa, v katerim si si rezerviral prenočišče. Samo stopiš ven iz čolna, ga potegneš na suho, si v kampu privoščiš poceni večerjo, nato pa zaspiš. Recimo v takem indijanskem šotoru, ki ima na sredini na vrhu luknjo, zato je v šotoru dovoljeno zakuriti ogenj. Če to ni krasno!

Naše izhodišče:

Sprehajališče med vrhovi dreves - Stezka korunami stromu Lipno

Zbudili smo se v krasen dan, ko nas je popoldan tule v češkem Vyšši Gradu, tik za avstrijsko mejo, čakal začetek našega težko pričakovanega čolnarjenja po Vltavi. A smo poskrbeli, da smo tudi dopoldan preživeli nadvse aktivno.

Stezka korunami stromů Lipno je pot, speljana med vrhovi dreves v gozdu ob smučišču nad mestom Lipno, ki sem ga že predstavil v včerajšnji objavi.

Gre za res impresivno sprehajališče, ki obenem ni pustilo prevelikega vpliva v naravi.

Navzgor gre peš, sledijo krasni razgledi, za navzdol pa priporočam sprejemljivo doplačilo za spust po toboganu, ki poteka v sredini te sprehajalne konstrukcije.

Da je sprehod med vrhovi dreves še bolj zanimiv, pa poskrbijo razne spretnostne preizkušnje.

Pogled navzdol dokazuje, da je pot speljana res visoko pod vrhovi dreves:

 Vsekakor sprehajališče, ki je po našem mnenju vredno časa in denarja (vstopnine).

Lipno

Ob lanskem nepozabnem potepanju po čudoviti Češki smo že prvi dan v pravljičnem mestu Česky Krumlov navdušeni opazovali množico čolnov, v katerih so navdušeni turisti, večinoma Čehi, dopustovali na reki Vltavi. Zato smo si za letošnji dopust med drugim zadali tudi tridnevni obisk Češke. Vse samo zato, da bomo šli še mi na reko. In to res ni tako težko, kot se morda sliši, saj je Vltava takoj za češko-avstrijsko mejo in do tja torej sploh ni tako zelo daleč.

Da ne bi bilo v en dan nabasanega preveč, smo si za prvi dan izbrali zgolj pot do kraja Vyšši Brod, kjer je bila naša izhodiščna "baza" za čolnarjenje. Med potjo smo se ustavili v Linzu, po zasedbi naše skromne, a čiste in poceni sobe v kampu pa smo se odpeljali na ogled bližnjega mesteca Lipno.

Lipno je neke vrste češki hibrid med Portorožem in Kranjsko goro. Ob akumulacijskem jezeru poleti turisti poležavajo ali pa se peš odpravijo na smučišče, s katerega je krasen razgled na okolico. Pozimi pa seveda tam smučajo.

Cene so v Lipnem žal na nivoju slovenskih, kar pomeni visoke, zato smo se odločili, da si bomo večerjo raje privoščili v Vyšši Brodu, kjer so cene take, kot smo jih na Češkem navajeni - zelo sprejemljive.

Linz

Na naši poti na češko vodno pustolovščino smo se ustavili samo v Linzu.

Kot pri obisku vsakega mesta smo se tudi tu usmerili na iskanje starega mestnega jedra, saj se na ulicah brez prometa, obkroženi z lepo obnovljenimi starimi stavbami, počutimo najboljše.

Najbolj nam je padla v oči cerkev sv. Martina. Gre za najstarejšo ohranjeno cerkev v Avstriji, obenem pa je z 20.000 mesti za obiskovalce tudi največja cerkev v alpski republiki.

Nas je pa presenetilo, kako prazne so bile ulice sredi poletnega mrtvila.

Po dvournem sprehodu po mestu smo se odpeljali naprej na Češko, na težko pričakovano vodno pustolovščino na Vltavi.

Po ferati na Češko kočo

Ker smo lani počasi začeli odkrivati izzivov polni svet planinskih ferat, nas je že dolgo mikala tudi ferata na Češko kočo.

Ferata je z jeklenico varovana plezalna smer in predstavlja največ, kar lahko v hribih naredi nekdo, ki ni alpinist. Vsekakor pa se je treba na začetku v ferato obvezo podati z nekom izkušenim. in z vso varovalno opremo. Drugače je ferata lahko zelo nevarna!

Ferata Češka koča je prva športna ferata v slovenskih Alpah.  Poteka med že obstoječimi potmi in pod jeklenicami tovorne žičnice. Že njen začetek je na srečo zelo težaven. Na srečo zato, ker s tem opozori na sojo zahtevnost in prepreči slabše pripravljenim, da bi nadaljevali predaleč in se tam zaplezali.

V tem začetku je polovica naše družine že odnehala in se na vrh podala okoli prve polovice ferate ter se  nanjo potem priključila v drugi, nekoliko lažji polovici. Midva s skoraj sedemnajstletnikom pa sva zagrizla vanjo in jo preplezala v celoti. Vendar moram takoj priznati, da je šlo pri meni za las. Manjkalo mi je moči v rokah, zato sem na dveh mestih že skoraj obupal, nato pa se mi je s skrajnimi močmi (ki jih zaradi pisarniškega dela žal nimam ravno veliko) uspelo potegniti naprej.

Tudi skala je v tej ferati slaba, vse se kruši, nikjer ni dobrih, trdnih oprimkov, zato je spodnji, prvi del ferate res zahteven. Kot rečeno, se da okoli tega dela priti naokoli (a tudi ta pot ni lahka), pa se potem ferate lotiti v drugem delu, ki je nekoliko lažji (ni pa lahek).

Ferata na Češko kočo zahteva od planinca, da ima za sabo že nekaj drugih ferat, nekaj izkušenj, pa dobro kondicijsko pripravljenost, predvsem moč v rokah. Brez tega jo raje glejte samo od daleč.

Dolina Vrata in slap Peričnik

Kadar bi šel ven, h goram, a se ni te ljubi hribolaziti ...

.. ker je v Sloveniji, kjerkoli že si, raj tik pred vhodnimi vrati!

Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan!

Ferata v Glinščici

Kmalu za vasjo San Lorenzo, blizu slovenske meje, se začenja čudovita ferata, idealna za začetnike v spremstvu izkušenega vodnika, ki tu vajencem lahko na najbolj varen način pokaže, kako se streže feratam. Začetnikom bo najbolj všeč dejstvo, da ta ferata na številnih koncih omogoča preprost umik, saj vseskozi plezaš le nekaj metrov pod vrhom, na katerem pot vodi nazaj k izhodišču.

Z Ireno sva to ferato najprej spoznala prek šole varnega gibanja v gorah, ki jo z odličnimi vodniki izvaja Planinsko društvo Kranj. Tam Matjaž, Eva, Sebastjan in drugi vodniki  s takimi štori, kot sem jaz, delajo čudeže ...

Po lanskoletni pozititni izkušnji sva zato prav Glinščico izbrala za prvo ferato, v kateri se bodo z izzivi stene spoprijeli najini rije otroci.No, nazadnje so oni čakali naju ...

Iz Slovenije do te ferate prideš po avtocesti Ljubljana - Koper. Izbereš izvoz Kozina in pelješ čez bivši mejni prehod Krvavi Potok. Na italijanski strani, takoj za vasjo Pesek di Grozzana zaviješ levo proti vasi Jezero / San Lorenzo. Za vasjo je na levi starni ob cesti parkirišče, kjer pustiš avto, nato pa po stotih metrih hoje po cesti na desni opaziš precej dobro skrito stezico, ki te pelje pod steno, na začetek ferate.

Ferata je obvladljiva, saj smo jo varno preplezali tako enajstletni kot štiridesetletni začetniki. Seveda pa je obvezna uporaba popolne opreme - čelada, pas, samovarovalni komplet, rokavice ... Brez tega se igra spremeni v smrtno nevarno izzivanje! Mimogrede - sam imam strah pred višino, pa sem vseeno lepo preplezal tale izziv.

Po zaključku ferate smo se po vršnem grebenu peš vrnili na izhodišče.

Melišče je planinca zabavišče

Ljudje se radi zabavamo. Nekateri ob besedi zabava najprej pomislijo na diskoteke, drugi na prijatelje, tretji na šport in tako dalje. Meni je najlepše, kadar lahko zabavo povežem z naravo. Namesto, da bi za zdravje »garal« v nekem zaprtem prostoru, se raje zabavam tam zunaj. In hribolazenje je lahko še kako zabavno! Seveda mora biti vedno zraven tudi pamet, pa vseeno ostane ob tem še ogromno priložnosti, da  se imamo fino.

Pravo planinsko zabavišče je lahko melišče. Jaz sem se ga vedno bal kot hudič križa. Ob pogledu na strmo pot navzdol, kjer vse samo drsi in se kotali, se mi je vedno zvrtelo. Zato sem bil odločen, da ni melišča, na katerega bo kadarkoli stopila moja noga. Pa so se nazadnje našli vztrajnejši od mene in me prepričali, naj vseeno poizkusim tudi s tem delom hoje po gorah. Pod budnim očesom izkušene planinke, pod vodstvom jasnih navodil o načinu hoje sem se le podal na svoje prvo melišče.

Nezaupanje in negotovost sta trajali samo prvih pet korakov. Takrat je bilo grozno. Telo se je hotelo boriti proti groznemu občutku panike, ki se je oglasila takoj, ko so se pod planinskim čevljem tla začela premikati. »Ustvarjeni smo bili za hojo po trdnih tleh, ne pa po podlagi, ki te odnaša nekam navzdol!« so kričale moje misli. No, po zgolj petih drsečih korakih, ko sem še vedno stal pokonci, čeprav so tla izginjala pod mano,  so se tudi misli začele umirjati in dojemati, da so lahko tla, ki drsijo,  pravzaprav čisto obvladljiva. In tako danes ob pogledu na melišče moj pogled ni več navdan z grozo, ampak z nasmehom.

Kdor tega dela planinske hoje navzdol še ni preizkusil, ga zato vabim, naj enkrat sprejme izziv. Prvič obvezno v družbi izkušenega planinca, ki ga bo vodil po prvih korakih. Vedno obvezno s čelado na glavi in visokimi planinskimi čevlji na nogah. Na kraju, kjer je melišče varno in obvladljivo. In vedno obvezno s polno mero pameti in spoštovanja do ohranjanja neokrnjene narave. Če vse to upoštevaš, pa lahko zagotovim, da je melišče res pravo gorsko zabavišče!