Maroko, šesti dan: Od Meknesa do Chefchaouena

Šesti dan smo začeli s sprehodom po ulicah Meknesa. Spet smo uživali na tržnici, si na ulici privoščili kaktusove sadeže (okusni so!) in opazovali domačine pri delu. Kakšen kolaž pogledov ponujajo maroške ulice! Prava paša za oči!

  Spodaj pod pultom drugi zaposleni leze v prodajalnico. Edini vhod in izhod ...

 Prodajalec vode:

Naša naslednja postaja je bil Volubilis. To je mesto, ob katerem se, ko ga zagledaš, vprašaš: »Kaj pa ti počneš tukaj?!« Gre namreč za rimsko mesto, ki si je bogastvo ustvarilo predvsem zaradi oljk. Tako daleč proč od Rima res nismo pričakovali rimskega mesta! In če rečem, da je bil ogled všeč še meni, ki se ob tovrstnem »kamenju« ponavadi dolgočasim, potem spet vidiš, da je Maroko res lep od začetka do konca. Resnično, toliko lepega in tako različnega doživiš, da je to idealna destinacija za potovanje z otroki, saj je nemogoče, da bi jim bilo kadarkoli dolgčas.

Spet je sledila vožnja. Mimogrede, po toliko dnevih že lahko potrdim, da se je Dacia Lodgy izkazala kot zelo udoben in zanesljiv avto z obilico prostora. Ob cesti smo si za malico privoščili pomaranče, ki so rasle le nekaj emtrov preč od stojnice. In to so bile, verjemi, pomaranče, o kakršnih v Sloveniji lahko samo sanjamo! Tako sočne in polnega okusa so bile!

Zvečer smo prispeli v mesto, ki se je v naslednjem dnevu v naša srca zapisalo v en res poseben kotiček. Čeprav je večji del Maroka dolgo spadal pod Francijo, pa je Chefchaouen tisti del Maroka, kjer se še danes močno čuti vpliv Špancev, ki so bili kolonizatorji tega dela dežele. Danes mesto na hribu navdušuje z ozkimi ulicami, neštetimi trgovinicami, predvsem pa izjemno prijetno modro barvo, v katero je odet velik del mesta. Mesto, ki ga je treba obiskati in v njem tudi prespati!

  

Maroko, peti dan: Od Merzouge do Meknesa

Zbudili smo se v čudovito puščavsko jutro in se na kameljih hrbtih hitro začeli vračati proti vasi, saj so nam vodniki želeli prihraniti izkušnjo jahanja pod razbeljenim puščavskim soncem, ki že kmalu dopoldan začne močno dokazovati, da smo v puščavi. Med potjo smo v daljavi opazili še turiste, ki so si privoščili divjanje po puščavi s štirikolesniki in terenskimi vozili. Ampak smo si bili soglasni, da je puščava na kameljem hrbtu boljša izbira.

Ob vrnitvi v vas Merzouga nas je Mohamed v svoji hiši najprej povabil v kopalnico, da smo si s tušem izprali sledi puščave, nato pa nas je za slovo pogostil še z zajtrkom. Nato smo se podali naprej na cesto. Spet nas je navduševala slikovitost pokrajine, kjer se je puščavski nič izmenjeval s čudežnim bujnim zelenjem oaz.

Mi smo se zaustavili v oazi Source Bleu de Meski, kjer je celo majhen kamp, v katerem se ti najbrž zdi, da si v nekem »balonu« življenja sredi ničesar. Sprehodili smo se po oazi, opazovali perice pri delu in si pred odhodom privoščili še čaj pri trgovcu. Ta je po »free tea« razočaran ugotovil, da je bila naša napoved, da ne bomo nič kupili, še kako iskrena.

Pot od Source Bleu de Meski proti meknesu nas je vodila čez Atlas. In to je presneto slikovit »road trip«, kjer ti nikakor ne more biti dolgčas. Ves čas smo si navdušeno kazali razglede, se ustavljali in presenečeno dojemali lepote pokrajine. Maroko ima vse – morsko obalo in smučišče, puščave in oaze, celo griče v stilu Toskane in Provanse.

Navduševali so nas iznajdljivi domačini, ki na vozilih prevažajo vse. Ja, dobesedno "na" vozilih. Tudi ovce ... Kako so jih spravili gor, se mi pa niti najmanj ne sanja ... 

Ko smo prispeli v Meknes, nas je pred zaključkom še enega čudovitega dneva čakal še sprehod po tržnici in kulinarični vrhunec dneva – bogata večerja na ulici. Predvsem tajine, za nas novo odkrita jed iz značilne stožcaste posode, nas je navdušil!

 

Maroko, četrti dan: Od Skoure do Merzouge

V današnje jutro smo se zbudili polni velikega pričakovanja, saj nas je zvečer čakalo jahanje kamel v puščavo in spanje sredi peščenega ničesar.

Po obilnem lokalno obarvanem zajtrku smo se podali na pot, kjer so nas kmalu med kilometri vožnje po puščavskem terenu začele presenečati oaze. Neverjetno je, kako se kar naenkrat sredi ničesar pred tabo pojavi velik gozd, vse naokoli je pa na videz mrtva puščava.

Naš prvi cilj je bila soteska Dades. Po slikoviti cesti smo se povzpeli na vrh, kjer smo uživali ob pogledu na izjemno cesto pod nami ter si dali duška ob vpitju oziroma poslušanju krasnih odmevov, ki nam jih je vračala soteska.

Če smo se v soteski Dades povzpeli na njen vrh, smo se v soteski Todgha zapeljali globoko v njeno notranjost. Tam smo si noge ohladili v mrzlem potoku in osupli strmeli visoko gor po strmih stenah soteske.

V poznem popoldnevu smo prispeli na naš današnji cilj – vas Merzouga. V tej, na videz zapuščeni in s puščavskim prahom prekriti revni vasici nas je že čakal simpatični Mohamed iz podjetja Merzouga Camp, ki organizira jahanje kamel in spanje v puščavi. Najboljša je kombinacija obojega! Tako smo dobili vsak svojo kamelo, jo zajahali in odjezdili v puščavo. Kamela je visoka, zelo visoka žival, iz z njenega hrbta je razgled na okolico izjemen.

Na pol poti smo razjahali in se bosi zapodili na eno od višjih sipin. Presenetilo nas je, kako zelo vroč je bil še zvečer puščavski pesek, pa kako uničujoča je kombinacija velike strmine in ugrezajočega peska na napornost vzpona. Sipina je delovala kot majhen hribček, ampak do vrha smo komaj prišli … Uživali smo v razgledih, nato pa se vrnili h kamelam in se podali na drugi del poti do našega puščavskega kampa.

Pod besedo puščavski kamp smo pričakovali nekaj zelo skromnega, prišli pa smo v čudovito puščavsko "vasico" s par velikimi, udobnimi spalnimi šotori, kemičnim straniščem in šotorom, spremenjenim v jedilnico.

Medtem ko so se vodniki spravili h kuhanju večerje, smo šli mi na sandboarding – snowboard brez vezi je postal zabaven rekvizit za »bordanje« po pesku.

Potem smo uživali ob sončnem zahodu, ki je v puščavi res drugačen kot ob morju in vreden doživetja. Ko je padla noč, smo nepričakovano dobili eno najboljših večerij na celotnem potepanju po Maroku, po večerji pa na sredini kampa še pravi maroški nastop, kjer so se naši vodiči spremenili v glasbenike in pevce. Bilo je nepozabno, zatorej velja – nikar v Maroko brez puščavske dogodivščine!