Zbudili smo se v čudovito puščavsko jutro in se na kameljih hrbtih hitro začeli vračati proti vasi, saj so nam vodniki želeli prihraniti izkušnjo jahanja pod razbeljenim puščavskim soncem, ki že kmalu dopoldan začne močno dokazovati, da smo v puščavi. Med potjo smo v daljavi opazili še turiste, ki so si privoščili divjanje po puščavi s štirikolesniki in terenskimi vozili. Ampak smo si bili soglasni, da je puščava na kameljem hrbtu boljša izbira.
Ob vrnitvi v vas Merzouga nas je Mohamed v svoji hiši najprej povabil v kopalnico, da smo si s tušem izprali sledi puščave, nato pa nas je za slovo pogostil še z zajtrkom. Nato smo se podali naprej na cesto. Spet nas je navduševala slikovitost pokrajine, kjer se je puščavski nič izmenjeval s čudežnim bujnim zelenjem oaz.
Mi smo se zaustavili v oazi Source Bleu de Meski, kjer je celo majhen kamp, v katerem se ti najbrž zdi, da si v nekem »balonu« življenja sredi ničesar. Sprehodili smo se po oazi, opazovali perice pri delu in si pred odhodom privoščili še čaj pri trgovcu. Ta je po »free tea« razočaran ugotovil, da je bila naša napoved, da ne bomo nič kupili, še kako iskrena.
Pot od Source Bleu de Meski proti meknesu nas je vodila čez Atlas. In to je presneto slikovit »road trip«, kjer ti nikakor ne more biti dolgčas. Ves čas smo si navdušeno kazali razglede, se ustavljali in presenečeno dojemali lepote pokrajine. Maroko ima vse – morsko obalo in smučišče, puščave in oaze, celo griče v stilu Toskane in Provanse.
Navduševali so nas iznajdljivi domačini, ki na vozilih prevažajo vse. Ja, dobesedno "na" vozilih. Tudi ovce ... Kako so jih spravili gor, se mi pa niti najmanj ne sanja ...
Ko smo prispeli v Meknes, nas je pred zaključkom še enega čudovitega dneva čakal še sprehod po tržnici in kulinarični vrhunec dneva – bogata večerja na ulici. Predvsem tajine, za nas novo odkrita jed iz značilne stožcaste posode, nas je navdušil!
Ni komentarjev:
Objavite komentar