Neverjetno je, kako zelo je čas relativna zadeva. Kako hitro tečejo minutni kazalci, je recimo odvisno od tega, na kateri strani vrat stranišča se nahajaš ... No, drug primer relativnosti časa pa sem doživel danes. Ker je v Kranju bolj žalostna jesen kot pa zima, s temperaturami okoli osem stopinj, je žena predlagala, da greva s prijatelji zimo iskat v Tamar. Med delovnim tednom, ko pridem domov šele blizu osemnajste ure?! Kot vedno, se je tudi ta pot meni zdela časovno neizvedljiva. Pa sva vseeno šla. In zdaj, ko spet sedim doma, sem srečno nejeveren, kaj vse lahko v tej naši prelepi Sloveniji tudi pozimi doživiš v enem samem večeru!
Že večerna pot proti Kranjski Gori je bila zanimiva. Z vsakim kilometrom se je okolica iz rjave jesenske spreminjala v vedno bolj belo zimsko. V Planici (parkiranje stane sprejemljivih 3,5 eur na dan) po parkirišču brez zimskih gum ne bi šlo več, saj smo prispeli v pravo zimo.
Pot v Tamar je vedno lepa. Letos, ko v Kranju nismo verjeli, da bo zima sploh prišla, je pa sprehod še toliko lepši, saj smo prvič v tej zimi doživeli beli raj. Edinole luna, ki se nam je obetala za razsvetljavo, je ostajala dovolj nizko, da čez hrib ni zmogla posvetiti na našo pot. Še dobro, da so izumili čelne svetilke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar