torek, 5. januar 2010
nedelja, 20. december 2009
Cesarica
sobota, 19. december 2009
Oliver v Kranju
Še deset let nazaj bi se smejal vsakomur, ki bi mi rekel, da bom šel kdaj na koncert Oliverja Dragojeviča. To je glasba generacije mojih staršev, ki so ob njegovih pesmih fušali, se objemali, otroci pa smo ob tem zavijali z očmi. In raje poslušali Čudežna polja, Agropop ...
Pa se tudi jaz staram, in kot kaže, prihajam na pravi okus. Ob čustvih, ki so me prevevala včeraj, namreč ni dvoma - to je prava glasba! Nabito polna dvorana na Zlatem polju v Kranju je živi dokaz, da marsikdo misli enako. Naše glasno petje vseh pesmi pa dodatno potrdilo, kako močno so Oliverjeve pesmi zasidrane tudi v slovenskih srcih.
"Saj nas poznate, nas Dalmatince. Znamo uživati, znamo počivati. Seveda pa znamo tudi delati. Imamo svoje talente, a jih hranimo za posebne priložnosti. Take, kot je nocojšnji koncert!" Tako mojstrsko je Oliver opisal dušo Dalmatinca, in požel še enega od neštetih aplavzov tega večera.
Čisto na koncu je zapel še meni najlepšo pesem, Cesarico. Pa mu ni bilo treba kaj veliko peti, saj so ga preglasila naša srca.
četrtek, 19. november 2009
Eros
Navdušila me je tudi logistika. Že 12 belih vlačilcev, parkiranih pred halo, je obljubljalo, da bo tehnike na odru in nad njim veliko. In obljuba je bila v predstavi, ki ni bila samo za ušesa, ampak tudi za oči, vsekakor izpolnjena. Res pa je k izpolnitvi pomagala tudi ogromna ekipa. Menda je v stalni ekipi 90 ljudi, ki se jim lokalno pridruži še 70 pomočnikov ... Z veseljem bi se kot prostovoljec javil za takega pomočnika na koncertu!
Fotografija in video posnetek sta narejena z mobilnim telefonom poslovnega razreda Nokia E51. Žepni fotoaparat sem pustil doma, ker sem mislil, da na takem koncertu nimaš kaj slikati in snemati. No, zdaj mi je žal ...
četrtek, 14. maj 2009
Vojna zvezd v Cankarjevem domu
Kako peljati otroke, stare med 6 in 10 let, na koncert klasične glasbe, zagotoviti, da vmes ne bodo moteče glasni ali zaspali, in da jim bo po možnosti na koncu vse skupaj celo všeč? Odgovora na to vprašanje do danes nisem poznal.
Zdaj pa vem. Z Ireno sva šla danes na koncert simfonikov RTV Slovenija v Cankarjev dom. Igrali so filmsko glasbo, med drugim iz filmov Sedem veličastnih, Misija Nemogoče, Hercule Poirot, Zvezdne steze ... In zaigrali tudi naslovno temo Vojne Zvezd. Vojna Zvezd je na lestvici najpomembnejših stvari na svetu pri mojih dveh fantih na prvem mestu. Če je bila kdaj priložnost, da bi bili simfoniki otrokom všeč, je bila to zagotovo najboljša možnost.
Naslednjič torej vzamem s sabo oba fanta. Tole bi jima bilo zagotovo všeč:
petek, 20. februar 2009
Jan me boža
Bodi gola:
Zabodla si globoko
in me rezala kot kruh,
zabodla si globoko v srce.
In pila si ljubezen,
kot da vino voda je,
pila si ljubezen najino.
Vzemi me
in posuši me kot veter z morja,
vzemi me za slovo.
Čaraj me,
ker tako ne zna nobena druga,
čaraj me, lažje bo.
Bila sva dva oblaka,
ki letela sta brez kril,
letela sta oblaka v isto smer.
Zdaj padajo na zemljo
solze s tistega neba,
ker padava na zemljo dol midva.
Vzemi me,
preden greš in strgaš moje sanje,
vzemi me za slovo.
Pusti me,
staro srajco in okus poljuba,
pusti mi, lažje bo.
nedelja, 8. februar 2009
Alenka Godec
Veš, glasba s tega CD-ja zame in za mojo ženo ni samo glasba. Je Življenje. Odkar je ta glasba v najinem domu, se vrti vsak dan, in vedno prinaša v najin dom toplino, veselje in energijo. Prinaša iskren nasmeh na najina obraza, prinaša sproščenost in dobro voljo. Ta CD ozdravlja človeško dušo, utrujeno od norije vsakdanjega sveta. Ta CD me spet spominja, da je svet v svojim bistvu dober, samo mi ga prevečkrat zamažemo s črnim pogledom.
Zatorej res – iskrena ti hvala, Alenka! Za vso ljubezen, ki jo s tvojo glasbo deliš nam.
Mimogrede –Alenkine priredbe so večinoma boljše kot originaIi, kar se zgodi skoraj nikoli …
nedelja, 28. december 2008
Nedelja. Krvava nedelja.
Bila je fantastična nedelja. Sicer krvava, a prav zato fantastična. Ker ni bila rdeča kot kri, ampak rdeča kot nedelja. Rdeča kot Sunday bloody Sunday. Jutujevsko krvava torej.
Bila je fantastična nedelja, ker sem jo zaključil v Planetu Tuš v Kranju na ogledu 3D koncerta U2. Super! Obvezna udeležba za vse jutujevske oboževalce! Zvok in slika prve klase, definitivno najboljši koncertni posnetek, kar sem jih kdaj videl.
Bila je fantastična nedelja tudi zato, ker je šel z mano moj najstarejši, devetletni sin. Poslušalec Čukov, zadnje čase oboževalec Mamma Mie, in zadnje mesece pristaš nadaljevanke in skupine Rebelde. Zaskrbljujoče stanje, tole glede Rebelde. Kot oče sem moral nekaj storiti. In ob pogledu na reklamo za U2 3D sem takoj vedel, da je to odrešitev za najstniškega grešnika. Odpustite mu, saj ne ve, kaj dela, ko posluša RBD. Saj ne more vedeti, kaj je prava muzika, ko pa mu jo nikoli nisem predstavil. Pa sva šla skupaj gledat jutujevski koncert v kino. Ni zaspal. Ni se dolgočasil. Na koncu je rekel, da je to dobra glasba! Yes! Zmaga je naša! Kultura je rešena! Sin je spoznal resnico, sin je spoznal rock. In všeč mu je!
ponedeljek, 8. december 2008
Pobožaj me nežno ...
Naj bo to Eric Clapton s tole fantastično izvedbo njegove klasike!
Mater, je dober! Res dober!!!