Kaj je to?

Ta štiri minute dolga zgodba mi je spravila solze v oči. Ker sem bil v drugih okoliščinah, a z enakimi posledicami, tudi sam prevečkrat tak.

Slovo v zavetju toplega doma

Na Valentinovo je naš ata po skoraj desetih letih znova lahko objel svojo ženo. V nebesih.

Naš ata je umrl doma, v visoki starosti. Zaspal je v toplem, varnem zavetju svojega lastnega doma, obkrožen s hrupom mlade družine, treh glasnih otrok in še bolj glasnega psa. Nobene možnosti ni bilo, da bi bil osamljen ali celo pozabljen. Niti za trenutek se na njegovem obrazu ni zabrisala kakršnakoli sled strahu pred prihajajočo smrtjo. Ves čas je bil miren, odločen, da bo vedno večje težave prenašal pogumno, ponosno. Ni želel, še več, ni dovolil pomilovanja ali objokovanja. Do zadnjega je zahteval spoštovanje njega kot človeka, nikakor ne kot nekega nebogljenega bitja. Trmasto je vztrajal. Ko ga danes zjutraj nisem mogel več zbuditi, nam je v največjo tolažbo ostalo njegovo telo, ki je v celoti, še posebej pa z obrazom dokazovalo, da je odšel v miru.

Smrti se ne izogibajmo – ne v pogovoru, ne v resničnem svetu. Sprejmimo jo. Iz lastnih izkušenj vam lahko zagotovim, da se ob umirajočem človeku stkejo vezi, tako močne in globoke, kot se prej nikoli niso mogle. Biti ob umirajočem je naporno, a hkrati tudi lepo. Ker ta odnos gradi vezi, ki jih čas ne more pozabiti ali uničiti.

Danes sem srečen, da je ata svoje zadnje tedne lahko preživel doma, in da mi je bila dana milost, da sem lahko skrbel zanj. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko me je med napadom bolečine z obema rokama prijel za mojo roko. Njegov dotik me je šokiral, saj tega od njega nisem bil vajen. Obsedel sem, povsem negibno, upajoč, da bo ta trenutek trajal. In je trajal. In še danes traja, saj je za večno zapisan v mojo dušo. Vzpostavila sva stik, ki je večji od nas, stik, ki povezuje nas, ki smo še tukaj, in te, ki so že v nebesih. Njegovo umiranje je torej v naš dom hkrati prineslo milost, lahko bi rekel kar okus po večnosti.

Živim!

Letošnje leto je v naši družini kot zakleto. Dva izmed najožjih sorodnikov se borita za življenje, oba žrtvi vsak svoje hude bolezni. Seveda je bila moja prva reakcija, da sem se zasmilil sam sebi. Zakaj me je doletela vsa ta skrb, vse te težave? Čez par dni sem se v svojem tarnanju ustavil. Halo?! Zakaj pa jaz tarnam? Pa kaj potem, če imam zaradi teh bolezni skrbi in delo. Še vseeno ostaja dejstvo, da jaz nisem bolan. Živ sem in zdrav. Moja energija, ki jo vlagam v bolne sorodnike, je le delček vsega, kar v boj proti bolezni vlagata obolela sorodnika.

Spet sem torej pozabil na enega glavnih pravil, ki se ga skušam držati: življenje je lepo! Vsak dan znova pa se vsak človek sam odloči, katero plat dneva bo vzel za glavno – lepo ali slabo. Ja, prav vsak dan nam da dober razlog za tarnanje. A prav vsak dan nam da tudi obilico dobrih razlogov za veselje. Kako se boš danes odločil(a) ti?

Zimsko veselje

Boom De Ya Da

I love the whole world

Bela lepota snega

Zunaj sneži. Rad imam sneg. Njegova belina razsvetljuje temne zimske dneve, prinaša veselje in smeh na otroške obraze.


Sneg prinese v naravo mir, hrup prometa postane tišji. Morda bo sneg utišal tudi nergače. Saj veš, tiste ljudi, ki vedno samo jamrajo. Takih se izogibam. Nergači so kot lesni črvi v leseni ladji. Delajo majhne luknjice, a če jih je preveč, voda vseeno vdre v podpalubje in ladja se potopi. Zato se trudim živeti brez TV poročil (tam skoraj vsak prispevek naredi kakšen nergač), brez rumenega tiska, in brez tistih, ki niso nikoli zadovoljni. Ker jim ne dovolim, da bi s svojim črvičenjem potopili mojo ladjo življenja.


Zunaj še vedno sneži. Lepo in mirno je. Naj bo prav tako - lepo in mirno - tudi letošnje leto!

Biti ljubljen in ljubiti

"Biti ljubljen in ljubiti je največ, kar lahko damo in dobimo".
To je samo delček fantastične izkušnje, ki jo je v eni od svojih blogerskih objav zapisala Benka Pulko. Preberi si njen članek, ne bo ti žal!

Pot naših otrok je njihova pot

Župnik je danes zjutraj rekel: "V zmoti živi tisti, ki misli, da je otrok last njegovih staršev. Vsak otrok ima svoje lastno življenje in pravico, da ga živi po svoje. Starši imajo samo možnost in priložnost, da skupaj s svojimi otroki spoznavajo njihovo življenje".

Na blogu Hirkani oziroma Karmen sem danes zvečer prebral, da je njena hčerka rekla, da bo, ko bo velika, mamica z otroki. Taka, kot je njena mamica, njena Karmen.

Združil sem obe lepi misli dneva in obsedel srečen. Ker sem začutil eno tistih srečnih mamic, ki ima priložnost ne samo spremljati življenje svojih otrok, ampak nanje s pozitivnim zgledom tudi vplivati.

S tema dvema zgodbama sem danes doživel enega svojih letošnjih božičnih filmov. Ne holywoodskega, ampak slovenskega. Resničnega. In zato sem srečen. Ker ima ob takih dobrih ljudeh svet še priložnost preživeti :)

Home

Home je ekološki film, ki ga priporočam vsem, ki vam ni vseeno.

Home je mega filmski projekt, posnet v HD tehniki, večinoma z letalskimi posnetki zemlje. Fotografija Yanna Arthusa - Bertranda je fantastična, zemlje tako lepe še nisem nikoli videl. Gledal sem ga na starem katodnem televizorju, in bil navdušen. Na HD LCD-ju bi zagotovo pozabil zapreti usta. Tudi spremljajoča glasba je odlična.

Home je film, ki ga je težko gledati. Zahteva energijo, čas in pozornost. Ni zabaven, ampak izobraževalen. Pripoved se odvija počasi, za marsikoga utrujajoče, a tako poteka z namenom.

Home razkriva, kako je človeški razvoj vplival na okolje.

Home je film, ki ga mora videti vsakdo. Ker prav vsak med nami lahko doprinese nekaj k temu, da bodo tudi naši otroci še lahko živeli na planetu, ki ga imenujemo Zemlja.

Home je film, ki ga lahko vidi vsakdo. Ker si ga lahko vsakdo brezplačno ogleda na internetu, brezplačno kupi posebno aplikacijo v Itunes trgovini, postane oboževalec na Facebooku ali na Twitterju ali si ogleda celoten film kar na You Tubu.

Halloween

Halloween je brezzvezni praznik. Iz Amerike uvožena potrošniška oslarija, namenjena pospeševanju prodaje čarovniških izdelkov. Ja, najbrž je vse to res. Ampak je pa Halloween tudi dober razlog, da se ta večer vsako leto pri nas doma spremeni v ustvarjalno delavnico. In zato ta praznik priznavamo tudi mi. Zgolj, kar se buč tiče. Vsega ostalega, kar paše zraven, se pa ne gremo.

Doma blizu raja

Včasih sem slabe volje, ker blizu naše stare hiše divja promet, se ustvarja hrup in kvari idilo domačega vrta. Pa sem potem vsakič znova spet hvaležen. Lokacija blizu mesta in blizu vasi zahteva kompromise, a prinaša prednosti.

Do mesta imam slabih 15 minut peš. Medtem, ko se drugi mučijo z iskanjem parkirnega mesta, mene noge parkirajo kamorkoli želim.

Do kanjona Kokre in gozda ob njem imam deset minut hoje. Včeraj popoldne smo si ta sprehod privoščili vsi. Le deset minut asfaltne ceste, pa si v gozdu, kjer te globoko v kanjonu spremlja šumenje Kokre. In kjer nas je sredi gozdne poti ustavila srna. Zadnja leta so se tako navadile ljudi, da jih sploh več ne moti, če greš mimo, le par metrov oddaljen od njih. Zmoti jih le še pes ob človeku. Ko zagledajo psa, se poženejo v dir.

Kako naj potem tarnam, če pa živim tako blizu raja? Deset minut peš, pa srečaš srno ...

Dve podobi istega sveta

Če gledaš televizijo, poslušaš radio in bereš časopise, te je lahko strah tega sveta. Zločini, gospodarski kriminal, ekološke katastrofe in prometne nesreče. Svet drvi v propad, in mi z njim. Groza!

Potem pa ugasneš televizijo in radio ter odjaviš časopise. Družiš se s tistimi, ki jih imaš rad, iz norosti civilizacije pobegneš v mir čudovite slovenske narave in na poti v hrib spet srečaš samega sebe. Takrat spoznaš, da je svet lep, prijazen in dober. Življenje je lepo!

V čem je finta te dvojnosti? V človeku. Človek je tisti, ki sam sebi jamo koplje. Tam, kjer človeka ni, je pa lepo. Menda se bomo v naši noriji ustavili in našli boljši, prijaznejši način življenja šele takrat, ko bomo na robu izginotja. Človek zna preživeti, vendar se za to bori šele takrat, ko je skoraj prepozno. Dokler gre tako, kot gre, se pa ne znamo ustaviti.

Dober začetek bi bil zame že to, da bi nehal spremljate medije, ki so že zdavnaj izgubili svoj kompas. Pa mi žal služba tega ne dovoli. Če si ti to lahko privoščiš, poizkusi. Vsaj za en teden pozabi na medije. Boš videl, kako bo svet takoj lepši!

Gasa Party 2009

Danes se je pred našo hišo zgodila ulica! In to že tretje leto zapored!

Ulica se nam je zgodila zahvaljujoč dobremu, radodarnemu sosedu, in na najlepši možni način. Z vabilom, naj se zberemo pod ulično svetilko na sredini ulice. Glavni sosed je zagotovil mize, kostanj in krompir, vsi ostali pa vsak še kaj dobrega, tekočega ali trdnega. Prav lepo je bilo gledati prihajajoče sosede. Nihče ni prišel praznih rok. Mene je najbolj navdušila gobova pašteta. Mmmm ...

Letos je bila Gasa Party tretjič. Zadeva počasi že diši po tradicionalnosti ... Ideja je super in jo toplo priporočam vsaki slovenski ulici!

Filtriranje slabih novic

Veliki Sokrat je v stari Grčiji nekega dne srečal znanca, ki mu je rekel: "Ali veš, kaj sem pravkar slišal o tvojem prijatelju?"

"Samo trenutek," ga je ustavil Sokrat. "Preden mi karkoli poveš, bi rad, da narediš kratek test. Imenuje se Preizkus trojnega filtra. Preden mi karkoli poveš o mojem prijatelju, bi bilo mogoče dobro, da bi si vzel čas in presodil o tem, kar mi hočeš povedati. Zato se tudi imenuje Preizkus trojnega filtra. Prvi filter je filter resnice. Ali si povsem prepričan, da je tisto, kar mi hočeš povedati, resnično?"

"Ne" reče mož. "V bistvu sem pravkar slišal in ..."

"V redu", je rekel Sokrat. "Torej ne veš zagotovo, ali je res ali ne. Poskusiva z drugim filtrom, filtrom dobrega. Ali bi mi rad povedal kaj dobrega o mojem prijatelju?"

"Ne, nasprotno ..."

"A, tako," je nadaljeval Sokrat. "Hočeš povedati nekaj slabega o njem, ne veš pa, ali je to res. No, še vedno lahko narediš preizkus, kajti na voljo imaš še en filter, filter uporabnosti. Ali mi bo koristilo, kar bi mi rad povedal o prijatelju?"

"V bistvu ne ..."

"Torej," je zaključil Sokrat: "Če bi mi rad povedal nekaj, kar ni ne resnično, ne dobro, niti koristno, zakaj bi mi sploh kaj govoril?"

Sanjska poroka

Kdaj je poroka sanjska? Zagotovo ne takrat, kadar je vanjo vloženo veliko denarja, kadar je zanjo sestavljen program, ki teče kot namazan, in kadar so vsi prisotni oblečeni po zadnji modi. O, ne, zame to že ni sanjska poroka.

Sanjska poroka je zame takrat, kadar je v zraku ljubezen. Takrat, kadar vse poteka spontano, nenačrtovano. Takrat, kadar so vsi svati nasmejani, odprti in prijazni ter iskreno delijo srečo z mladoporočencema. Poroka je popolna takrat, kadar vidiš, da so na poroki tudi vsi ostali prisotni potihem pri sebi ponovili poročne obljube ali pa se odločili, da jih bodo kmalu prvič dahnili tudi sami - ker so se nalezli ljubezni mladoporočencev. Poroka je sanjska, kadar so vsi prisotni zaljubljeni.

Jaz sem včeraj in danes doživel sanjsko poroko. Neponovljivo. Vsi zgoraj opisani pogoji so bili izpolnjeni, za nameček pa jim je bilo dodano še sanjsko okolje, čisto po mojem okusu. Luksuz hotelovi in blišč dvoran je zamenjala trentarska narava (glej zgornjo sliko). Joj, lepše sploh ne bi moglo biti!

Sanjska poroka je bila poroka moje sestre. Tako sestro bi privoščil vsakomur, le stežka pa bi jo komu dal za ženo, saj je le redkokateri moški vreden tako dobre ženske. No, njen mož jo je vreden! Drugače danes ne bi mogel biti njen mož. Čeprav sem šibkejši od njega, znam takrat, ko je treba braniti svoje, postati zelo divji :)

Lep pozdrav

"Bodi lepo, zgledaš že tako!"

No, a ni to en lep pozdrav, ki prija vsakemu ušesu?

Ti privoščim, da bi te kdo danes takole pozdravil. Mene je :)

Kriza kot priložnost

Zadnje mesece povsod berem in poslušam o svetovni gospodarski krizi. Pa si mislim svoje. A najprej opozorilo: v nadaljevanju zapisano velja samo za družine, ki še vedno imajo službe s plačami, ki zadostujejo za pokritje življenjskih stroškov.

V finančni krizi so največ izgubili bogati, ki so si lahko privoščili kupovanje vrednostnih papirjev, nepremičnin in jaht. Vse to je zadnje mesece izgubilo velik del svoje vrednosti. »Mali« človek ni izgubil veliko, se je pa zaradi krize in nelagodnega občutka glede bližnje prihodnosti začel obnašati bolj racionalno, manj slepo potrošniško, kot do sedaj. In tako je ta »mali« človek nenadoma ugotovil, da mu avta še ni treba zamenjati, saj stari, pošteno povedano, še vedno čisto dobro deluje. Isti človek je obenem odkril, da so počitnice lepe tudi v Sloveniji in da ni treba iskati lepot na drugi celini. Prav ta danes zaskrbljeni človek je tudi spoznal, da ne potrebuje drage restavracija zato, da bi se imel lepo s prijatelji. Povabi jih domov in mu je čisto lepo z njimi ob domači mizi. Nenazadnje je ta človek odkril, da so prijatelji sicer zastonj, a hkrati najbolj dragoceni. Zato si zanje in za družino zdaj jemlje več časa. Čas pa je, mimogrede, brezplačen.

Svetovna kriza torej med drugim dela nekaj dobrega – bistri naš pogled. Pozornost preusmerja od materialnega bogastva k tistemu, ki je brezplačno, a hkrati neprecenljivo. Spet se začenjamo zavedati vrednosti ljubezni, prijateljstva, zdravja, lepot naše slovenske narave. Spet postajamo ljudje. In to je dobro!

Poletno razkritje

Počitnice se zame zdajle končujejo in blog bo kmalu bogatejši za nove podobe lepih trenutkov življenja.

Jutri je spet služba. Kar je fino. Fino je imeti službo. Enako fino je, da sem se pravkar vrnil s poletnega počitniškega potepanja po naši prelepi Sloveniji. Odkrijte jo še vi, lepše dežele na tem svetu ni!

Med potepanjem sem imel v miru slovenskih gozdov, v šepetu slovenskih voda in v osvežilnem pišu slovenskega zraka dovolj priložnosti tudi za razmislek, branje in pogovor. Domov sem prišel z novimi spoznanji.

Glavno spoznanje je tole: hodi naokrog z nasmeškom na obrazu, in marsikaj boš naredil boljše, kot če boš gledal na svet z mrkim pogledom.

Skratka, smej se, človek!

P.S.
Poročila s potepanja boste čez par dni našli v arhivu tega spletnega dnevnika (desni rob te strani) za meseca julij in avgust 2009.

Dobri človek

Danes sem srečal dobrega človeka. Prijateljico, ki jo nisem videl že leta, čeprav je doma v mojem mestu. Ima pet otrok, ogromno dela in še večji nasmešek na obrazu. Najbrž je vedno nasmejana.

Dolgo sva se pogovarjala. Niti enkrat ni potarnala. Njena dobra volja je bila nalezljiva in v posteljo bom odšel z nasmeškom na obrazu.

Kako čudovito je imeti ob sebi dobrega človeka! In kako nalezljivo!