Reka poje mi

Reka Nadiža nam vsako leto znova zapoje čudovito pesem, zaradi katere se vračamo nazaj. Kot pojoče morske vile nas je začarala s svojim glasom, in mi smo se ji z veseljem predali. Uživamo v sprehajanju ob njej in po njej, prepuščamo se njenemu božanju v naravnih "džakuzijih", lakoto preganjamo s pečenjem hrenovk na njenih bregovih, poletni vročini pobegnemo v senco njenih dreves.

Nadiža, naj te turizem ne odkrije preveč!

Prvič s psom v kampu

Letošnje kampiranje je bilo drugačno. Prvič smo imeli s seboj psa. Heli je šla v kamp prvič v življenju, in mi prvič s psom. Zato nihče ni vedel, kaj naj pričakuje. Tako smo s psom vzeli s seboj še cel kup vprašanj. Ta so se pravzaprav začela že spomladi. Takrat smo prav zato kupili drug rabljeni avto z večjim prtljažnikom, potrebnim, da daš ob opremi za kampiranje v avto še kletko s psom.

"Upam, da bo vse obvladljivo. Upam, da ne bo ponoči v šotoru lajala na vsak šum gozda, upam, da ne bo podnevi grizla šotora, upam, da ne bo lulala po kampu, upam, da nas bodo drugi v kampu dobro sprejeli, upam da .... Upam, da bo vse v redu." Take misli so se mi podile po glavi v zadnjih tednih pred dopustom.

No, izkazalo se je, da je pes obvladljiv. Zahteva nadzor, zahteva omejitve in pravila, in potem gre. Gre za nas, gre za psa, in gre za ostale ljudi v kampu. Za odličen nasvet (hvala, Polona!) se je spet pokazala kletka. To je njen brlog, v katerem je mirno spala, in v katero smo jo lahko po potrebi tudi zaprli, da smo šli v miru na wc.

In ni lepšega, kot so zgodnji jutranji dolgi sprehodi s psom po prebujajoči se naravi. Tja te odpelje pes, če ga imaš s sabo na dopustu :)

Kamp ob Nadiži

Kamp v Podbeli ob Nadiži je že tretje leto naš obvezni poletni cilj vsaj za teden dni. Prvič smo ga obiskali na priporočilo prijateljev in se želeli že prvi trenutek obrniti. Niti slučajno nam to, kar smo videli, ni bilo všeč. A je bila za nami naporna vožnja, zato smo za eno noč ostali. Naslednji dan se nam šotora ni ljubilo podreti, pa smo ostali še eno noč. In nato še ves teden. Spoznali smo, da nam je tu všeč.

Kamp nima nič posebnega. A ima vseeno nekaj, kar nas vleče nazaj. Kombinacijo sence, lepih izletov v bližnji in daljni okolici, umirjenega vzdušja ... Kaj pa vem, kaj je tisto, kar iz nas dela nekaj, kar nikoli nikjer nismo bili - redni gosti.

Kolovrat

Na poti iz Tolmina proti Kobaridu smo kmalu za krožnim križiščem zavili levo in navzgor v hrib, na 7 kilometrov dolg in od 800 do 1.100 metrov visok gorski hrbet Kolovrat.


Danes Kolovrat navdušuje s sanjskim razgledom, v preteklosti pa je paral srca s potoki krvi. Na Kolovratu je namreč potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, nobena od strani pa z mejo ni bila zadovoljna. Italijani so zato na Kolovratu zgradili močan, na prvi pogled nepremagljiv obrambni sistem, ki pa so ga na koncu združeni avstro-ogrski in nemški vojaki le prebili. Danes priča o krvavi preteklosti lepo obnovljena obrambna linija s strelskimi jarki, ki navdušuje otroke in odrasle.


Še en pogled iz strelskega jarka skozi strelsko lino navzven:

Tolmin

Današnja nedelja je bila lepa nedelja, saj se je z njo začelo naše poletno počitniško potepanje, večinoma po Sloveniji.

Prvi cilj je bil naravni raj okoli Kobarida. Najlepša pot do tja iz Kranja vodi prek Bohinjske Bistrice. Tam avto zapelješ na avtovlak in doživiš zanimivo izkušnjo vožnje v avtu, ki stoji na mestu. Ja, na avtovlaku ostaneš kar v svojem avtu. Končna postaja je Most na Soči, vožnja v vlakom pa ti prihrani množico mučnih ovinkov, vzponov in spustov, ki sicer vodijo z Gorenjske proti Kobaridu. Razlog je seveda predvsem predor, ki ga za avtomobile na cesti pač ni.


Mi smo si za začetek potepanja ogledali Tolmin. Prijetno mestece, ki se v svoji najlepši podobi pokaže po vzponu na Kozlov rob. Ta "mestni hrib" ima na vrhu (426 m) ruševine gradu, pot pa je prijetna, senčna in primerna za otroke.


Za nadaljevanje zgodbe o našem potepanju čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava".

9,8 km

9,8 km je razdalja, ki sva jo danes pretekla s Heli. Najina najdaljša tekaška pot do sedaj. Psica je tekla brez težav in spet dokazala, da dolgih nog nima samo zaradi lepote. Heli ni samo lepa dolgonoga očarljivka, ampak tudi športna bejba!

Med tekom, sredi travnika, ob sončnem zahodu, z najljubšo ob sebi in s Heli, zadovoljno poskakujočo po travi, sem vedel, da je življenje lepo!

Naša lastna zasebna plaža

Imeti lasten vrt je super zadeva. Z dodatnim vložkom, krepko nižjim od 100 evrov, smo si ga mi spremenili v našo lastno zasebno plažo. Uživancija na kvadrat!Pridemo domov iz službe, vsi pregreti, pa samo skočimo v kopalke in že smo v vodi.

Smisel življenja je ležanje na plaži ...

Dobri človek

Danes sem srečal dobrega človeka. Prijateljico, ki jo nisem videl že leta, čeprav je doma v mojem mestu. Ima pet otrok, ogromno dela in še večji nasmešek na obrazu. Najbrž je vedno nasmejana.

Dolgo sva se pogovarjala. Niti enkrat ni potarnala. Njena dobra volja je bila nalezljiva in v posteljo bom odšel z nasmeškom na obrazu.

Kako čudovito je imeti ob sebi dobrega človeka! In kako nalezljivo!

Ples na dežju

Ko se ulije dež, se doma na dvorišču začne zabava!

Crkljanje s Heli

Domača dnevna soba se je spremenila v crkljalnico ...

Kupil sem srečko!

Po dolgem, res dolgem času sem danes spet kupil loto listek. Sklad obljublja blizu milijona evrov. Za kaj manj mi je vedno škoda denarja za loterijo, ampak milijonček je pa že vreden kakšnega evra.

Hudir je samo, da vedno, kadar kupim listek, potem vse do žrebanja sanjam, kaj bom z denarjem. In sem potem, ko si sanje že lepo zgradim, seveda eno majčkeno žalosten, ko spet nič ne zadanem. Kaj morem, tak sem ...

No, če bom tokrat vseeno zadel, bi se mi pa lahko zgodilo tudi kaj takega:

Je Heli lovski pes? Ni videti ...

Naša psica Heli naj bi imela v sebi lovske gene. Po zunanjem videzu to vsekakor drži. Njeno obnašanje, ko vseskozi vohlja po tleh, kot da bi iskala sled, tudi potrjuje domnevo o lovskem nagonu. Tudi plen lovi. Samo, da so ta plen - muhe. Ja, muhe lovi, in ves ostali drobni leteči mrčes. Najbrž zato, ker se teh malih živalic ne boji. Skratka, Heli naj bi bila res malce lovsko usmerjeni pes.

Ampak ... Vedno pride neki ampak, kajne? Glede na včerajšnji večerni sprehod je novo spoznanje, da Heli nikakor ni lovski pes!

Zvečer sva se sprehajala po travniku ob reki Kokri. Sredi travnika je ponosno stala srna, očitno navajena ljudi, saj ob pogledu name ni pobegnila. Lepo se je naprej počasi sprehajala, dobrih 50 metrov oddaljena od naju. Heli jo pa še opazila ni. Halo?! Pes ni opazil srne? Ježeš, ta je pa dobra!

No, iskreno povedano sem vesel, da je ni opazila. Prav nič mi ni do tega, da bi imel krvosleda v hiši. Raje imam miroljubnega psa.

Vseeno je bila pa izkušnja zanimiva ...

Ljubim živeti življenje. Srečen sem.

Tokrat bi bile moje besede povsem odveč.
Video pove vse, kar je treba vedeti:
http://www.youtube.com/watch?v=H8ZuKF3dxCY

6. kyu - rokyu

6. kyu je drugi izpit pri aikidu. Prvi je 7. kyu, ko je Filip nato dobil beli pas. Danes je uspešno naredil drugi izpit in lahko začne nositi rumeni pas.

Mimogrede - aikido je fantastičen. Ni borilna, ampak obrambna veščina. V kranjskem klubu gojijo prijateljstvo, umirjenost, zbranost, medsebojno pomoč, samoobvladovanje ... Skratka, Filipa učijo o pravi poti v življenju, kjer lahko svoje spretnosti uporabiš le za obrambo, nikoli pa zato, da bi komu škodil.

Ponudba domačega vrta

Lepo je imeti dom. Doma je najlepše. Še posebej, če te vrt obdari s ponudbo, ki preseže najboljšo tržnico na svetu. Sveže, sladko, na dosegu roke.

Košarkaš

Njegovo prvo leto v košarki se je zaključilo s turnirjem. Bil je najmlajši in najmanjši, a med najbolj srečnimi in vseskozi nasmejanimi. To je zame bistvo športa - ne vrhunski rezultati, ampak užitek v športu in v druženju s soigralci.

Razlika med besedami in dejanji

Ker imam šele od jeseni prvega psa, to pomeni, da se s pasjim življenjem šele spoznavam in odkrivam marsikaj novega. Presenetljivo je, koliko stvari, ki že tisočletja veljajo v živalskem svetu, smo ljudje pozabili in si s tem naredili veliko škode.

Pred nekaj dnevi me je nekdo prizadel. Besede so bile sicer prijazne, dejanje pa žal ne. In takrat, ko sem se tolažil z božanjem psa, sem spoznal nekaj, kar velja v pasjem svetu, pa bi bilo fino, če bi veljalo tudi v svetu ljudi. Psu je namreč čisto vseeno, kaj mu govoriš. Njemu so pomembna tvoja dejanja. Lahko denimo psu pravim, da ga imam rad, pa ga vsak dan znova udarim. Pes bo vedel samo nekaj - da mu povzročam bolečino. Lahko pa psu vsak dan rečem, da ga ne maram, pa ga ob tem božam. Pes bo vedel, da ga imam v resnici rad.

Dejanja so tista, ki so pomembna. Ljudje (vključno z mano) imamo preveč radi govorjenje, premalo pa potem naredimo stvari tako, kot o njih govorimo. In dejansko nam, v nasprotju z odnosom do psa, pogosto z blebetanjem celo uspe zakriti dejstva tako dobro, da nam sogovornik verjame.

Vsi smo radi dobri. Ker imamo ljudje dar govora, nam pogosto (tudi meni) zadostuje, da se v svojem delanju dobrega ustavimo zgolj pri besedah. Živali ne znajo govoriti. Zato se morajo, če hočejo biti dobre, potruditi z dejanji.

Dar govora je čudovito darilo. A žal pogosto tudi dobra krinka, ki zakrije bistvo.

Nedelova fotografija tedna

Današnje Nedelo mi je že zjutraj polepšalo ves dan. Po našem izletu na Golico sem eno od fotografij poslal na Nedelo, v ocenjevanje fotografskemu mojstru Oskarju Karlu Dolencu. In izbral jo je za Nedelovo fotografijo tedna! Jupiiii! Izbor mi je dal kup volje, da bom še naprej kilograme foto opreme tovoril s sabo na naše izlete. Očitno mi včasih kakšna slika celo uspe :)

Portorož

Danes smo bili v Portorožu. Tam smo srečali pravo poletje, čez 30 stopinj v zraku in vsaj 22 stopinj v vodi. In srečali smo gnečo, ki se je že bližala sezoni. Z Ireno sva si prisegla, da nas do jeseni sem ne bo več. Gneča, vročina brez sence, hrup, za vse to sva očitno postala prestara. Najine prave počitnice najdeva ob rekah, v hladni senci dreves, v miru krajev, ki jih turizem še ni ujel.

Tudi Heli najbrž ne bo imela nič proti taki odločitvi. Kljub vročini jo namreč nismo spravili v morje. To ni zanjo ...

Golica

Prvič v življenju smo bili danes vsi v družini na Golici. Super hrib za celodnevni spomladanski družinski izlet!

Kot pričakovano, je bilo planincev z enakimi načrti veliko. Ponekod smo zato hodili v hrib skorajda tako, kot v procesiji na Brezjah. A ker so planinci prijazni ljudje, je bilo tudi srečevanje prijetno in zabavno.

Nato smo zagledali naš cilj. Še precej oddaljen, a dovolj mikaven, da nam je dal energijo za nadaljevanje poti.

Tako smo grizli in sopihali naprej v hrib.

Naš prvi cilj je bila Koča na Golici.

Kljub gneči je osebju, ne vem sicer kako, uspelo hitro potešiti naše lačne želodce in nam tako dati dovolj energije za nadaljevanje poti navzgor, proti vrhu Golice. Pot je skorajda puščavska in kar sama, brez besed, pojasnjuje izvor besede Golica.

Koča na Golici je kmalu postala nekaj, na kar smo lahko gledali zviška.

Mi smo trmasto lezli naprej in uspešno dosegli cilj. Na vrhu nas je razveselil spomin na zimo ...

... omamil fantastičen razgled ...

... presenetil in navdušil pa nas je pilot jadralnega letala, ki je nekajkrat zaokrožil nad nami in nas prijazno pozdravil.

Ob spustu navzdol mi je oko ujelo vrsto "obcestnih kamnov", za katere sem hitro spoznal, da ločijo Slovenijo od Avstrije. Še ne tako dolgo nazaj je bila Evropa samo na drugi strani teh mejnih kamnov na Golici.

Čisto na koncu, na poti domov, smo nad Planino pod Golico odkrili še pravljični travnik narcis.

Nam je bilo lepo v tej naši Sloveniji? Če še ne poznaš odgovora, še enkrat poglej slike ...

Vojna zvezd v Cankarjevem domu

Kako peljati otroke, stare med 6 in 10 let, na koncert klasične glasbe, zagotoviti, da vmes ne bodo moteče glasni ali zaspali, in da jim bo po možnosti na koncu vse skupaj celo všeč? Odgovora na to vprašanje do danes nisem poznal.

Zdaj pa vem. Z Ireno sva šla danes na koncert simfonikov RTV Slovenija v Cankarjev dom. Igrali so filmsko glasbo, med drugim iz filmov Sedem veličastnih, Misija Nemogoče, Hercule Poirot, Zvezdne steze ... In zaigrali tudi naslovno temo Vojne Zvezd. Vojna Zvezd je na lestvici najpomembnejših stvari na svetu pri mojih dveh fantih na prvem mestu. Če je bila kdaj priložnost, da bi bili simfoniki otrokom všeč, je bila to zagotovo najboljša možnost.

Naslednjič torej vzamem s sabo oba fanta. Tole bi jima bilo zagotovo všeč:

Heli zna plavati!

Saj vem, menda znajo vsi psi plavati, a vseeno za našo psico nisem bil čisto prepričan ...

Živimo namreč blizu reke Kokre, zato ima dovolj priložnosti za vodna veselja. Pa od jeseni, odkar je z nami, še ni stopila v vodo. Morda je voda premrzla, morda se vode boji, morda pa ne zna plavati, mi je švigalo po glavi ... Do danes, ko smo končno spoznali resnico.

Na nedeljskem sprehodu smo bili spet ob reki. Pa je stala na bregu, namenoma spuščena z vrvice, če bi morda le šla v vodo ... Vodo je spet gledala od daleč, kazalo je, da bo spet tako, kot je vedno - nič vode. Kar naenkrat pa, kot bi jo nekaj pičilo, se je pognala z najvišjega dela brega, meter nad vodo, poletela dva metra daleč in "ČOF!" štrbunknila na najgloblji del reke. Skok je bil tako močan, da se je potopila. Mene je skoraj kap zadela, saj tega nisem pričakoval. Če bo že enkrat končno šla prvič v vodo, sem si predstavljal, da bo to počasi, previdno, centimeter za centimetrom, ne pa takle horuk!

Gledal sem v vodo. Kje je pes? Se bo utopila? Na srečo je bila njena glava takoj spet zunaj in prav lepo je zaplavala nazaj k bregu, se otresla in se obnašala, kot da ne bi naredila nič takega. O, zame pa to je bilo nekaj takega, nekaj zelo posebnega -Heli zna plavati! Spoznanje meseca!

Trogir

Iz Budve smo se začeli vračati nazaj domov, v Slovenijo. Da bi bila pot prijetnejša, smo jo razdelili na dva dneva, s spanjem v Trogirju.

To hrvaško mesto nas je prijetno presenetilo, pocrkljalo s toplim soncem na koščku obale, namenjenem samo nam, in razvedrilo na promenadi mesta.

Zabaval nas je lokalni mehanik, ki se je očitno naveličal vseh, ki so ga nenehno prosili za kakšen kos orodja, pa je že kar na vrata delavnice zapisal, da orodja ne posoja:

S sobotnim poležavanjem na soncu smo prijetno, umirjeno zaključili naše prvomajsko popotovanje. Od Trogirja nas je čakal samo še en dolg avtocestni skok do Kranja in tam domača postelja, prijetno postlana s spomini na lepa doživetja. Življenje je lepo!

Neum

Edino bosansko-hercegovsko obmorsko mesto. Njihov Portorož. Bencin in hrana po BiH cenah, kar pomeni - ugodno!

Budva

Črnogorski Portorož. Samo (in ne me ubiti zaradi tega) za odtenek lepši kot Portorož. Ker je ravno dovolj večji in ker ima bolj pravo morje.

Ker ima stari del mesta. Tisto torej, kar ponuja prijetne sprehode.

In ima seveda cel kup hotelov. Sodobnih, bleščečih, dragih.

In ima tudi svoj delež bogatašev.