Balkan Tour (prvi dan): Leskovac, Skopje

Sredi junija se nas je druščina štirih prijateljev odpravila na tedensko turnejo po Balkanu. Na od doma najbolj oddaljeni točki smo se znašli na otoku Krf, časovno pa smo največ časa preživeli v Albaniji. 

S tem zapisom začenjam sestavljati spomine na našo pot, ki nam bo še dolgo ostala v lepem spominu.  

Z ženo nama na tovrstnih "road tripih" najbolj ustreza prvi dan narediti najdaljšo razdaljo z avtom, ostale dni pa voziti manj in doživljati več. Sledeč tej strategiji smo tudi balkansko turnejo začeli z dolgo vožnjo prvi dan. Oblačno vreme, nobene vročine in prazne ceste so kar klicali k temu, da pridemo prvi dan čim dlje, in tako smo povsem nepričakovano z nočjo prispeli že kar v Skopje. 

Edini postanek na poti skozi Hrvaško in Srbijo smo naredili v Leskovcu. Tja so nas usmerili naši želodci. Kot veliki ljubitelji balkanskega žara pač nismo smeli zamuditi priložnosti, da končno enkrat leskovačke čevape okusimo v njihovi originalni izvedbi, v njihovem rojstnem kraju. 

Ocene na Googlovih zemljevidih so nas usmerile v gostilno Groš, in kot po navadi se je tudi tokrat sledenje tem ocenam izkazalo za pravo strategijo. Šest tisoč ljudi se pač ne more motiti ... 

V poznem popoldnevu smo komajda dobili prazno mizo. Kmalu se je izkazalo, da bi bil obisk Groša morda vreden celo samostojne poti z edinim ciljem jesti dobro srbsko hrano. Ja, lakota je najboljši kuhar, ampak vseeno - to so bili najboljši čevapčiči v mojem življenju. Pa vse drugo na krožnikih je prav tako sledilo poti odličnih okusov. Če imaš rad(-a) žar, obisk gostilne Groš zelo priporočam!

Prijetno siti smo potem v enem avtomobilskem skoku odpeljali še drugi del poti vse do glavnega mesta Severne Makedonije, kot moramo sedaj zahvaljujoč grškim zahtevam imenovati Makedonijo. Kljub relativno pozni uri smo si, naveličani dolgotrajnega sedenja v avtu, zaželeli daljšega sprehoda po nočnem Skopju. Hotel smo imeli tik ob čaršiji, zato smo sprehod začeli po praznih ulicah, ki se čez dan spremenijo v živahen bazar. 

Okolica nas je presenetila, saj smo dobili občutek, da smo nekje sredi Turčije, v kakem povsem muslimanskem mestu. 

Po dobri uri sprehajanja smo spoznali, da je Skopje razdeljeno na dva dela, ki ju razmejuje reka Vardar. Severno od reke, kjer smo spali tudi mi, je muslimanski del z bazarjem, južno od reke pa je Skopje, kakršnega smo pričakovali mi, z evropsko-balkanskim utripom in neštetimi spomeniki, ki se sicer zgledujejo pa mojstrih velikih civilizacij daljne preteklosti, vseeno pa so bili postavljeni v naših časih. 

Skopje premore kar nekaj impresivnih zgradb ...

... in celo londonske rdeče avtobuse!

Zgolj po naključju smo sredi južnega dela Skopja naleteli na izjemen nastop trubačev. 

Na podlago posnetkov najsodobnejših skladb iz balkanskih, evropskih in svetovnih glasbenih lestvic so dodali svoj glasen in impresiven nastop v živo, kjer so polni neverjetne energije spravili pokonci celotno ulico. Mimoidoči so hitro zaplesali in se pomešali med glasbenike. 

Skopje nas je prvi dan naše balkanske turneje pozdravilo na najbolj prijazen in topel način, zato smo se v hotel vrnili z dobrim občutkom, da nas na Balkanu čaka še marsikaj lepega. 

Dolina Glinščice

Pogled na Trst.

Ko je na Gorenjskem že (ali še vedno) hladno, misli pogosto hitijo na jug. K sreči je toplejši jug pri nas blizu, saj (kadar ne stojimo v kolonah) ne rabimo prav dolgo, da smo že v klimatskih razmerah, ki jih blagodejno greje bližnje morje. V taki ugodnejši klimi smo se šli spomladi za en dan sprehodit v dolino reke Glinščice. Res je v Italiji, ampak tako blizu meje, da tudi med domačini hitro lahko spregovoriš po slovensko.

Mi smo si za izhodišče izbrali vas Boljunec (Bagnoli della Rosandra), kjer je slovenska manjšina še vedno močno prisotna. Gledališče Franceta Prešerna, maša v slovenščini, znano zveneča imena gostiln in napisi s priimki na nabiralnikih - vse to na vsakem vogalu zveni domače. 

Skozi vas nas je lepa cesta vodila rahlo navzgor  do vstopa v dolino reke Glinščice, kjer nas je pozdravila lepa narava. 

Slabih 10 kilometrov dolga pot zahteva dobrih 600 metrov "višincev", saj se sicer začne ob reki, nato pa se kmalu povzpne visoko in lepo razgledno nad dolino.  

Nekaj minut smo hodili tudi po trasi nekdanje železnice, ki je vodila iz Kozine v Trst. Kot sva z ženo odkrila nekaj mesecev kasneje na biciklih, je to res krasna pot, saj se večino časa od Kozine proti Trstu spušča, zato je izjemno lahkotna za prevozit. Seveda pa v obratni smeri to pomeni nenehno vzpenjanje ...

Predor nekdanje ozkotirne železnice.

Večina pozna samo Parenzano. Ne, to ni to, tale cesta je nekdanja proga od Kozine do Trsta.

Sprehod, ki se spremeni v kar dobro rekreacijo, zahteva od pešca dobrih pet ur hoje, vmes pa ga nagradi z lepimi razgledi - najprej na Glinščico, kasneje pa še na Trst in morje.

Med vejami se razkriva Trst.

Na poti je ostro ženino ostro oko opazilo vejo, obešeno na steber vhoda na dvorišče kmetije. To je tradicionalni znak, da se tu danes dogaja osmica. Ravno pravi čas za lačen trebuh popotnika!

Okrepčani z dobro hrano in odlično voljo domačinov smo se odpravili naprej. 

V levem delu slike je vidna cesta po bivši trasi železnice od Kozine proti Trstu.

Pogled na vas Boljunec oz. Bagnoli della Rosandra.

Takole je pa naš današnji krožni sprehod zabeležil satelit:

Ker se lep dan ne sme končati prehitro, smo obiskali še bližnje Milje (Muggia), si privoščili kozarček in sončni zahod.

Milje / Muggia.

Večerni pogled iz Milj proti Trstu.

Roadtrip: Apulija (Apuglia)

Oktobra lani sva si z ženo privoščila prijeten desetdnevni "roadtrip" po italijanski Apuliji. Apulija je tista peta na italijanskem škornju, ki naj bi predstavljala zelo reven del Italije. Tudi zaradi takega slovesa naju je Apulija zelo presenetila, saj revščine nisva začutila nikjer - ne glede kakovosti cest, urejenosti mest, kot prenočišč. 

Google Maps: Apulija.

Najtežji del avtomobilskega potepanja po Apuliji je dobrih 900 kilometrov dolga pot iz Kranja do San Severa, ki sva ga izbrala za prvo prenočišče in s tem izhodišče za najino Apulijo. Res pa je pot varna in nestresna, saj greš na Gorenjskem na avtocesto, v San Severu pa z nje.

Če pobrskaš po arhivu objav za oktober 2022, te čaka podrobnejši opis najinega potepanja. Začne se tukaj ... 

Bila sva dovolj na jugu, da sva konec oktobru še vedno lahko spala tudi v šotoru, se kopala v morju in kolesarila. Seveda pa je bilo treba načrte prilagoditi kratkemu dnevu, ki sva mu nepričakovano morala dodati še veliko vlage, ki je prišla v zrak takoj, ko je sonce zašlo. 

Apulija nama je ponudila veliko. Romarske kraje svetovnega slovesa, mirne in zaspane starodavne vasice, toplo morje, odlično ulično hrano (pica je zakon!) in prijazne domačine. Priporočam!

Time Fighters: v prometni nesreči šteje vsaka sekunda!

Danes bi vas rad spomnil na gasilce in reševalce. Nesebične junake, ki se povsod po svetu nenehno izobražujejo in so v stalni pripravljenosti, da bi pomagali udeležencem v prometnih nesrečah. To so resnični »time fightersi« - borci s časom, ki se dobro zavedajo, da nas včasih med življenjem in smrtjo loči samo nekaj sekund. Predragocenih sekund, ki jih lahko izgubljajo, ko predolgo iščejo pot do ukleščenih v vozilu ali sekund, ki trajajo predolgo, ko je treba pogasiti električno vozilo. Zato se gasilci nenehno izobražujejo, spoznavajo nove tehnologije v avtomobilih in vadijo v nadzorovanih pogojih.

Dobra novica, da so avtomobili vedno bolj trdni, je lahko za gasilca hitro slaba novica, ko obstoječi načini in orodje ne zmorejo prerezati nove pločevine na poti do voznika. Dobra novica, da je nekdo star avto zamenjal za električnega, se lahko spremeni v večurni izziv pogasitve požara na bateriji. To je vsakodnevni izziv sodobnih gasilcev in reševalcev po vsem svetu: kako dobre novice za potnike in okolje spremeniti tudi v dobre novice za reševalce in ponesrečence.

Renault želi, da bi bili novi avtomobili dobra novica za vse – potnike in reševalce. Zato gasilce in reševalce vključuje že v sam razvoj novih vozil, jih posluša in njihovo strokovno znanje vgrajuje v vozila sedanjosti in prihodnosti. Iz tega sodelovanja se je rodila čudovita zgodba, ki ima ob prometnih nesrečah zdaj lahko srečen konec: 

Kucelj (1.237m)

Kucelj

To nedeljo je bilo po vsej državi vetrovno, oblačno ali celo megleno. Pa vendar je moja najdražja po polurnem brskanju po raznih vremenskih aplikacijah napovedala, da bo v Ajdovščini delno oblačno in prijetno. In sva šla, jaz sicer poln dvomov, ki pa so se pred Ajdovščino razblinili skupaj z oblaki.

Križ, žig in vpisna knjiga na vrhu Kuclja.

Današnji cilj je bil Kucelj. Hrib nedolžnega imena, vendar imajo Primorci očitno precej nenavadne kriterije za kucelj. Pri nas na Gorenjskem je kucelj nekaj manjšega, tale pa se vzpenja kar 1.237 metrov nad morjem, in del poti se vzpenja precej strmo, tako da mi je utrip prav lepo narasel.

Izhodišče je novo, lepo urejeno manjše parkirišče nad Vrtovinom, od koder gre večina samo na bližnji Školj sv. Pavla, midva pa sva jo ubrala najprej na Kucelj.

Kucelj: pogled z vrha

S Kuclja sva preko Čavna nadaljevala na Školj sv. Pavla, s čimer sva lahko iz tega izleta naredila lepo krožno pot. Skupaj sva prehodila 13 kilometrov in naredila dobrih 1.200 "višincev". 

Školj sv. Pavla je osamelec oziroma naravna utrdba, na kateri so že davno nazaj naši predniki našli varno zavetje in mirno življenje. Cerkev sv. Pavla na vrhu je bila ponovno postavljena - zanimivo - v burnih povojnih časih, leta 1946, v spomin vsem žrtvam druge svetovne vojne.

Cerkev sv. Pavla nad Vrtovinom.

Ne bo se podrlo, je dobro podprto!

Takole pa zgleda današnja prijetna krožna pot na zemljevidu: 

Krožna pot čez Kucelj, nato Čaven in Školj sv. Pavla. 

Krnica kot zimska kraljica

Če razmišljaš, kam na sprehod, ti lahko toplo priporočim mrzlo pot do koče v Krnici. Brezplačna parkirna mesta so pri prvih ovinkih ceste na Vršič, od tam pa traja potem samo še nekaj minut hoje po asfaltu do mostu, kjer označena pot s ceste zavije proti Krnici.

Pot je nezahteven in nikoli nevaren, rahlo vzpenjajoč enourni sprehod po dolini, kjer okolica navduši z zimsko idilo.

V koči te čaka topla peč, prijazni gostitelji in marsikaj dobrega za na mizo. Skratka, prav lep poldnevni izlet. 

Zimski Tamar

Neverjetno je, kako zelo je čas relativna zadeva. Kako hitro tečejo minutni kazalci, je recimo odvisno od tega, na kateri strani vrat stranišča se nahajaš ...  No, drug primer relativnosti časa pa sem doživel danes. Ker je v Kranju bolj žalostna jesen kot pa zima, s temperaturami okoli osem stopinj, je žena predlagala, da greva s prijatelji zimo iskat v Tamar. Med delovnim tednom, ko pridem domov šele blizu osemnajste ure?! Kot vedno, se je tudi ta pot meni zdela časovno neizvedljiva. Pa sva vseeno šla. In zdaj, ko spet sedim doma, sem srečno nejeveren, kaj vse lahko v tej naši prelepi Sloveniji tudi pozimi doživiš v enem samem večeru!

Že večerna pot proti Kranjski Gori je bila zanimiva. Z vsakim kilometrom se je okolica iz rjave jesenske spreminjala v vedno bolj belo zimsko. V Planici (parkiranje stane sprejemljivih 3,5 eur na dan) po parkirišču brez zimskih gum ne bi šlo več, saj smo prispeli v pravo zimo. 

Pot v Tamar je vedno lepa. Letos, ko v Kranju nismo verjeli, da bo zima sploh prišla, je pa sprehod še toliko lepši, saj smo prvič v tej zimi doživeli beli raj. Edinole luna, ki se nam je obetala za razsvetljavo, je ostajala dovolj nizko, da čez hrib ni zmogla posvetiti na našo pot. Še dobro, da so izumili čelne svetilke.