Melišče je planinca zabavišče

Ljudje se radi zabavamo. Nekateri ob besedi zabava najprej pomislijo na diskoteke, drugi na prijatelje, tretji na šport in tako dalje. Meni je najlepše, kadar lahko zabavo povežem z naravo. Namesto, da bi za zdravje »garal« v nekem zaprtem prostoru, se raje zabavam tam zunaj. In hribolazenje je lahko še kako zabavno! Seveda mora biti vedno zraven tudi pamet, pa vseeno ostane ob tem še ogromno priložnosti, da  se imamo fino.

Pravo planinsko zabavišče je lahko melišče. Jaz sem se ga vedno bal kot hudič križa. Ob pogledu na strmo pot navzdol, kjer vse samo drsi in se kotali, se mi je vedno zvrtelo. Zato sem bil odločen, da ni melišča, na katerega bo kadarkoli stopila moja noga. Pa so se nazadnje našli vztrajnejši od mene in me prepričali, naj vseeno poizkusim tudi s tem delom hoje po gorah. Pod budnim očesom izkušene planinke, pod vodstvom jasnih navodil o načinu hoje sem se le podal na svoje prvo melišče.

Nezaupanje in negotovost sta trajali samo prvih pet korakov. Takrat je bilo grozno. Telo se je hotelo boriti proti groznemu občutku panike, ki se je oglasila takoj, ko so se pod planinskim čevljem tla začela premikati. »Ustvarjeni smo bili za hojo po trdnih tleh, ne pa po podlagi, ki te odnaša nekam navzdol!« so kričale moje misli. No, po zgolj petih drsečih korakih, ko sem še vedno stal pokonci, čeprav so tla izginjala pod mano,  so se tudi misli začele umirjati in dojemati, da so lahko tla, ki drsijo,  pravzaprav čisto obvladljiva. In tako danes ob pogledu na melišče moj pogled ni več navdan z grozo, ampak z nasmehom.

Kdor tega dela planinske hoje navzdol še ni preizkusil, ga zato vabim, naj enkrat sprejme izziv. Prvič obvezno v družbi izkušenega planinca, ki ga bo vodil po prvih korakih. Vedno obvezno s čelado na glavi in visokimi planinskimi čevlji na nogah. Na kraju, kjer je melišče varno in obvladljivo. In vedno obvezno s polno mero pameti in spoštovanja do ohranjanja neokrnjene narave. Če vse to upoštevaš, pa lahko zagotovim, da je melišče res pravo gorsko zabavišče!  

Begunjščica

Ni lepšega kot soboto preživeti na svežem gorskem zraku, kjer se oči po petdnevnem buljenju v računalniški zaslon končno odpočijejo z zrenjem v prelepo daljavo. Seveda v 3D tehniki :)

 

 

Bled - popolna kolesarska destinacija

Za marsikoga je lahko v teh vročih dnevih Bled popolna kolesarska destinacija.

Kolo zagotavlja rekreacijo z lepimi razgledi, osvežitvijo v jezeru, rešen problem parkiranja (ki je na Bledu od lani svinjsko drago...) in druženje s pogumnimi racami, ki pridejo čisto do tebe.

Lepa je pot s kolesom iz Kranja do Bleda in lepo je na Bledu :)

Tak je denimo pogled na Begunje na poti iz Kranja čez Tržič na Bled:

 Tak je pa pogled ob vračanju z Beda nazaj v Kranj:

Lepenatka

Lepenatka ima vsaj zame malce nenavadno, netipično ime za hrib. Je pa to vsekakor krasen cilj za družine z malimi otroki, saj je pot nezahtevna. Izogibajte se le pretirano sončnemu vremenu, saj velik del poti poteka po sončnih planinskih travnikih, kjer lahko sonce neusmiljeno "vseka" po glavah.

Lepenatka je travnat vrh z lepim razgledom, v pašni sezoni je pot "pokrita" z miroljubnimi kravami. So pa zelo "firbčne", saj so strmele v nas, kot da smo prvi ljudje, ki jih vidijo.



Izhodišč za pot proti Lepenatki je več, lepo so predstavljena na strani hribi.net ...

Ko pridejo na obisk vesoljci ...

... pridejo na obisk neslišno, opazno in na električni pogon.

In slišijo na ime Renaut Twizy.

Wings For Life - tam zunaj, med nasmejanimi ljudmi

Včeraj sem bil prvič del svetovnega teka Wings For Life.

Spomin je danes še kako živ. Dobro ga začutim vsakokrat, ko vstanem s stola. V nogah se na smešen način izmenjujeta bolečina in mlahavost pijanca ter mi na ustnice spet vačata nasmeh ob spominu na včerajšnjo dogodivščino.

Gledam tole sliko, na kateri me je uradni fotograf dogodka ujel vsega nasmejanega. Razmišljam in ugotavljam, da prav take slike najbolj zadanejo bistvo rekreacije. Ni poanta v cilju, pretečenih kilometrih ali povprečnem tempu. Poanta je v poti sami. Če se nečesa lotiš z nasmeškom, potem delaš prave stvari v življenju. Premalokrat se danes smejimo. Včeraj pa sem v Ljubljani ujel veliko nasmeškov, prijaznih pogledov, celo objemov. In predvsem zato mi je bilo lepo.

Wings For Life je tek z res dobrim namenom.  Obenem pa je zaradi enega detajla v načinu izvedbe povsem drugačen od vseh drugih tekov. Razlika je na pogled malenkostna: namesto, da bi skušal v čim boljšem času priteči do znanega cilja (10, 21, 42 km oddaljenega od štarta), tukaj pravzaprav bežiš. Bežiš pred zasledovalnim vozilom. Tečeš, dokler te avto ne prehiti.  Zadeva je zanimiva, celo zabavna. Tečeš in se oziraš nazaj. Upaš, da avta še dolgo ne bo. Na koncu upaš, da se bo avto končno le prikazal ...

Ko sem tekel, sem se nekaj časa pogovarjal z Davidom Razborškom. Čudovit človek, ki mi je med tekom rekel: "A ni fino, da na vsake toliko časa presežemo svoj meje?".  Čeprav mi rezultat ni pomemben, saj tečem za veselje, mi je bila njegova misel zelo všeč. Ne gre za primerjave z drugimi, ampak za izziv samemu sebi. Lepo je imeti cilje, in še pomembnejše je do teh ciljev izbirati lepe poti. Ter po njih hoditi s čudovitmi ljudmi. In prav taka kombinacija se pogosto najde na organiziranih tekaških prireditvah. Zato nas tam najdeš nasmejane. Čeprav prvo uro od nas teče pot, drugo uro pa dežne kaplje. Oboje je naravno, torej je oboje pravilno.

Pridi ven tudi ti. Med nasmejane ljudi.

Maroko, osmi dan: Fes

Smrk, smrk. Kar na jok mi je šlo zjutraj, saj sem se zavedal, da smo se prebudili v naš zadnji maroški dan. Čakal nas je samo še dopoldanski sprehod po mestu, potem pa vožnja na letališče, vračilo izposojenega avtomobila (hvala, Dacia Lodgy!)  in napol zastonjski rajanerovski let proti Milanu.

Ampak, počasi, ni še konec! Tudi Fes je čudovito mesto, ki nam je ponudilo užitkov poln sprehod. Predvsem pa nam je Fes ponudil nekaj novega – ogled slavnih strojarn, kjer na stari način (z golobjimi iztrebki) čistijo kože. Ja, smrdi, in delavci stojijo do kolen v »bio kemikalijah«, tako da so se nam pošteno zasmilili. A očitno vseeno ne dovolj, da bi potem v kateri od neštetih trgovin z usnjenimi izdelki pustili kaj svojega denarja … Namesto spominkov imam pač raje spomine …

Uživancija je tudi sprehod skozi katerega od številnih soukov po vsej državi. Souki so predeli mesta, osredotočeni na eno od ročnih obrti. Tako lahko potem v isti ulici kupuješ neke izdelke in obenem gledaš, kako ti izdelki sploh nastajajo.

Potem pa je prišel tisti čas. Čas, da poiščemo avtopralnico (rent-a-car je hotel dobiti nazaj čist avto…), pridemo na letališče in se vkrcamo na letalo proti Milanu.

Obe letališči - v Marakešu in Fesu - sta čudovit zgled moderne arhitekture. Večina letališč po Evropi ni tako privlačnih za oči. Maroški kralj očitno ve, da so letališča prvi stik pogosto nezaupljivih in rahlo preplašenih turistov z njihovo deželo. In če zagledajo moderno stavbo, so občutki takoj boljši.

Ryanairova jeklena ptica nas je v spet povsem polnem letalu varno ponesla v Milano - na letališče Bergamo.

V Bergamu pri Milanu nas je opolnoči čakala še nočna vožnja do doma. Ki jo, če zmorete, priporočam, saj so italijanske avtoceste po polnoči tako prijetno prazne, da si doma zelo kmalu.

Puščavski pesek, zadnji ostanek Maroka pri nas doma ...

Če povzamem – Maroko je postal daleč najboljše družinsko potovanje, ki smo ga kadarkoli doživeli. Ponudil nam je povsem drugačen svet, kot ga poznamo, in to za ugodno ceno. Prav v taki kombinaciji, kot sem ga predstavil v preteklih objavah na tem blogu, ga zato brez zadržkov toplo priporočam vsem.

Maroko je zakon!