Maroko, sedmi dan: Od Chefchaouena do Fesa

Mmm, kako čarobno je zbuditi se v Chefchaouenu! Kot najhujši bogataši smo si privoščili zajtrk na terasi in že samo ti jutranji občutki so prinesli dovolj dobrega za ves dan!

Pa nas je potem čakalo še celotno dopoldne pohajkovanja po tem čudovitem mestu. Modri so bili tisti, ki so ulice pobarvali v modro, in se te prijetne barve navzeli še v svojem obnašanju.

Proti Fesu smo izbrali nekaj daljšo, a zato bolj slikovito pot, ki nas je vodila čez čudovito gričevnato pokrajino, obarvano v zeleno (torej barvo, ki jo v Maroku nismo pričakovali).

Tu smo se peljali tudi mimo številnih polj, na katerih je ponosno rasla konoplja. Ne industrijska, ampak tista »prava«, nelegalna. Baje bi bila brez konoplje vsa regija sestradana, zato policija tolerira gojenje. Nikakor pa ne tolerirajo marihuane pri turistih, zato (pa seveda ne samo zato…) smo številnim ponudnikom, ki so nam travico ponujali kar med vožnjo iz svojih vozil, odločno odkimavali. Še dobro, da smo za ta stil prodaje vedeli že vnaprej, saj bi se drugače pošteno prestrašili, misleč da gre za napad. Domači prodajalci so namreč sedeli v avtomobilih in ko so zagledali tujce, so hitro speljali za nami, nas na zaviti cesti prehitevali, nato pa vozili vštric in nam mahali, naj ustavimo. Če ne bi vedeli, da so prodajalci, bi pomislili na marsikaj hudega …

In spet smo srečevali tudi vozila z neverjetnimi definicijami izkoristka tovornega prostora ...

Zvečer smo prispeli v Fes in se spet prepustili nočnemu življenju na ulicah. Predvsem smo iskali kraljevo palačo z zlatimi vrati in čeprav smo se vmes zgubili, nam na koncu ni bilo žal. To pa je palača!

Maroko, šesti dan: Od Meknesa do Chefchaouena

Šesti dan smo začeli s sprehodom po ulicah Meknesa. Spet smo uživali na tržnici, si na ulici privoščili kaktusove sadeže (okusni so!) in opazovali domačine pri delu. Kakšen kolaž pogledov ponujajo maroške ulice! Prava paša za oči!

  Spodaj pod pultom drugi zaposleni leze v prodajalnico. Edini vhod in izhod ...

 Prodajalec vode:

Naša naslednja postaja je bil Volubilis. To je mesto, ob katerem se, ko ga zagledaš, vprašaš: »Kaj pa ti počneš tukaj?!« Gre namreč za rimsko mesto, ki si je bogastvo ustvarilo predvsem zaradi oljk. Tako daleč proč od Rima res nismo pričakovali rimskega mesta! In če rečem, da je bil ogled všeč še meni, ki se ob tovrstnem »kamenju« ponavadi dolgočasim, potem spet vidiš, da je Maroko res lep od začetka do konca. Resnično, toliko lepega in tako različnega doživiš, da je to idealna destinacija za potovanje z otroki, saj je nemogoče, da bi jim bilo kadarkoli dolgčas.

Spet je sledila vožnja. Mimogrede, po toliko dnevih že lahko potrdim, da se je Dacia Lodgy izkazala kot zelo udoben in zanesljiv avto z obilico prostora. Ob cesti smo si za malico privoščili pomaranče, ki so rasle le nekaj emtrov preč od stojnice. In to so bile, verjemi, pomaranče, o kakršnih v Sloveniji lahko samo sanjamo! Tako sočne in polnega okusa so bile!

Zvečer smo prispeli v mesto, ki se je v naslednjem dnevu v naša srca zapisalo v en res poseben kotiček. Čeprav je večji del Maroka dolgo spadal pod Francijo, pa je Chefchaouen tisti del Maroka, kjer se še danes močno čuti vpliv Špancev, ki so bili kolonizatorji tega dela dežele. Danes mesto na hribu navdušuje z ozkimi ulicami, neštetimi trgovinicami, predvsem pa izjemno prijetno modro barvo, v katero je odet velik del mesta. Mesto, ki ga je treba obiskati in v njem tudi prespati!