Mariborsko Pohorje

Dobre štiri počitniške dni smo preživeli v čudovitem apartmaju na Mariborskem Pohorju, v bližini pohorske vzpenjače. Avgust je tu gor izvensezonski čas, in temu primerna je bila tudi cena apartmaja.
Kaj bi počel tam, kjer se ponavadi smuča, avgusta? Predvsem smo našli mir, odstotnost gneče, senco, čudovit razgled, nad gozdom pa tudi vesoljsko ladjo:

V ceno apartmaja je bilo všteto jahanje otrok. Konj je bil star 23 let in je nenehno kihal. No, ni nepomembno tudi dejstvo, da je konj čisto vsakič, ampak res čisto vsakič, ko je kihnil, še prdnil. "Ačih - prdrdrd!" se je slišala iz gobca in riti ubogega konja vsakih par minut. Najprej gobec, takoj zatem še rit. Spet gobec, takoj še rit ... No, omembe vreden je tudi vodnik konja. Ta je poskrbel za nekaj adrenalina v krvi staršev že s svojim prihodom. V obraz je bil rdeč. Pa ne rdeč od sonca, ampak od alkohola ...

Na Pohorju smo se dvignili visoko nad mesto in daleč proč od služb.

Velenje

Danes smo bili v Velenju. Bolj iz dolgčasa kot pa namenoma smo obiskali muzej rudnika premoga. In tri ure hodili okrog z odprtimi usti! Kakšno doživetje! 150 do 180 metrov pod zemljo so v opuščenih rovih naredili muzej, podkrepljen s sodobno večpredstavnostno tehniko. Odličen vodič nam je predstavil razvoj premogovnika in tehnik izkopa premoga, predstavljeno pa podkrepil s posebnimi učinki, ki so vključevali tudi eksplozije in podzemne potrese! Noro in zanimivo tudi za otroke od 4 let naprej, če le najdejo v naročju dovolj varnega zavetja, dokler ne premagajo strahu pred podzemljem. Vrhunec vsega nam je bila pa rudarska malica 170 metrov globoko pod zemljo. Mljaski, okusna klobasa! Fotografiranje je v muzeju prepovedano, zato smo v objektiv ujeli le Velenje. Najlepši pogled na mesto je z velenjskega gradu, pod njim pa je skakalnica. In glej jih, norce, ki so plezali po skakalnici in se po zadnjicah "sankali" navzdol. Podobnost z mojimi otroki je zgolj naključna ...

Izola

Kadar si zaželimo morja za en dan, si izberemo Izolo. Dovolj blizu je, plaža ima miren, senčen gozdiček, minuto hoje stran pa se že skrivajo lepe ulice starega mesta. Morje se sicer ne more primerjati s hrvaškim, slano je pa le ... :)

Soča, princesa rek

Soča je mrrrrrrrzla, ampak lepa reka. Zasluženo nosi naziv ene najlepših evropskih rek.

Posebno doživetje ponuja sprehajanje po 51,5 metrov dolgi brvi čez Sočo pod kampom Lazar. Vijuganje sem in tja, gor in dol daje občutek negotovosti, ki pa je lažen, saj brv zmore na sebi obdržati do 100 oseb naenkrat.

Palačinke

V kamp Lazar redno hodimo na kosilo ali večerjo. Vedno na velike palačinke. Sladke ali slane, s sirom, polnjene z zelenjavo, mesom, tuno ... Mljask, kako so dobre!

Koseška korita

Danes smo se skozi Kobarid odpeljali navzgor mimo Drežnice do vasi Koseč. Naš cilj so bila Koseška korita, skrita v prijetni senci gozda pod vasjo. Lahkoten krožni sprehod po lepo označeni poti nas je odpeljal v mir in lepoto korit, ki navdušijo s svojimi slapovi. V nasprotju s kakšnimi drugimi koriti, ki jih lahko gledaš samo od zgoraj navzdol, je bilo tu lepo tudi to, da je narava oblikovala tudi naravni prehod smo se lahko nekje spustili dol v sama korita in tam ostrmeli ob pogledu na strmo steno, ki se je vzpenjala visoko nad nami.

Menda so ta korita globoka do 60 m, divja in težko dostopna, zato je bilo to, kar smo videli mi na lepi urejeni poti, baje le del vseh korit.

Urejena sprehajalna pot nas je pod vasjo najprej popeljala do majhne cerkvice sv. Justa. Takoj zatem smo že hodilu ob potoku Stopnik, ki je kljub svoji skromni majhnosti na svoji poti proti Ročici ustvaril nekaj presenetljivo visokih slapov.

Krožna pot nas je na koncu spet popeljala do izhodišča. Tik pred vasjo Koseč smo se ozrli nazaj in zagledali v daljavi Drežnico. Saj veste, poročni kraj našega nekdanjega premiera.

Sladko morje

Medtem, ko se večina gnete na natrpanih in prevročih plažah ob morju, je naša plaža skrita v miru in tišini "sladkega morja" reke Nadiže. Reka je večinoma sicer globoka le 10 centimetrov, na vsakih par ovinkov pa se zliva v kakšen globok tolmun, kjer voda preseže tudi dva metra globine.

Zaščita pred koprivami

Danes smo šli na sv. Volar pri Podbeli. No, ja, hoteli smo iti. Pa je pot do cerkvice na tem hribčku tako obupno slabo označena, da smo se izgubili. Še huje, znašli smo se sredi svežih kopriv, ki smo jih morali nekako premagati. V kratkih rokavih in kratkih hlačah to ni bila enostavna naloga. Pa se je naš Filip znašel in izumil posebno protikoprivno zaščitno obleko. Kratke hlače potegneš navzdol do nogavic, malce znižaš še spodnjice, roke iz rokavov skriješ za majico, pa imaš kar naenkrat obleko, ki ti pokriva celotno telo. Potem pa na juriš skozi koprive! Nič ni več peklo ...

Reševanje psice Heli

P.S.
Voda je bila pač globlja, kot sem mislil ...

Reka poje mi

Reka Nadiža nam vsako leto znova zapoje čudovito pesem, zaradi katere se vračamo nazaj. Kot pojoče morske vile nas je začarala s svojim glasom, in mi smo se ji z veseljem predali. Uživamo v sprehajanju ob njej in po njej, prepuščamo se njenemu božanju v naravnih "džakuzijih", lakoto preganjamo s pečenjem hrenovk na njenih bregovih, poletni vročini pobegnemo v senco njenih dreves.

Nadiža, naj te turizem ne odkrije preveč!

Prvič s psom v kampu

Letošnje kampiranje je bilo drugačno. Prvič smo imeli s seboj psa. Heli je šla v kamp prvič v življenju, in mi prvič s psom. Zato nihče ni vedel, kaj naj pričakuje. Tako smo s psom vzeli s seboj še cel kup vprašanj. Ta so se pravzaprav začela že spomladi. Takrat smo prav zato kupili drug rabljeni avto z večjim prtljažnikom, potrebnim, da daš ob opremi za kampiranje v avto še kletko s psom.

"Upam, da bo vse obvladljivo. Upam, da ne bo ponoči v šotoru lajala na vsak šum gozda, upam, da ne bo podnevi grizla šotora, upam, da ne bo lulala po kampu, upam, da nas bodo drugi v kampu dobro sprejeli, upam da .... Upam, da bo vse v redu." Take misli so se mi podile po glavi v zadnjih tednih pred dopustom.

No, izkazalo se je, da je pes obvladljiv. Zahteva nadzor, zahteva omejitve in pravila, in potem gre. Gre za nas, gre za psa, in gre za ostale ljudi v kampu. Za odličen nasvet (hvala, Polona!) se je spet pokazala kletka. To je njen brlog, v katerem je mirno spala, in v katero smo jo lahko po potrebi tudi zaprli, da smo šli v miru na wc.

In ni lepšega, kot so zgodnji jutranji dolgi sprehodi s psom po prebujajoči se naravi. Tja te odpelje pes, če ga imaš s sabo na dopustu :)

Kamp ob Nadiži

Kamp v Podbeli ob Nadiži je že tretje leto naš obvezni poletni cilj vsaj za teden dni. Prvič smo ga obiskali na priporočilo prijateljev in se želeli že prvi trenutek obrniti. Niti slučajno nam to, kar smo videli, ni bilo všeč. A je bila za nami naporna vožnja, zato smo za eno noč ostali. Naslednji dan se nam šotora ni ljubilo podreti, pa smo ostali še eno noč. In nato še ves teden. Spoznali smo, da nam je tu všeč.

Kamp nima nič posebnega. A ima vseeno nekaj, kar nas vleče nazaj. Kombinacijo sence, lepih izletov v bližnji in daljni okolici, umirjenega vzdušja ... Kaj pa vem, kaj je tisto, kar iz nas dela nekaj, kar nikoli nikjer nismo bili - redni gosti.

Kolovrat

Na poti iz Tolmina proti Kobaridu smo kmalu za krožnim križiščem zavili levo in navzgor v hrib, na 7 kilometrov dolg in od 800 do 1.100 metrov visok gorski hrbet Kolovrat.


Danes Kolovrat navdušuje s sanjskim razgledom, v preteklosti pa je paral srca s potoki krvi. Na Kolovratu je namreč potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, nobena od strani pa z mejo ni bila zadovoljna. Italijani so zato na Kolovratu zgradili močan, na prvi pogled nepremagljiv obrambni sistem, ki pa so ga na koncu združeni avstro-ogrski in nemški vojaki le prebili. Danes priča o krvavi preteklosti lepo obnovljena obrambna linija s strelskimi jarki, ki navdušuje otroke in odrasle.


Še en pogled iz strelskega jarka skozi strelsko lino navzven:

Tolmin

Današnja nedelja je bila lepa nedelja, saj se je z njo začelo naše poletno počitniško potepanje, večinoma po Sloveniji.

Prvi cilj je bil naravni raj okoli Kobarida. Najlepša pot do tja iz Kranja vodi prek Bohinjske Bistrice. Tam avto zapelješ na avtovlak in doživiš zanimivo izkušnjo vožnje v avtu, ki stoji na mestu. Ja, na avtovlaku ostaneš kar v svojem avtu. Končna postaja je Most na Soči, vožnja v vlakom pa ti prihrani množico mučnih ovinkov, vzponov in spustov, ki sicer vodijo z Gorenjske proti Kobaridu. Razlog je seveda predvsem predor, ki ga za avtomobile na cesti pač ni.


Mi smo si za začetek potepanja ogledali Tolmin. Prijetno mestece, ki se v svoji najlepši podobi pokaže po vzponu na Kozlov rob. Ta "mestni hrib" ima na vrhu (426 m) ruševine gradu, pot pa je prijetna, senčna in primerna za otroke.


Za nadaljevanje zgodbe o našem potepanju čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava".

9,8 km

9,8 km je razdalja, ki sva jo danes pretekla s Heli. Najina najdaljša tekaška pot do sedaj. Psica je tekla brez težav in spet dokazala, da dolgih nog nima samo zaradi lepote. Heli ni samo lepa dolgonoga očarljivka, ampak tudi športna bejba!

Med tekom, sredi travnika, ob sončnem zahodu, z najljubšo ob sebi in s Heli, zadovoljno poskakujočo po travi, sem vedel, da je življenje lepo!

Naša lastna zasebna plaža

Imeti lasten vrt je super zadeva. Z dodatnim vložkom, krepko nižjim od 100 evrov, smo si ga mi spremenili v našo lastno zasebno plažo. Uživancija na kvadrat!Pridemo domov iz službe, vsi pregreti, pa samo skočimo v kopalke in že smo v vodi.

Smisel življenja je ležanje na plaži ...

Dobri človek

Danes sem srečal dobrega človeka. Prijateljico, ki jo nisem videl že leta, čeprav je doma v mojem mestu. Ima pet otrok, ogromno dela in še večji nasmešek na obrazu. Najbrž je vedno nasmejana.

Dolgo sva se pogovarjala. Niti enkrat ni potarnala. Njena dobra volja je bila nalezljiva in v posteljo bom odšel z nasmeškom na obrazu.

Kako čudovito je imeti ob sebi dobrega človeka! In kako nalezljivo!

Ples na dežju

Ko se ulije dež, se doma na dvorišču začne zabava!

Crkljanje s Heli

Domača dnevna soba se je spremenila v crkljalnico ...

Kupil sem srečko!

Po dolgem, res dolgem času sem danes spet kupil loto listek. Sklad obljublja blizu milijona evrov. Za kaj manj mi je vedno škoda denarja za loterijo, ampak milijonček je pa že vreden kakšnega evra.

Hudir je samo, da vedno, kadar kupim listek, potem vse do žrebanja sanjam, kaj bom z denarjem. In sem potem, ko si sanje že lepo zgradim, seveda eno majčkeno žalosten, ko spet nič ne zadanem. Kaj morem, tak sem ...

No, če bom tokrat vseeno zadel, bi se mi pa lahko zgodilo tudi kaj takega:

Je Heli lovski pes? Ni videti ...

Naša psica Heli naj bi imela v sebi lovske gene. Po zunanjem videzu to vsekakor drži. Njeno obnašanje, ko vseskozi vohlja po tleh, kot da bi iskala sled, tudi potrjuje domnevo o lovskem nagonu. Tudi plen lovi. Samo, da so ta plen - muhe. Ja, muhe lovi, in ves ostali drobni leteči mrčes. Najbrž zato, ker se teh malih živalic ne boji. Skratka, Heli naj bi bila res malce lovsko usmerjeni pes.

Ampak ... Vedno pride neki ampak, kajne? Glede na včerajšnji večerni sprehod je novo spoznanje, da Heli nikakor ni lovski pes!

Zvečer sva se sprehajala po travniku ob reki Kokri. Sredi travnika je ponosno stala srna, očitno navajena ljudi, saj ob pogledu name ni pobegnila. Lepo se je naprej počasi sprehajala, dobrih 50 metrov oddaljena od naju. Heli jo pa še opazila ni. Halo?! Pes ni opazil srne? Ježeš, ta je pa dobra!

No, iskreno povedano sem vesel, da je ni opazila. Prav nič mi ni do tega, da bi imel krvosleda v hiši. Raje imam miroljubnega psa.

Vseeno je bila pa izkušnja zanimiva ...

Ljubim živeti življenje. Srečen sem.

Tokrat bi bile moje besede povsem odveč.
Video pove vse, kar je treba vedeti:
http://www.youtube.com/watch?v=H8ZuKF3dxCY

6. kyu - rokyu

6. kyu je drugi izpit pri aikidu. Prvi je 7. kyu, ko je Filip nato dobil beli pas. Danes je uspešno naredil drugi izpit in lahko začne nositi rumeni pas.

Mimogrede - aikido je fantastičen. Ni borilna, ampak obrambna veščina. V kranjskem klubu gojijo prijateljstvo, umirjenost, zbranost, medsebojno pomoč, samoobvladovanje ... Skratka, Filipa učijo o pravi poti v življenju, kjer lahko svoje spretnosti uporabiš le za obrambo, nikoli pa zato, da bi komu škodil.

Ponudba domačega vrta

Lepo je imeti dom. Doma je najlepše. Še posebej, če te vrt obdari s ponudbo, ki preseže najboljšo tržnico na svetu. Sveže, sladko, na dosegu roke.

Košarkaš

Njegovo prvo leto v košarki se je zaključilo s turnirjem. Bil je najmlajši in najmanjši, a med najbolj srečnimi in vseskozi nasmejanimi. To je zame bistvo športa - ne vrhunski rezultati, ampak užitek v športu in v druženju s soigralci.

Razlika med besedami in dejanji

Ker imam šele od jeseni prvega psa, to pomeni, da se s pasjim življenjem šele spoznavam in odkrivam marsikaj novega. Presenetljivo je, koliko stvari, ki že tisočletja veljajo v živalskem svetu, smo ljudje pozabili in si s tem naredili veliko škode.

Pred nekaj dnevi me je nekdo prizadel. Besede so bile sicer prijazne, dejanje pa žal ne. In takrat, ko sem se tolažil z božanjem psa, sem spoznal nekaj, kar velja v pasjem svetu, pa bi bilo fino, če bi veljalo tudi v svetu ljudi. Psu je namreč čisto vseeno, kaj mu govoriš. Njemu so pomembna tvoja dejanja. Lahko denimo psu pravim, da ga imam rad, pa ga vsak dan znova udarim. Pes bo vedel samo nekaj - da mu povzročam bolečino. Lahko pa psu vsak dan rečem, da ga ne maram, pa ga ob tem božam. Pes bo vedel, da ga imam v resnici rad.

Dejanja so tista, ki so pomembna. Ljudje (vključno z mano) imamo preveč radi govorjenje, premalo pa potem naredimo stvari tako, kot o njih govorimo. In dejansko nam, v nasprotju z odnosom do psa, pogosto z blebetanjem celo uspe zakriti dejstva tako dobro, da nam sogovornik verjame.

Vsi smo radi dobri. Ker imamo ljudje dar govora, nam pogosto (tudi meni) zadostuje, da se v svojem delanju dobrega ustavimo zgolj pri besedah. Živali ne znajo govoriti. Zato se morajo, če hočejo biti dobre, potruditi z dejanji.

Dar govora je čudovito darilo. A žal pogosto tudi dobra krinka, ki zakrije bistvo.

Nedelova fotografija tedna

Današnje Nedelo mi je že zjutraj polepšalo ves dan. Po našem izletu na Golico sem eno od fotografij poslal na Nedelo, v ocenjevanje fotografskemu mojstru Oskarju Karlu Dolencu. In izbral jo je za Nedelovo fotografijo tedna! Jupiiii! Izbor mi je dal kup volje, da bom še naprej kilograme foto opreme tovoril s sabo na naše izlete. Očitno mi včasih kakšna slika celo uspe :)

Portorož

Danes smo bili v Portorožu. Tam smo srečali pravo poletje, čez 30 stopinj v zraku in vsaj 22 stopinj v vodi. In srečali smo gnečo, ki se je že bližala sezoni. Z Ireno sva si prisegla, da nas do jeseni sem ne bo več. Gneča, vročina brez sence, hrup, za vse to sva očitno postala prestara. Najine prave počitnice najdeva ob rekah, v hladni senci dreves, v miru krajev, ki jih turizem še ni ujel.

Tudi Heli najbrž ne bo imela nič proti taki odločitvi. Kljub vročini jo namreč nismo spravili v morje. To ni zanjo ...