Milano

Ob načrtovanju poti v Milano me je prevzela fotografija milanske katedrale. In kako enostavno je bilo priti do nje! Gajbico smo zastonj parkirali na parkirišču še nedokončanega stanovanjskega naselja v predmestju, pet minut peš do postaje podzemne železnice. Otroci so prvikrat doživeli vlak, ki vozi pod zemljo, kar je vsekakor bilo zanimivo. Midva ta stara dva pa sva medtem na zemljevidu našla izstopno postajo, za katero je kazalo, da je blizu katedrale.

Kakšno presenečenje - ko smo po stopnicah prišli iz podzemlja na plano, smo stopili neposredno na sam milanski osrednji trg in naravnost pred našimi očmi se je bohotila katedrala v vsej svoji veličini. Otroci so takoj dobili obljubljeno nagrado za pridnost - sladoled. Žal pa je bil to najdražji sladoled v mojem življenju, 2 evra za kepico!

Na obrobju istega trga smo doživeli še drugo atrakcijo - star, s stekleno streho pokrit "nakupovalni center", prav tako vreden ogleda.


Nato smo se še malo sprehodili po bližnjih ulicah in se kmalu odločili, da imamo velemesta dovolj. Gremo raje bliže naravi! In odpujsali smo proti gajbici ...

Certosa di Pavia

Kartuzijski samostan v Pavii je vreden ogleda za vse, ki cenijo trud tistih človeških rok, ki iz kamna in lesa ustvarjajo čudovite stavbe in njihovo opremo. Pred vrati smo bili med prvimi, saj smo prespali na parkirišču, pet minut hoje oddaljenem od samostana.

V samostanu so kipi, freske in slike skrbno obnovljeni, zato imajo oči kaj videti.

Samostan obdaja lep vrt, kot nalašč za meditacijo v naravi.

Pavia

Pavia je bila zgolj postanek za počitek na poti od Genove proti samostanu Certosa di Pavia (Kartuzija Pavia).

V ničemer izstopajoče, a vseeno prijetno, mirno in zaradi praznika prazno mesto, kjer smo se odpočili od gneče v Genovi.

V Pavii smo po dolgih letih spet okusili spomin na "plac" v Trbižu, kamor smo v rajnki Jugi vsi redno hodili v šoping in se nato tresli, ko smo švercali lederjakne čez mejo. Ah, kakšni časi ...

Genova

Veliko pristaniško mesto. Z velikim akvarijem. In z neverjento veliko gnečo, ker smo pač prišli ravno na prvi maj. Ogled priporočam, samo nikar na dela prost dan ...

Parkirnina draga, takoj za vogalom tele stavbe. Smo plačali, kaj pa naj bi. Ob odhodu pa smo se samo premaknili deset metrov (ker se plačuje na uro) na tole gradbišče, kjer smo v miru, brezplačno, sredi Genove skuhali kosilo in se podprli za nadaljnjo pot.

Cinque Terre

Nacionalni park. Kadar ni množice turistov, preprosto čudovit. Biser ima 5 svetlečih robov, 5 pravljičnih ribiških vasic, stlačenih v obmorske pečine. Prava pravljica, ki se dogaja v realnem času.

Avtodom smo parkirali na majhnem parkirišču zgoraj ob cesti in se peš spustili navzdol. Idealni obisk vasic je kombinacija fascninantne, varovane pešpoti po pečinah, vožnje z vlakom, ki ob morju pelje skozi vse vasice, ter plovbe z ladjo, ki ti odpre še drugačen pogled na vasice.

Upam, da slike dovolj zgovorno dokazujejo, zakaj so Cinque Terre vrhunec našega potovanja!

Porto Venere

Večerni sprehod skozi vas je pokazal dovolj, da me je zamikalo prvič preizkusiti fotografsko pravilo, da so slike najlepše zgodaj zjutraj. Tako sem prvič in zadnjič na italijanskem dopustu nastavil budilko in se v miru zgodnjega jutra še enkrat odpravil po poti, preizkušeni že pozno zvečer. Srce je kmalu zaigralo in premagalo godrnjača v meni, ki ni hotel iz udobne postelje naše gajbice. Pogled je bil vreden bujenja!

Porto Venere

Zvečer smo po hribčkih in gribčkih privozili do Porta Venera. Prijetno, zeleno parkirišče za avtodome je na vrhu hriba, 15 minut lepe hoje navzdol pa te pripelje v slikovito ribiško vasico, ki je najlepša zvečer in navsezgodaj zjutraj. Izven sezone vsekakor prijeten izlet, saj vasica živi v svojem miru, ki prija človekovi duši.