Madeira (drugi dan): Naj se outdoor zgodba začne!

Fanal.

Spala sva dolgo in trdno, okoli 9 ur. Tako udoben mi šotor še nikoli ni bil... Utrujenost po naporni poti do otoka je očitno najboljši razsodnik udobja napihljive blazine. Na srečo sva se počutila precej bolje kot včeraj, kar pomeni, da sva bila končno pripravljena na to, zaradi česar sva prišla sem: spoznavanje narave in Čehinj s premajhnimi majicami. Boge reve, nimajo denarja, da bi si sproti, ko rastejo, kupovale tudi večje majice ... No, pa pustimo Čehinje, čeprav jih je bilo na otoku res veliko, zato sem jih preprosto moral omeniti. 

Puščica kaže na najin kamp v Portu Munizu. 

Ker tukaj sonce vzide šele ob 8:00 (9:00 po slovenskem času), sva si zajtrk skuhala še v temi. Ves kamp je še spal. Potem sva šla pa najprej v slavni čarovniški gozd Fanal, kjer naj bi bila vedno skrivnostna megla, ki naredi super fotografije. No, danes so Čehinje zgleda naročile sonce za Instagram slike - za to priložnost so se tudi preoblekle in preozke majice zamenjale za dolge obleke in gojzarje, kar je sredi travnikov meni vseeno zgledalo smešno, ne pa kul. 

Fanal.

Potem sva šla pa na slabih 11 km dolgo pot po turistično najbolj oblegani Levadi das 25 fontes, kar najbrž pomeni pot 25 izvirov. Levada je z betonom obzidan vodni kanal, po katerem teče voda od izvira do hiš, travnikov, vrtov, elektrarn... 

Levada: kanal, po katerem voda s hriba steče tja, kjer jo potrebujejo domačini.
Kasneje so ob teh kanalih zrasle prijetne pešpoti. 

Na Madeiri je nešteto odličnih pešpoti, vse so jasno označene. 

Prelepi slapovi na Levadi das 25 fontes.

Kot se za otok sredi oceana spodobi, sva bila danes deležna vseh vrst vremena: sonce, oblaki, megla, dež. Na koncu me je Irena, čeprav vreme ni bilo primerno, prepričala še v kopanje v naravnih bazenih v mestu Porto Muniz, tule zraven kampa, samo par minut vožnje stran. Madeira sicer ni prijazna za kopalce, saj ima, kot se za vulkansko goro spodobi, večinoma strme, visoke  pečine, ki se spuščajo vse do morja in onemogočajo prisotnost kakih velikih plaž.  

Porto Muniz: naravno-umetni bazen, ki mu betonski zid ohranja dovolj globoko vodo za prijetno kopanje. 

Ponekod so ta naravni izziv rešili tako, da so z betonskim zidom na delu skalne obale vodi preprečili odtekanje in nastalo je super kopališče. Voda je hladna, a ne mrzla, in se jo hitro navadiš. Potem pa plavaš med izjemnimi skalami in uživaš v razgledu. Zaenkrat so ti bazeni zame vrhunec Madeire.

Ponekod so ta naravni izziv rešili tako, da so z betonskim zidom na delu skalne obale vodi preprečili odtekanje in nastalo je super kopališče. Voda je hladna, a ne mrzla, in se jo hitro navadiš. Potem pa plavaš med izjemnimi skalami in uživaš v razgledu. Zaenkrat so ti bazeni zame vrhunec Madeire.

O najinem prvem dnevu na Madeiri si lahko prebereš tukaj ...

Greš z nama na drugi najvišji vrh Madeire? Obišči zapis tretjega dne na Madeiri ..

Madeira (prvi dan): Neprespana zombija

Porto Muniz.

Let z Dunaja na Madeiro je bil dolgočasno miren in dolg. Se res naveličaš sedeti na tako majhnem prostoru. Tudi pristali smo nežno, čeprav letališče slovi po težavnih pristankih. Sva pa skozi okno lahko videla, kako letališče stoji na ogromnih stebrih tik ob morju. 

Pogled na madeirsko letališče, ki stoji na mogočnih stebrih nad morjem.

Na rentacarju sva dobila solidnega VW polota, ki je imel celo gume z dobrim profilom, kar na najinih preteklih potovanjih ni bilo ravno običajno. 

Sva pa plačala davek na neprespano noč. Bila sva čisto skurjena, prava neprespana zombija, zato sva se samo odpeljala v Decathlon po plin za najin kuhalnik (ker tega pač ne smeš nesti na letalo) in v trgovino po hrano. V trgovini je bila nora gneča, saj je bila sobota, ko se očitno domačini odpravijo na veliki tedenski nakup hrane. 

Ceste na Madeiri so ena sama kombinacija ovinkov in predorov.

Nato sva se odpeljala 50 min daleč na severozahod v Porto Moniz, kjer je edini pravi kamp na otoku, s sanitarijami in wcji. Cena: 9 eur za dva na noč :) 

Porto Muniz z edinim pravim kampom na celotnem otoku. 

V kampu sva si skuhala testenine in šla nato na plažo malo odspat. Vreme je bilo spremenljivo, od sonca do oblačnosti, je bilo pa ob morju toplo. V hribih je pa precej hladneje, so naju opozorili simpatični sosedje, trije srbski študenti, za katerimi je polovica od dvotedenskega odkrivanja otoka peš. Tudi en slovenski par sva že slišala govoriti. Je pa ves otok hribovit, ceste pa ena sama kombinacija ovinkov in predorov. Madeira je pač vulkanska gora, osemtisočak, katerih zadnjih slabih dva tisoč metrov gleda iz morja. 

Že prvo uro naju je Madeira navdušila z razgledi. 

Kako sva skoraj zamudila letalo na Madeiro ...

Nadaljuj na najin opis drugega dneva na Madeiri, kjer sva spoznala levade, naravne bazene in megleni gozd brez megle ...

Madeira (nulti dan): dramatičen začetek dirke

Dopust se je začel klasično, z mojim jamranjem. Kar je dober znak. Kadar jamram, je potem na koncu vse super :) 

Jamral sem, ker sem moral zadnji dan 10 ur delati za službo. Pa ker sva imela dva prevelika kovčka. Pa ker sta bila na koncu kovčka vseeno premajhna in pretežka. Še dobro, da imava toliko šotorov, da sem lahko vzel lažjega in manjšega. Ja, na Madeiro greva s šotorom, spalkami, napihljivimi blazinami, prenosno kuhinjo ... Res si nisem mislil, da bova šla kdaj z letalom kampirat. 

Pa jamral sem, ker sva šla tri ure prepozno od doma. Moj plan je bil, da v garažni hiši na Dunaju, da prihraniva stroške hotela, v katerem bi zaradi zgodnjega jutranjega leta spala samo 3 do 4 ure, malo odspiva kar v avtu. Na koncu sva v garažno hišo prišla tako pozno sredi noči, da naju je do odhoda na letališče čakalo samo še dve uri počitka. Spati žal nisva mogla, bolj sva malo dremala. 

Aja, zakaj garažna hiša v mestu? Zato, ker so P+R na Dunaju veliko cenejši (ne poceni!) kot pa parkiranje na letališču. Zato sva izbrala tak P+R, da sva imela takoj zraven železniško postajo, od koder sva šla z vlakom na letališče. 

Malo pred četrto uro zjutraj čakava na vlak proti letališču.

No, od tu naprej je šlo pa vse gladko. No, samo v prvi polovici ... Od garažne hiše dva udobna in točna vlaka do letališča. Vse OK. Na letališču sva pa naredila grozno napako. Ker sva prišla dovolj zgodaj, sva si v čakalnici ležerno privoščila zajtrk iz nahrbtnika. Zraven naju so sicer stali štirje policisti, ki so se mirno pomenkovali, nama pa ni padlo na pamet, da tak zbor policistov morda kaj pomeni ... Tik preden sva hotela oddati kovčka, so nas prav ti policisti pregnali preč. 

Praznjenje večjega dela čakalnice, kjer smo želeli oddati prtljago.

Zapuščen kovček, okoli katerega so policisti prej tako pridno stali, da ga nisva opazila, je sprožil grozljivo počasno akcijo. Najprej so daleč naokoli kovčka izpraznili vso čakalnico, nato pa se je kovčku približal nek policist, ki je potem zelo počasi in previdno začel s svojim protokolom. Previdno je skeniral in pregledoval kovček na daljavo. Predolgo je trajalo. Mene je vedno bolj tiščalo lulat, pa vedno bolj sem bil živčen. 

Izpraznjena čakalnica na dunajskem letališču. Pozabljivost na letališčih res ni smešna. 

Ko so končno odstranili kovček, je bila oddaja prtljage za najin let že zaprta. Žene se je usmilil en gospod in odprl šalter, sprejel kovčka, potem pa samo rekel: Now run! In sva tekla k najinemu letalu. Da boste vedeli- dunajsko letališče je prekleto dolgo! Pa še čez pregled prtljage je bilo treba iti in moj mali nahrbtnik, poln fotografske tehnike in baterij, so seveda pregledali. Počasi pregledali. No, prešvicana sva med zadnjimi ujela avion, pa zdi se nama, da sva tudi najina kovčka videla, da so vrgli gor. Zdaj sem miren in srečen na svojem sedežu na letalu, jutranji let ob 6:00 z Dunaja na Madeiro. Ampak še vedno me tako zelo lulat tišči, ker ni bilo časa za wc! 

Madeira: prvi pravi dan na otoku in edini pravi kamp na otoku ...

Balkan Tour (petnajsti dan): ferata Omiš

Idealen zaključek balkanske turneje! 

Tudi te ferate sva se res že dolgo veselila in ni naju razočarala, saj ponuja sanjske razglede. 

Balkan Tour (štirinajsti dan): Skywalk Biokovo

Dolgo, dvodnevno pot iz Albanije do doma smo danes presekali z obiskom Skywalka Biokovo. 

Ta v lepem vremenu zagotovo ponuja lep razgled na hrvaško obalo. 

Mi smo ta razgled danes predvsem slutili ...

Na poti navzdol nas je ustavila še konjenica ...

Balkan Tour (trinajsti dan): Blue Eye Kapre, Podgorica

Naše potepanje po Albaniji se je danes prevesilo v zaključni dan. 

Ker nas je Albanija navdušila predvsem s svojo naravo, je bilo prav, da za konec obiščemo še enega od naravnih biserov te lepe države - izvir Blue Eye Kapre pri Thethu.

Voda je bila tako lepa, da sva si jo moška iz štiričlanske potovalne ekipe privoščila še na koži. 

Po skoku v vodo mi je za trenutek dobesedno vzelo sapo in ustrašil sem se, da me bo kap. Res je bila ledena. A je bilo vseeno vredno skoka. 

Od prelepega izvira smo se začeli vračati nazaj porti domu. Danes nas je pot zapeljala še v Podgorico, za katero pa žal moram reči, da po mojem mnenju ni vredna obiska. Nezanimiv glavni trg in lep most, to je tudi vse, kar smo opazili. 

Balkan Tour (dvanajsti dan): Valbona - Theth hike

Danes naju je čakal dan, ki sva se ga daleč najbolj veselila - hike čez albanske hribe iz Valbone v Teth. 

V ta namen sta naju prijatelja iz Skadra zapeljala do akumulacijskega jezera Komani.

Vkrcala sva se na trajekt, ki naju je odpeljal na drugo stran velikega akumulacijskega jezera do vasi Koman.

Že sama vožnja je dovolj zanimiva, da je vredna izleta.

Po izkrcanju  sva poiskala lokalni avtobus oziroma kombi, ki naju je odpeljal do vasi Valbona. 

Tam sva opoldne pričela z najinim 6-urnim nezahtevnim planinskim pohodom do gorske vasi Theth. 

Pohod je bil zelo lep, nagrajevana sva bila z lepimi razgledi, narava je tu še vedno nedotaknjena.Pitna voda, konji, pa še potepuški pes, ki ti sledi (pre)dolgo. Vsekakor zelo priporočava.

16 kilometrov užitkov v naravi.

Neokrnjena narava, ki jo sovražnik z imenom razvoj še ni zmotil.
.

Zvečer sva prispela v Theth, gorsko, skorajda alpsko vasivo, polno turističnih apartmajev. Tu sva prespala tudi midva.