Madeira (drugi dan): Naj se outdoor zgodba začne!

Fanal.

Spala sva dolgo in trdno, okoli 9 ur. Tako udoben mi šotor še nikoli ni bil... Utrujenost po naporni poti do otoka je očitno najboljši razsodnik udobja napihljive blazine. Na srečo sva se počutila precej bolje kot včeraj, kar pomeni, da sva bila končno pripravljena na to, zaradi česar sva prišla sem: spoznavanje narave in Čehinj s premajhnimi majicami. Boge reve, nimajo denarja, da bi si sproti, ko rastejo, kupovale tudi večje majice ... No, pa pustimo Čehinje, čeprav jih je bilo na otoku res veliko, zato sem jih preprosto moral omeniti. 

Puščica kaže na najin kamp v Portu Munizu. 

Ker tukaj sonce vzide šele ob 8:00 (9:00 po slovenskem času), sva si zajtrk skuhala še v temi. Ves kamp je še spal. Potem sva šla pa najprej v slavni čarovniški gozd Fanal, kjer naj bi bila vedno skrivnostna megla, ki naredi super fotografije. No, danes so Čehinje zgleda naročile sonce za Instagram slike - za to priložnost so se tudi preoblekle in preozke majice zamenjale za dolge obleke in gojzarje, kar je sredi travnikov meni vseeno zgledalo smešno, ne pa kul. 

Fanal.

Potem sva šla pa na slabih 11 km dolgo pot po turistično najbolj oblegani Levadi das 25 fontes, kar najbrž pomeni pot 25 izvirov. Levada je z betonom obzidan vodni kanal, po katerem teče voda od izvira do hiš, travnikov, vrtov, elektrarn... 

Levada: kanal, po katerem voda s hriba steče tja, kjer jo potrebujejo domačini.
Kasneje so ob teh kanalih zrasle prijetne pešpoti. 

Na Madeiri je nešteto odličnih pešpoti, vse so jasno označene. 

Prelepi slapovi na Levadi das 25 fontes.

Kot se za otok sredi oceana spodobi, sva bila danes deležna vseh vrst vremena: sonce, oblaki, megla, dež. Na koncu me je Irena, čeprav vreme ni bilo primerno, prepričala še v kopanje v naravnih bazenih v mestu Porto Muniz, tule zraven kampa, samo par minut vožnje stran. Madeira sicer ni prijazna za kopalce, saj ima, kot se za vulkansko goro spodobi, večinoma strme, visoke  pečine, ki se spuščajo vse do morja in onemogočajo prisotnost kakih velikih plaž.  

Porto Muniz: naravno-umetni bazen, ki mu betonski zid ohranja dovolj globoko vodo za prijetno kopanje. 

Ponekod so ta naravni izziv rešili tako, da so z betonskim zidom na delu skalne obale vodi preprečili odtekanje in nastalo je super kopališče. Voda je hladna, a ne mrzla, in se jo hitro navadiš. Potem pa plavaš med izjemnimi skalami in uživaš v razgledu. Zaenkrat so ti bazeni zame vrhunec Madeire.

Ponekod so ta naravni izziv rešili tako, da so z betonskim zidom na delu skalne obale vodi preprečili odtekanje in nastalo je super kopališče. Voda je hladna, a ne mrzla, in se jo hitro navadiš. Potem pa plavaš med izjemnimi skalami in uživaš v razgledu. Zaenkrat so ti bazeni zame vrhunec Madeire.

O najinem prvem dnevu na Madeiri si lahko prebereš tukaj ...

Greš z nama na drugi najvišji vrh Madeire? Obišči zapis tretjega dne na Madeiri ..

Madeira (prvi dan): Neprespana zombija

Porto Muniz.

Let z Dunaja na Madeiro je bil dolgočasno miren in dolg. Se res naveličaš sedeti na tako majhnem prostoru. Tudi pristali smo nežno, čeprav letališče slovi po težavnih pristankih. Sva pa skozi okno lahko videla, kako letališče stoji na ogromnih stebrih tik ob morju. 

Pogled na madeirsko letališče, ki stoji na mogočnih stebrih nad morjem.

Na rentacarju sva dobila solidnega VW polota, ki je imel celo gume z dobrim profilom, kar na najinih preteklih potovanjih ni bilo ravno običajno. 

Sva pa plačala davek na neprespano noč. Bila sva čisto skurjena, prava neprespana zombija, zato sva se samo odpeljala v Decathlon po plin za najin kuhalnik (ker tega pač ne smeš nesti na letalo) in v trgovino po hrano. V trgovini je bila nora gneča, saj je bila sobota, ko se očitno domačini odpravijo na veliki tedenski nakup hrane. 

Ceste na Madeiri so ena sama kombinacija ovinkov in predorov.

Nato sva se odpeljala 50 min daleč na severozahod v Porto Moniz, kjer je edini pravi kamp na otoku, s sanitarijami in wcji. Cena: 9 eur za dva na noč :) 

Porto Muniz z edinim pravim kampom na celotnem otoku. 

V kampu sva si skuhala testenine in šla nato na plažo malo odspat. Vreme je bilo spremenljivo, od sonca do oblačnosti, je bilo pa ob morju toplo. V hribih je pa precej hladneje, so naju opozorili simpatični sosedje, trije srbski študenti, za katerimi je polovica od dvotedenskega odkrivanja otoka peš. Tudi en slovenski par sva že slišala govoriti. Je pa ves otok hribovit, ceste pa ena sama kombinacija ovinkov in predorov. Madeira je pač vulkanska gora, osemtisočak, katerih zadnjih slabih dva tisoč metrov gleda iz morja. 

Že prvo uro naju je Madeira navdušila z razgledi. 

Kako sva skoraj zamudila letalo na Madeiro ...

Nadaljuj na najin opis drugega dneva na Madeiri, kjer sva spoznala levade, naravne bazene in megleni gozd brez megle ...

Madeira (nulti dan): dramatičen začetek dirke

Dopust se je začel klasično, z mojim jamranjem. Kar je dober znak. Kadar jamram, je potem na koncu vse super :) 

Jamral sem, ker sem moral zadnji dan 10 ur delati za službo. Pa ker sva imela dva prevelika kovčka. Pa ker sta bila na koncu kovčka vseeno premajhna in pretežka. Še dobro, da imava toliko šotorov, da sem lahko vzel lažjega in manjšega. Ja, na Madeiro greva s šotorom, spalkami, napihljivimi blazinami, prenosno kuhinjo ... Res si nisem mislil, da bova šla kdaj z letalom kampirat. 

Pa jamral sem, ker sva šla tri ure prepozno od doma. Moj plan je bil, da v garažni hiši na Dunaju, da prihraniva stroške hotela, v katerem bi zaradi zgodnjega jutranjega leta spala samo 3 do 4 ure, malo odspiva kar v avtu. Na koncu sva v garažno hišo prišla tako pozno sredi noči, da naju je do odhoda na letališče čakalo samo še dve uri počitka. Spati žal nisva mogla, bolj sva malo dremala. 

Aja, zakaj garažna hiša v mestu? Zato, ker so P+R na Dunaju veliko cenejši (ne poceni!) kot pa parkiranje na letališču. Zato sva izbrala tak P+R, da sva imela takoj zraven železniško postajo, od koder sva šla z vlakom na letališče. 

Malo pred četrto uro zjutraj čakava na vlak proti letališču.

No, od tu naprej je šlo pa vse gladko. No, samo v prvi polovici ... Od garažne hiše dva udobna in točna vlaka do letališča. Vse OK. Na letališču sva pa naredila grozno napako. Ker sva prišla dovolj zgodaj, sva si v čakalnici ležerno privoščila zajtrk iz nahrbtnika. Zraven naju so sicer stali štirje policisti, ki so se mirno pomenkovali, nama pa ni padlo na pamet, da tak zbor policistov morda kaj pomeni ... Tik preden sva hotela oddati kovčka, so nas prav ti policisti pregnali preč. 

Praznjenje večjega dela čakalnice, kjer smo želeli oddati prtljago.

Zapuščen kovček, okoli katerega so policisti prej tako pridno stali, da ga nisva opazila, je sprožil grozljivo počasno akcijo. Najprej so daleč naokoli kovčka izpraznili vso čakalnico, nato pa se je kovčku približal nek policist, ki je potem zelo počasi in previdno začel s svojim protokolom. Previdno je skeniral in pregledoval kovček na daljavo. Predolgo je trajalo. Mene je vedno bolj tiščalo lulat, pa vedno bolj sem bil živčen. 

Izpraznjena čakalnica na dunajskem letališču. Pozabljivost na letališčih res ni smešna. 

Ko so končno odstranili kovček, je bila oddaja prtljage za najin let že zaprta. Žene se je usmilil en gospod in odprl šalter, sprejel kovčka, potem pa samo rekel: Now run! In sva tekla k najinemu letalu. Da boste vedeli- dunajsko letališče je prekleto dolgo! Pa še čez pregled prtljage je bilo treba iti in moj mali nahrbtnik, poln fotografske tehnike in baterij, so seveda pregledali. Počasi pregledali. No, prešvicana sva med zadnjimi ujela avion, pa zdi se nama, da sva tudi najina kovčka videla, da so vrgli gor. Zdaj sem miren in srečen na svojem sedežu na letalu, jutranji let ob 6:00 z Dunaja na Madeiro. Ampak še vedno me tako zelo lulat tišči, ker ni bilo časa za wc! 

Madeira: prvi pravi dan na otoku in edini pravi kamp na otoku ...

Balkan Tour (peti dan): Krf

Po včerajšnjem ogledu Meteore smo zvečer naredili analizo dosedanje poti in presenečeno ugotovili, da kilometre in dogodivščine nabiramo hitreje kot načrtovano. Ker smo v prvih štirih dnevih naredili vse, kar smo mislili, da nam bo vzelo vsaj dobrih pet dni, nam je bil torej že proti koncu prvega tedna naše dvotedenske balkanske turneje podarjen en dodatni dan. In tako smo se povsem nenačrtovano odločili, da ostanemo še dva dni dlje v Grčiji in se s trajektom odpravimo raziskat otok Krf. 

Spet se je pokazalo, kako prav je, da izven turistične sezone apartmajev ne rezerviramo vnaprej, ampak se vsak dan sproti odločamo, kje bomo prespali. Tako smo ob odločitvi, da podaljšamo pot še na Krf, brez težav na Bookingu našli apartma v bližini pristanišča Igoumenitsa. Zjutraj smo med zajtrkom žal dobili sporočilo, da je jutranja vožnja odpovedana (najbrž zaradi nemirnega morja), zato smo bili na trajektu šele sredi dneva. Čeprav izven sezone se je zdaj, ko je bilo treba potnike iz dveh trajektov spraviti na enega, izkazalo, da bo to kar izziv. Namesto druge kave nam je tako kri po žilah pognala neverjetna podjetnost mornarjev, ki so se odločili na trajekt spraviti več vozil, kot pa bi si kdorkoli mislil, da je možno. Vsi smo bili parkirani na milimetre in kaj takega še nisem doživel. Vsi potniki smo morali iz avta prej, preden je zraven parkiral naslednji avto, saj je bilo od takrat naprej nemogoče odpreti vrata. 

Na Krfu smo se najprej odpravili obiskat samostan Vlacherna. 

Ta stoji na majcenem "mišjem" otočku, do katerega vodi ozek nasip. 

Na parkirišču pa je le polovica vozil od tistih, ki so prišli pogledat samostan. Drugi sem pridejo gledat avione. Parkirišče pred "mišjim" otokom je namreč znan "planespotting" kraj, saj se čisto blizu začenja pristajalna steza letališča in letala res pristajajo skorajda nad glavami ljudi.  

Popoldne smo nato preživeli v mestu Krf. Lahko bi ga prestavili tudi marsikam drugam ob morje. 

Krf je pač tipično turistično obmorsko mesto, s prijetnimi starimi mestnimi ulicami, številnimi trgovinami z bolj ali manj uporabnimi izdelki za turiste in restavracijami, kjer cena presega kakovost. Klasika, pač. Današnji zapis tako končujem z nekaj fotografijami s sprehoda po mestu Krf: 

Balkan Tour (četrti dan): Meteora

Od samostana sv. Nauma je tri ure in pol vožnje do Meteore, enega od najbolj znanih delov Grčije. Pa smo se zapeljali še tja. Ulala, kako zelo je bila pot vredna tega cilja!

Meteora je posejana z zanimivimi skalnatimi gmotami. Osamele klifne skale so za idealno zavetje pred napadalci spoznali asketski menihi, ki jim bivanje v nedostopnih stenah ni bilo odveč, kvečjemu celo všeč. Tam zgoraj je mir, tišina in varnost pred sovražniki. 

Do danes se je ohranilo šest samostanov, od teh so štirje namenjeni moškim in dva ženskam. Vsak samostan ima manj kot 10 prebivalcev, ki jih turist večinoma sploh ne opazi. 

Samostani so sedaj turistična atrakcija in so za razliko od podob s fotografij tudi preprosto dostopni (če odštejemo vzpenjanje po številnih stopnicah). 

Od spodaj navzgor delujejo samostani kut kup skale in zidov. Zato je presenečenje toliko večje, ko na vrhu zagledaš tudi nekaj vrtov in terase s prelepim razgledom.

V preteklosti je bilo drugače. Zaradi varnosti in želje po osamelosti si do nekaterih samostanov lahko prišel le tako, da si splezal v košaro, s katero so te dvignili v samostan,. Ko je košara visela na vrhu skale, je bil samostan nedostopen. 

Ker je Meteora danes na vrhu spiska turističnih znamenitosti, se sem splača priti zgodaj zjutraj, preden se iz hotelov privalijo avtobusi. Vsak samostan zahteva svojo vstopnino, cene so sprejemljive, ni pa nobene potrebe obiskati prav vsakega.

Naš pristop do Meteore se je logistično izkazal za verjetno najboljšega: dan prej prihod pozno zvečer v apartma (ali kamp) v bližini, naslednje jutro pa takoj po zajtrku na oglede in popoldan naprej na pot drugam.

Balkan Tour (tretji dan): Biseri Ohridskega jezera

Ohrid ponuja poleg "turističnih pasti" mestnih ulic in trgovin z ohridskimi biseri tudi lepe sprehode po okoliški naravi. Mi smo si tako že pred zajtrkom privoščili daljši sprehod, kjer nas je navdušila tako zgodovina kot narava. 

Amfiteater z lepim pogledom na jezero so zgradili 200 let p.n.š.

Samuelova trdnjava je od daleč vidna zahvaljujoč impresivnemu obnovljenemu obzidju.

Arheološko najdišče s cerkvijo Plaošnik stoji na prelepi razgledni parceli nad jezerom. Verjamem, da so tukaj obiskovalci res lahko našli mir na zemlji. 

Najbolj slikovita, narejena za razglednice, je cerkev svetega Janeza v Kaneu. To je makedonska pravoslavna cerkev na pečini nad plažo Kaneo, ki se ponaša s prelepim pogledom na Ohridsko jezero, od centra mesta pa je oddaljena zgolj dobre četrt ure prijetne hoje. 

Od cerkve vodi v središče Ohrida lepa pešpot, deloma tudi po "pomolu" nad vodo. 

Po zajtrku v enem od lokalov v Ohridu smo se po cesti, ki pelje ob jezeru na jug, odpeljali do zaliva kosti ob Ohridskem jezeru. 

Kljub grozljivemu imenu ne gre za lokacijo snemanja kake grozljivke, ampak za tisti del obale, kjer so najdene kosti napovedale prisotnost človeka v pradavnini. 

Tako so leta 1977 začeli z izkopavanji in na globini od tri do pet metrov našli lesene ostanke. 

Sčasoma so lahko dobili dovolj jasno sliko, kaj se je tu dogajalo tisoč let pred našim štetjem. Na tej osnovi so zgradili repliko koliščarskega naselja, ki je vsekakor vredna obiska.

Z zalivom kosti pa Ohridsko jezero še ni zaključilo s svojimi biseri. Slabih 30 kilometrov južno od Ohrida stoji samostan svetega Nauma. 

Na osamljeni, prelepi lokaciji so menihi zgradili pravo oazo miru, kjer še danes, kljub turistom, lahko začutiš mir, ki zavlada za temi zidovi takoj, ko se za zunanjimi obiskovalci zaprejo vrata. 

Pravi biseri Ohrida niso tisti, ki jih kupiš v turističnih trgovinah, ampak narava in izjemne zgradbe, ki smo jih odkrili danes.