Korzika (dvanajsti dan): U Fium'Orbu

Streha kampa U Valdo.

Kot sem zapisal že v včerajšnji objavi, naju je kamp U Valdo navdušil predvsem zato, ker je tako slabo urejen, da imaš občutek, kot da spiš sredi povsem naravnega gozda, v katerega človeška roka ni posegla. Zato sva tu ostala dve noči.

Na levem delu slike se med drevesi komajda opazi vozila v kampu.

Podobno o neokrnjenosti velja za sotesko reke Fium'Orbu, ki teče v bližini kampa. Sprehod ob njej zahteva malce spretnosti, a nagradi z neokrnjeno naravo, čisto vodo in res popolnim mirom. Kdor išče mir in naravo, senco in hlad reke, bo tu našel svoje mesto!

Tako kot vse na Korziki ima tudi reka Fium'Orbu dve imeni. Fium'Orbu je korziški naziv, po francosko pa se reki reče Fiumorbo. Kakorkoli že ji rečemo, njena lepota je dejstvo, ki navdušuje!

Korzika (enajsti dan): Vallee de la Solenzara, U Fium'Orbu

Noč sva preživela v kampu ob morju, po zajtrku pa sva hitro odhitela nazaj v prelepo korziško notranjost. Večino današnjega dneva sva želela preživeti v prijetni senci neokrnjene soteske reke Solenzare. 

Soteska reke Solenzare: osvežilna moč neokrnjene narave.

Tule sva bila njegova gosta!

Solenzara: tik ob cesti je v vodi kar precej ljudi. Par minut hoje po soteski pa ti prinese kak zalivček, ki je ves dan povsem tvoj. 

Po uživanju na plaži, ki je nikoli ne bi zamenjala za kako "sanjsko" peščeno plažo brez zelenja, sva se odpravila v najbolj "eko" kamp na najinem potovanju. 

Oklepnik tik ob cesti.

Camping U valdu (kamp v gozdu) je dobesedno to, kar pove že njegovo ime: prostor, kjer lahko legalno prespiš v gozdu. Marsikdo bi se zmrdoval nad neurejenostjo parcel, midva pa sva bila navdušena nad tem, da sta upravljalca - ostareli par - pustila naravo tako, kakršna je. 

Kamp sredi gozda: takih si želiva čim več!

Iz kampa sva se zvečer odpravila na poldrugo uro dolg sprehod k reki Fiumorbo (po korziško U Fium'Orbu), kjer sva bila spet nagrajena s prelepo naravo, prijetno senco in mirom.

U Fium'Orbu: reke ponujajo najlepše plaže!

Korzika (deseti dan): Punta di a Vacca Morta, Cascade de Piscia di Ghjaddu, Col de Bavella

Punta di a Vacca Morta.

Po včerajšnjem potepanju po prelepih obalah južnega dela Korzike se je spodobilo, da si spet malo odpočijeva od morja in si privoščiva lepote korziških hribov. Tako so naju lepe, ovinkaste ceste z morja zapeljale v notranjost. Preden pa se sprehodimo po današnjih hribih, še kratka misel o vožnji po korziških cestah. Te so res uživaške, kar po drugi strani pomeni, da mora biti voznik ves čas zbran in spočit. Ceste so lepe, vendar ozke in ovinkaste. Pameten turist se bo po njih peljal počasi, tako zaradi varnosti kot zaradi razgledovanja po okolici. Domačini, ki so se na teh ovinkih tako rekoč rodili, se peljejo seveda povsem drugače. Ovinke pobirajo hitro, pa naj si bodo za volanom starega podrtega fiata, belega kombija ali kar tovornjaka. Da bomo vsi na teh cestah srečni, je najpametnejša sledeča taktika; kadarkoli v vzvratnem ogledalu  zagledaš hitro bližajoče se vozilo domačina, mu takoj, ko bo mogoče, omogoči, da te bo lahko prehitel. Domačin bo zadovoljen, turist pa bo spet lahko brez stresa užival v vožnji.

Današnja pot: Punta di a Vacca Morta, Cascade de Piscia di Ghjaddu in Col de Bavella.

S tako taktiko sva se po Korziki prevažala midva in tako sva prispela tudi do vznožja najinega današnjega prvega vzpona. Punta di a Vacca Morta ima zelo, ampak res zelo zanimivo ime: Hrib mrtve krave. Gre za nezahteven vzpon, kjer krožna pot zahteva 1h 40 min hoje, na kateri premagaš 265 višinskih metrov. 

Zanimiva pot skozi gozd na Mrtvo kravo.

Na vrhu Mrtve krave: Punta di a Vacca Morta.

Drevesa si zaslužijo vse spoštovanje in občudovanje.

Ker na poti do Mrtve krave ni nobene vode, sva si za naslednji današnji cilj seveda izbrala nekaj z več vode - slap Cascade de Piscia di Ghjaddu. Tudi ta pohod ni zahteven, celotna pot do razgledne točke nad slapom in nazaj do izhodišča zahteva poldrugo uro hoje in 150 višinskih metrov vzpona. 

Tudi na tej poti oči navduši igra narave s prepletanjem dreves in zanimivih skal.

V času najinega obiska je bil zaradi nevarnosti žal zadnji del poti do slapu zaprt, tako da sva si ga lahko ogledala le od daleč. 

Cascade de Piscia di Ghjaddu.

Zadnji, tretji naravni izziv današnjega dne je bil še en vrh. Z avtom sva se ustavila na prelazu Col de Bavella in od tam na poldrugo uro dolgo krožno pot do razgledne točke pod vrhom Punta Bigornu. Spet sva bila nagrajena s prelepo naravo in krasnim razgledom, ki naju je spet spomnil na to, da je Korzika pravzaprav gora, ki raste iz morja. 

Mogočne skale nad Bavello.

Col de Bavella: krasno drevo blizu parkirišča na vrhu prelaza.

Col de Bavella: kipec device Marije. 

Col de Bavella: le minuto hoje od ceste čez prelaz si sredi neokrnjene narave. 

Korzika (deveti dan): Bonifacio, Palombaggia in Porto-Vecchio

Joj, pa kaj je s tole Korziko? Deveti dan je za nama, in spet odhajava spat široko nasmejana nad vsem lepim, kar sva doživela. Na Korziki lepega kar ne zmanjka!

Vrhunec današnjega dne je bilo mesto Bonifacio. Je dokaz izjemnega zaupanja prebivalcev v trdnost skale, na katero so mesto sezidali dobesedno nad morjem. Če bi se tole podrlo, gre pomemben del mesta v morje ... Bonifacio je mesto, ki si ga je torej obvezno treba ogledati ne samo skozi sprehod po starih mestnih ulicah, ampak tudi od daleč. 

Bonifacio: mestno pristanišče.

Po urbanem sprehajanju je prišel čas za kratek odmor na obali. Spet sva našla eno od ikoničnih korziških plaž: Palombaggia ponuja morje tako lepe barve, da bi ga kar popil!

Plage de Palombaggia: izjemne barve!

Dan se je v večer prevesil v mestu Porto-Vecchio, kjer sva s sprehodom tradicionalno zaključila še eno prekrasno dogodivščino. V šotor sva spet odnesla polno glavo krasnih spominov. 

Porto-Vecchio.

Porto-Vecchio: vrsta za sladoled.

Danes sva prevozila kar velik del spodnje polovice Korzike: