Sicilija (deveti dan): Syracuse, Catania

Tudi poceni sobe imajo lahko dragoceni razgled.

Predzadnji dan najinega potepanja po Siciliji sva se zbudila v idiličnem okolju - sobi nad glavnim trgom na otoku Ortigia, ki predstavlja staro mestno jedro mesta Syrakuse. 

Stari del mesta nama je ponudil prijeten sprehod in z veseljem sva sprejela prijeten utrip ulic.

Ko sva zagledala tole cerkev, naju je potegnilo k njej kot magnet.

Basilica Santuario Madonna delle Lacrime je betonska cerkev, ki pa za razliko od kake druge ne deluje hladno in neprivlačno. Ravno nasrpotno!

Tudi notranjost sledi zunanji mogočnosti.
 

Syracuse imajo seveda svoje morje in mestno plažo.

Tudi papirus se najde tukaj, kar na sredi tegale "ribnika" v mestu:

Syracuse so nama podarile prav prijeten sprehod. 

Iz mesta sva se potem zapeljala malce proti jugu, na obalo, od koder sva lahko Syracuse občudovala še od daleč. 

Najin naslednji, žal že kar zadnji cilj na potovanju po Siciliji je bila pa Catania, mesto začetka in konca, z letališčem, s katerega naju bo jutri letalo poneslo nazaj proti Benetkam. V mesto sva po prijetnem poležavanju na plaži prišla pozno zvečer in si za zaključek dneva privoščila še sprehod po centru.

Via Etnea je glavna ulica Catanie, polna barov in restavracij. Tu sva doživela tudi daleč največjo gnečo ljudi na vsej najini poti. Kot kaže, si tudi domačini noge radi pretegnejo na tej ulici.

Catania ponuja precej zanimivih starih stavb, ki v soji luči zažarijo v posebnem šarmu.

Naju je najbolj zanimal tale vodnjak v središču mesta, saj sva na internetu našla nedavne posnetke poplav, ko je voda drla po cestah tu okoli, da se je vodnjak komaj videlo. Na srečo so se vode do najinega obiska že umirile. 

Utrujena od poti sva večji del raziskovanja Catanie pustila za naslednji, zadnji dan najinega gostovanja na Siciliji. 

Sicilija (osmi dan): Ragusa, Modica, Noto, Syracuse

 

Včeraj sva se po večernem sprehodu po Dolini templjev odpravila v kraj najinega prenočevanja. Ragusa je še eno staro, prijetno mesto na hribu, vredno sprehoda. 

Ragusa je posebna v tem, da je razdeljena na dva dela. Spala sva v Ragusi Superiore, kjer živi večina domačinov, saj je tu zaradi širših ulic omogočen normalne avtomobilski promet in je vse bolj dostopno.

Na drugi strani pa leži na svojem hribu Ragusa Ibla. 

Ragusa Ibla si je vzela svoj hrib.

Ragusa Ibla je staro mesto, logistično nič kaj prijetno za življenje, zato pa toliko bolj zanimivo za turistični sprehod. Do Ible priporočava sprehod, saj gre za zanimivo pot, pa še izziva, kje parkirati na Ibli, se rešiš. Potem se pa seveda "izgubiš" v ozkih ulicah in uživaš.

Čeprav je Ragusa Ibla stisnjena v ozke uličice na hribu, so v njej vseeno našli prostor za prijeten park. 

Med vračanjem nazaj na Raguso Superiore, kjer naju je čakal avto, sva se takole še zadnjič poslovila od Raguse Ible:

Zdaj pa naprej, v (ja, seveda, še eno staro mesto) Modico. Tole je zanimivo: mesto leži v pogorju, ampak daleč spodaj si lastijo tudi svojo mestno plažo, kjer sva si privoščila "siesto".

Na plaži naju je ujela noč. Ker pa ta novembra pride zgodaj, najine današnje poti še ni bilo konec. Tistim, ki ne znamo ponočevati, november namreč ponuja edinstveno priložnost, da že ob 18:00 uživamo v nočnih sprehodih po mestih. Midva sva si privoščila kar dve "nočni" mesti. Najprej Noto:

V Notu naju je v cerkvi presunil križ, narejen iz razbitin čolna, na katerem so v tragični nesreči umrli (utonili) begunci.

Na koncu sva se ob cesti v Notu ustavila še pri uličnem prodajalcu kostanja. Sem mislil, da je kostanj povsod enak, ampak tale siciljanski je res nekaj povsem drugega. Zelo je dober!

Po kostanjevi malici je prišel čas, da se odpeljeva na današnji cilj - mesto Syracuse. Prenočišče sva si našla v starem mestnem jedru na otoku Ortigia. Tja se z avtom ne sme (razen domačini), saj nimaš kje parkirati. Zato sva avto pustila na celinskem delu Syrakuse in se s kovčkoma peš opravila čez most v Ortigio. Pričakala naju je soba nad glavnim trgom, kar pomeni, da sva bila v samem srcu starega mestnega jedra. 

Pogled z najinega balkona. 

Naredila sva še en krog po mestu in dan zaključila ob prijetnem koncertu pred enim od prijetnih mestnih lokalov. 

Dan turneje po mestih s postankom na plaži mesta, ki je daleč proč od svoje plaže. 

Sicilija (sedmi dan): Saline di Trapani, Scala dei Turchi, dolina templjev Agrigento

Včerajšnji dan je po norem Palermu iz ure v uro postajal bolj miren, čist, lep in naraven. Zvečer nama je dušo pobožal sončni zahod v solinah, za piko na i pa sva si našla res prijeten apartma v bližini solin pri mestu Trapani. Izjemno prijazna gostiteljica nama je danes jutro polepšala z odličnim zajtrkom, kjer so prevladovale domače dobrote. Lepo nama je po vrsti kazala hrano na mizi in zatem z roko nakazovala, na katerem delu vrta je ta hrana letos zrasla.

To je pa zajtrk po mojem okusu! Poboža brbončice in oči!

Tudi vrt pred apartmajem je lično urejen:

Če bi se vsak dan v življenju lahko začel tako lepo ... Ja, spodobi se nadaljevati v dan z enakim pristopom, kajne? Torej pojdimo dopoldan še v ene soline (saline) pri Trapaniju, še malo pobožat očesna zrkla. 

Zdaj pa naprej, na eno od najlepših lokacij na celotni Sardiniji. To so slavne Turške stopnice oziroma Scala dei Turchi. Skalna pečina, ki izstopa po svoji beli barvi. Kolikor bereva na internetu, je v turistični sezoni dostop na same pečine prepovedan, ljudi pa od plezanja odvračajo strogi varnostniki. No, sredi novembra varnostnikov ni bilo, ljudi pa tudi ne. Tako so se stopnice lahko razodele v vsej svoji beli lepoti. 

Narava je na Turških stopnicah resnično naredila izjemna "gradbena" dela. Torej se spodobi, da greva za zaključek dneva pogledat še, kaj neverjetnega so na gradbenem področju na Siciliji v davnini naredili ljudje, kajne? Pravi naslov za to je dolina templjev v Agrigentu. Tudi tu oko ostrmi - na Turških stopnicah od nore igre narave, v Agrigentu pa ne moreš verjeti, kaj so zmogle zgraditi človeške roke brez sodobnih gradbenih strojev.  

Kraj si res zasluži ime Dolina templjev, saj te čaka dolg sprehod. 

Midva sva imela srečo, da sva prišla sem zvečer (novembra to seveda pomeni že precej zgodaj popoldan), in se tako znašla v idealni kombinaciji ogleda: v eno smer sva si templje ogledala čez dan, nazaj grede pa iste še v soju večernega sonca in potem nočne osvetlitve. Iste zgradbe se z močjo noči pokažejo v povsem drugačni "luči". 

Čeprav nisva prav velika ljubitelja arheoloških ostankov, naju je dolina templjev navdušila. Verjamem pa, da prinese poletni obisk na žgočem soncu ob temperaturah blizu 40 stopinj povsem drugačno izkušnjo. Pomladi in jeseni je pravi čas za obisk templjev. Pa še gneče ni ...

Šesti dan naju je pot peljala od solin mimo Turških stopnic vse do Doline templjev.