Wings For Life 2017 Ljubljana - Slovenci smo pustili izjemen pečat!

Po nedeljskem tekaškem prazniku v Ljubljani zdaj za globalni tek Wings For Life prihajajo uradne statistike teka. In to kakšne!  Motivacija je bila izjemna, saj je bila slovenska Passion4life ekipa po številu in pretečenih kilometrih tretja najboljša na vsem svetu! Njen ponosen član sem bil tudi jaz, za dober namen pa sem dodal svojih 19 kilometrov.

V nedeljo, 7. maja 2017, je na 25 trasah na 6 kontinentih potekal letošnji, četrti tek Wings for life. Več kot 155.000 prijavljenih tekačev je s svojo udeležbo zbiralo denar za neprofitno fundacijo Wings for Life, ki podpira raziskave za zdravljenje poškodb hrbtenjače.

V Sloveniji se je na Kongresnem trgu v Ljubljani zbralo več kot 4.000 tekačev, ki so točno ob 13:00 stekli mimo zasledovalnega vozila Renault Kadjar. Ta je v vlogi premikajoče se ciljne črte, ki s prehitevanjem izloča tekmovalce iz tekmovanja, predstavljal edinstveni izziv teka. Na štartu je vozilo aktiviralo čipe v štartnih številkah tekačev, 30 minut pozneje pa je Renault Kadjar pričel loviti tekače z začetno hitrostjo 15 km/h in v rednih intervalih pospeševal, dokler ni prehitel še zadnjega tekača.

Najprej v toplem pomladnem vremenu, nato pa v dežju in celo toči  je v Ljubljani teklo staro in mlado. Resni in hitri tekači, nedeljski rekreativci, pa tudi tisti, ki so – zaradi dobrega namena – tekaške čevlje obuli prvič. Med vsemi smo bili še posebej dobro motivirani in nasmejani v skupini 445 tekačev Renaultove slovenske ekipe »Passion4life Renault Slovenija«. Ker smo vedeli, da bomo z vsakim pretečenim kilometrom dodatno za pomoč prispevali še po en evro, smo vsi po vrsti presegli samega sebe. Po izjemno srčnem teku in podrtih osebnih rekordih smo, ko je zadnjega iz skupine prehitel zasledovalni Renault Kadjar, skupaj pretekli neverjetnih 7.164,69 kilometra! Da gre za izjemen uspeh Slovenije, priča tudi dejstvo, da je bila skupina »Passion4life Renault Slovenija« ne samo največja v Sloveniji, ampak tudi tretja največja skupina aktivnih tekače na svetu, za povrh pa tudi tretja najuspešnejša skupina na svetu po skupnem številu pretečenih kilometrov! Slovenci smo ponovno dokazali, da smo tekaški narod!

Kako je šlo meni? Upal sem, da bom pretekel vsaj 15 kilometrov. Vzdušje je bilo odlično, motivacija krasna, pa je kar šlo. Vseeno ni bilo enostavno, glava je dvomila, saj je treba teči precej hitro, da te Kadjar ne ujame prehitro. Zato sem si pot razdelil na manjše cilje - okrepčevalnice na poti. Po vsaki okrepčevalnici je bil moj edini cilj samo doseči naslednjo okrepčevalnico, 5 kilometrov naprej. To se je zdelo veliko bolj dosegljivo kot pa oddaljenih 15 kilometrov ...

Tam nekje od dvanajstega kilometra naprej sem že malo dvomil v svoj cilj, potem pa je prišel dež. Začelo me je zebsti, prestrašil sem se prehlada in zato malce pospešil. Delovalo je - ni me več zeblo, pa še kilometri so se spet začeli nabirati. Ko nas je ujela še kratka in na srečo neboleča toča, je šlo še malo hitreje naprej. Tako sem imel, ko je med množico završalo zaradi prihajajočega zasledovalnega vozila, za sabo že 18 kilometrov. Skušal sem malo pospešiti, pa ni šlo, in tako sem se sprijaznil,da bom naredil približno 18,5 kilometra. Nazadnje, ko je bil Renault Kadjar tik za mano, sem cca 200 metrov pred sabo zagledal označbo za devetnajsti kilometer. "Pa me ja ne bo avto dohitel na 18,8 kilometra..." sem pomislil. 18,8 pač ni 19, 19 se sliši pa veliko boljše kot 18. In tako sem zamižal, stisnil pesti (zob pač nisem mogel, ker sem hropel na ves glas...) in začel šprintati. Nekdo zraven mene se je oglasil "Jebiga, prav, potem pa tako!" in še on zašprintal. In uspelo je!  Kadjar me je ujel tik za devetnajstim kilometrom in mi pustil na obrazu izjemen nasmeh ter nepozabno veselje, predvsem pa hvaležnost, da mi je uspelo.

Vsak udeleženec teka je svojo celotno štartnino namenil neprofitni fundaciji Wings for Life, ki išče zdravilo za poškodbe hrbtenjače. Dodatno pa je ekipa Passion4life Renault Slovenija, ki jo je ustanovil Renault Slovenija, s pretečenimi kilometri zbrala še za 7.164,69 eur donacij. Gre za 7.164,69 kilometrov tekačev, ki smo – hvaležni za to, ker lahko tečemo – nabirali upanje za tiste, ki danes še ne morejo teči.

Vsem prisotnim se ob tem iskreno zahvaljujem ne samo za pretečene kilometre, ampak tudi za čudovito vzdušje, ki je nedeljo spremenilo v pravi praznik. Zatorej vsem velja – na svidenje na štartu tudi prihodnje leto!

Fotografije: Marko Pigac in spletna stran WFL

Prvomajski London

Za prvi maj smo si letos privoščili London. Zahvaljujoč Ryanairu pot v to prestolnico sploh ni draga. Samo bivanje v Londonu je pa na žalost, finančno gledano, nekaj povsem drugega. Beri dragega…Vseeno se da z investiranjem ur v spletno brskanje najti prenočišče, ki bo za londonske razmere relativno ugodno.

Hotel z zajtrkom se mi zdi najprimernejši. Zjutraj se potem naješ do onemoglosti, in tako lahko večji del dneva preživiš brez dodatnih stroškov s hrano. Zvečer pa na poti v hotel v živilski trgovini nakupiš nekaj stvari za večerjo. Drugače so bili pa naši topli dnevni obroki vezani na velike mednarodne verige (McD', Pizza Hut itd.) Tudi tam ni poceni, je pa precej ceneje kot v gostilni …

Sam London je vsekakor zanimiv in ponuja marsikaj. Muzeji so odlični in marsikje brezplačni. Fantovski del naše družine je najbolj navdušil plačljiv ogled vojne ladje HMS Belfast naTemzi in vojaški muzej Imperial War Museum. V slednjem sem, zahvaljujoč res dobri pripovednosti razstavne zbirke, prvič doživel,d a sta najstnikla obstala, brala razlage in spoznavala zakulisje vojne. Neverjetno, ampak to je muzej, kjer otroci dejansko gledajo in poslušajo.

Kar se mesta tiče, predlagam ogled nekaterih od najbolj slavnih blagovnic. Ne s ciljem nakupovanja, ampak ogledovanja notranje arhitekture zgradbe, obnašanja prodajalcev in predvsem bogatih kupcev. Svet, kakršnega ne poznamo J Priporočam trgovino igrač Hamleys, kjer so nas impresionirali demonstratorji, ki neumorno predstavljajo delovanje raznih letečih in lebdečih novotarij. V Harrodsu smo se za trenutek dotaknili sveta bogatih, Liberty pa preseneti predvsem z notranjo arhitekturo.

V mestih imam sam najraje opazovanje ljudi. V ta namen je prava paša za oči obvezen obisk katere od tržnic, kot so recimo Portobello, Camden, Covent Garden … Žal mi je le, da nisem imel poguma, da bi tam »ukradel« več fotografij. Prikrito fotografiranje živahnega dogajanja mi še ne gre od rok …

Vrteči se Londoneye ponuja lep pogled na mesto in mi ni žal, da smo ga plačali. Mi je pa žal, da je cena tako visoka. London Dungeon je neke vrste hiša strahov, ki obenem razlaga o zgodovini mesta. V času našega obiska so predstavljali čas velikega požara. London Dungeon je sicer zanimiv le, če dobro razumeš angleščino, saj je poanta v zgodbi, ki ti jo tam pripovedujejo. Na žalost tega o jeziku nikjer ne opozorijo in potem vidiš družine, ki so v tej preplačani atrakciji povsem izgubljeni, saj ne vedo, o čem je govora.  

Vrhunska je vožnja z avtobusi. Začeli smo s podzemno (vozovnice so kombinirane), a kmalu presedlali na dvonadstropne avtobuse res potem potuješ počasneje, a si nagrajen za brezplačne oglede mesta. Sam nakup vozovnic je zelo konfuzen in je sistem zelo težko razumeti. Daleč najlepše ga predstavijo na strani: https://www.londontoolkit.com/mnu/london_transport.htm. Pa še tam sem rabil par ur, da sem na konu razumel, kakšna vrsta kart bo za nas najugodnejša. Tudi javni promet namreč ni poceni, res pa se s pravo izbiro popusti za otroke na koncu večdnevnega obiska močno poznajo. Mi smo po navodilih iz omenjene spletne strani kupili "odrasle" Oyster kartice in jih napolnili z denarjem, potem pa pri uslužbencu na prvi postaji uredili, da nam je za otroke te Oyster kartice sprogramiral tako, da so imeli otroci znatne popuste pri vožnji.

Prijetno sem se počutil v neskončnih parkih. Te oaze zelenja so pravi balzam za tiste, ki so prisiljeni življenje preživljati v betonu, gneči in hrupu tega velemesta.  

Seveda se nismo izognili ogledu klasičnih znamenitosti mesta. Pregledali smo trge, prestopili Greenwich, potrkali na vrata pri kraljici, se dotaknili ladje Cutty Sark, občudovali mogočnost starih stavb in veličino sodobnih zgradb in zvečer prisluhnili nežnemu zvenu velikega Bena. Vreme je bilo večinoma seveda oblačno z občasnim rahlim dežjem. 

Absolutni vrhunec našega Londona je bil pa ogled musicala. Mi smo si ogledali Wicked. Gre za odlično zgodbo, ki izhaja iz Alice v čudežni deželi, a se preseli v čas pred knjigo in razlaga ozadje, kako je zlobna čarovnica iz knjige sploh postala zlobna. Cene so nore, ampak teden dni pred odhodom sem na Internetu našel last minute ponudbe. Karte nekje daleč zadaj na balkonu so postale cenovno dostopne in doživeli smo res nepozabno predstavo. 

Ogromne dvorane , ki leta in leta vsak dan ponavljajo isti musical, so vedno znova razprodane, igralci vedo znova dajo vse od sebe, scenografija je pa neverjetna. Res, musical je tako hud, da bi šel kdaj nazaj v London samo zato, da bi si ogledal še kakšnega!

Če potegnem črto pod spomine nas London, bi rekel takole: mesto je vredno obiska, ampak le, če se že vnaprej sprijazniš z visoko ceno, ki jo bo obisk terjal od tebe. Drugače imamo pa zelo blizu nas še eno prestolnico, ki je nam osebno še lepša – Dunaj. 

4. Istrski maraton

Letos sem se tretjič zapored udeležil 21-kilometrskega Istrskega maratona. Ta športni dogodek je tako blizu vsemu, kar imam rad, da obžalujem le to, da nisem bil zraven že na prvem teku.

Ampak letos je kazalo, da bom moral udeležbo odpovedati. Najprej mesec dni norišnice v službi, ki je po eni strani močno okrnila število priložnosti za kak tek, po drugi strani pa je delo posrkalo kar nekaj energije, ki naj bi šla v tekaški korak. Nato pa je začelo stavkati še zdravje. Vendar je bil spomin na pretekla dva teka ob obali tako lep, da sem vztrajal in se v nedeljo pojavil na štartu. Bilo me je strah, če bom zmogel, obenem pa sem bil vesel dobrih ljudi, ki so se spet zgnetli okoli mene na štartu.

Začel sem dobro. Sonce je sijalo, ljudje so navijali, dobra volja med tekači je bila nalezljiva. In tako je raslo upanje, da bom tudi tokrat zmogel. Do polovice  je šlo super.In z novim navdihom. Tekel sem namreč v majici letošnje ekipe #Passion4Life, s katero bomo 7. maja na Wings for Life zbirali denar za tiste, ki upajo, da bodo nekoč spet tekli. Rumena majjica je bila razpoznavna. Najprej sta me pozdravila invalid in njegov spremljevalec, oba v majicah in kapah lanskoletnega Wings For Life. Potem pa sem dohitel še tekača, ki je ob pogledu name zavpil: "Hej, Passion4Life! Na Facebooku si pa v reklamah za tek bolj nasmejan kot tule danes!" To je bil lep uvod v kratek pogovor ob teku, ki je razkril, da se je smejati po 200 pretečenih metrih za snemanje precej lažje kot pa nasmeh po desetih kilometrih :)

Tako je prvih deset kilometrov hitro minilo. Nato so noge začele postajati težke, a sem jim dopovedoval, da zmorejo. Zadnjih 5 kilometrov pa je postalo zelo napornih. Očitno se je prikazal davek na pretekle tedne ... Ko sem mislil, da sem pospešil, mi je ura rekla, da sem upočasnil. Ko sem upal, da sem pretekel kilometer, mi je ura težila, da sem naredil 500 nmetrov. Uh ... Pa kje je ta cilj, no?!

Na koncu mi je uspelo, pritekel sem do cilja! A tako utrujen nisem bil še nikoli v življenju. Slabo mi je bilo in vsa energija se je očitno iz telesa prek superg zgubila nekam v prijazna, topla istrska tla. Hvalabogu, da sta bili z mano moji dve punci, saj avta ne bi zmogel pripeljati nazaj do Kranja. Doma sem se samo zvalil na ležalnik in čez eno uro mukoma prilezel do jedilne mize h kosilu. Ni šlo v usta, kaj šele po grlu. Odšel sem na kavč, a vonj toplega kosila je počasi začel tajati zakrknjeni želodec. Tako sem se vrnil k mizi, pojedel en grižljaj, čakal, če ga bo telo zavrnilo. Šlo je. In sem pojedel še en košček, pa še enega, in tako naprej. Telo se je z vsakim novim grižljajem vidno krepilo in energija se je vračala vame.

Danes sem v redu. Čeprav sem bil bolj utrujen kot kadarkoli, noge dan po teku bolijo manj kot kadarkoli prej. Očitno bi noge zmogle več, a telo včeraj ni bilo pri volji. Vseeno sem hvaležen, da mi je uspelo. Bil je še en lep tek, ki mi je na koncu postregel z novo življenjsko izkušnjo. Tudi to je treba doživeti. Da potem še bolj ceniš zdravje in dobro telesno pripravljenost.

Istrski maraton, če bo šlo po mojih željah, se čez leto dni spet vidimo! Še prej, čez mesec dni, pa seveda bežimo pred Kadjarjem na Wings For Life! Še je čas, da se naši ekipi #Passion4Life pridružiš tudi ti! Trenutno smo, čeprav smo majhna država, tretja največja ekipa na svetu!!!

Pomlad na domačem vrtu

Lepa je, lepa pomlad. Svojo lepoto je prinesla tudi na naš domači vrt.

Rumena zverina

V Ljubljano smo za potrebe avtomobilskega salona iz Pariza pripeljali Renaultovo športno zverino. Zdaj, ko naš razstavni prostor še gradimo, sem si drznil sesti na rob te rumene zverine. Od jutri naprej bo avto varno stal za ograjo. Ne tikaj zverine, lahko te ugrizne!

Muzej iluzij

Danes smo obiskali ljubljanski Muzej iluzij. Vse nas je prijetno presenetil s svojimi "forami", v katerih uživa mlado in malo manj mlado. Vsekakor vredno obiska, še posebej na kak turoben deževen dan.

Bi si privoščili dvatisočaka?

Tale zapis je namenjen predvsem hribovskim začetnikom, še posebej pa družinam, ki gledajo svoj podmladek in se sprašujejo, kdaj bodo zreli za pravi gorniški krst – vzpon nad magično mejo 2.000 metrov.

Dva tisoč je številka, ki pogosto vzbuja posebne občutke. Leta 1999 smo se v računalniškem smislu bali milenijskega hrošča, ki naj bi 1. januarja 2000 zmešal vse naše računalnike. Že devet mesecev prej so številni prijatelji skrivnostno izginjali v domače spalnice, upajoč, da se jim bo njihov naslednik rodil prav na prvi dan čarobnega leta 2000. Prav ti, milenijski otroci, so danes že krepki najstniki, zmožni osvajanja najvišjih slovenskih vrhov. Svoj prvi dvatisočak pa lahko otrok osvoji že precej pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom. Preverjeno gre brez skrbi pri desetih letih, pri marsikomu tudi že prej. Za otroke in tiste odrasle, ki so v hribih šele začetniki, dvatisočak ni nedosegljiv. Gre le za izbor pravega vrha in pa nekaj telesne pripravljenosti.

Moj današnji predlog za prvi dvatisočak je Begunjščica. Malo zato, ker je dostopna marsikomu, malo pa zato, ker mineva teden dni, kar smo stali na vrhu, in je spomin zato še zelo živ. Izziv Begunjščice lahko sprejme vsak, ki živi dovolj aktivno življenje, da je zmožen osem ur hoditi v naravi. Enako pomembno je še, da je zmožen tolikšne mere koncentracije, da zna vseskozi z nogami ostati na sicer jasno vidni in dovolj široki poti. Na nekaterih mestih je namreč meter od poti strmina, po kateri se zdrs ne bi končal brez posledic. A kdor se zna držati steze, ne bo v nevarnosti. Če torej pri obeh teh kriterij lahko narediš pritrdilno kljukico, si pripravljen na Begunjščico.

Tako kot povsod tudi na Begunjščico vodi več poti. Naša se je začela na parkirišču pod zdaj zaprtim domom »Oaza miru« na Ljubelju. Tik pred predorom zavijete levo na veliko parkirišče, kjer na njegovem levem delu vodi manj opazna cesta še malo naprej na veliko parkirišče pod omenjenim domom.  Ker poletje popoldan pogosto prinaša nevihte, čez dan pa vročino, vam priporočam, da ste na izhodišču najkasneje ob šesti uri zjutraj. Vem, težko je vstati, ampak, ko si ob 14:00 spet nazaj, za tabo je že celodnevni izlet, pred tabo pa še celotno popoldne, ti zgodnjega vstajanja ne bo žal. Preverjeno!

Planinski čevlji z dobrim podplatom (lahko so nizki), v nahrbtniku malica, obvezno vsaj poldrugi liter vode, pa nekaj toplega, če vas na vrhu ujame veter, pa ste pripravljeni. 30-litrski nahrbtnik bo vsekakor povsem zadostoval. Tudi otroci naj doprinesejo svoj delež, seveda z manjšim in lažjim nahrbtnikom, ampak vsaj svoj sendvič in vodo naj pa le nesejo. Da se navadijo …

Z omenjenega parkirišča smo se odpravili levo (desno bi šli proti smučišču na Zelenici), sledeč tabli Planina Preval, po poti, na kateri se izmenjujejo gozd, melišča in – predor. Nekaj časa nas je še spremljal razgled na ljubeljsko cesto, po kateri smo se maloprej pripeljali, saj smo se v prvem delu pešačenja nekaj časa pravzaprav vračali nazaj proti Tržiču -  a seveda vedno višje in višje. Na poti boste srečali sledove druge svetovne vojne, predvsem pa že omenjeni daljši predor, kjer ne pozabite na čelno svetilko, pa na sklanjanje. Vsakič znova se nekdo nenačrtovano in boleče nekje sredi predora na trdo pozdravi s trdo skalo nad sabo …

Že na začetku varna in dobro vzdrževana pot (najlepša hvala vsem prostovoljcem) se vedno bolj razširja in potem vse do konca ostaja varna. Naš prvi cilj je bil koča na planini Preval-a (1.311 metrov nad plažo v Izoli). Tam imajo baje odlične štruklje, ampak mi smo bili  zgodnjemu jutru navkljub polni energije, koča pa je na prvi pogled še spala, zato smo jo mahnili kar naprej, proti vrhu Begunjščice. Imeli smo srečo, saj so nam nad nami podeči se oblaki iz minute v minuto delali drugačno predstavo. To so pol ure pred vrhom popestrile še številne ovce, ki so v planinskem raju uživale v prvobitni paši.

Osvojitev prvega letošnjega dvatisočaka je bila nezahtevna, a vseeno zmagoslavna. Po obilni malici iz nahrbtnikov smo jo mahnili naprej, navzdol proti Roblekovemu domu na Begunjščici (1.657 metrov nad plažo v Izoli), in nato še bolj navzdol proti koči na planini Preval-a. Od tu naprej se je naša pot spet združila z jutranjo, torej smo zadnjo uro stopali po nam že znani poti, se v predoru z glavo spet butnili v isti del stropa in nato ponosni prišli nazaj k avtomobilu. Ura je bila 14:00, za nami čudovit dan v gorah, pred nami pa še celo sobotno popoldne.