Home

Home je ekološki film, ki ga priporočam vsem, ki vam ni vseeno.

Home je mega filmski projekt, posnet v HD tehniki, večinoma z letalskimi posnetki zemlje. Fotografija Yanna Arthusa - Bertranda je fantastična, zemlje tako lepe še nisem nikoli videl. Gledal sem ga na starem katodnem televizorju, in bil navdušen. Na HD LCD-ju bi zagotovo pozabil zapreti usta. Tudi spremljajoča glasba je odlična.

Home je film, ki ga je težko gledati. Zahteva energijo, čas in pozornost. Ni zabaven, ampak izobraževalen. Pripoved se odvija počasi, za marsikoga utrujajoče, a tako poteka z namenom.

Home razkriva, kako je človeški razvoj vplival na okolje.

Home je film, ki ga mora videti vsakdo. Ker prav vsak med nami lahko doprinese nekaj k temu, da bodo tudi naši otroci še lahko živeli na planetu, ki ga imenujemo Zemlja.

Home je film, ki ga lahko vidi vsakdo. Ker si ga lahko vsakdo brezplačno ogleda na internetu, brezplačno kupi posebno aplikacijo v Itunes trgovini, postane oboževalec na Facebooku ali na Twitterju ali si ogleda celoten film kar na You Tubu.

Njen prvi kanon

Združila sva finančne moči in ji kupila njen prvi fotoaparat. Nakup je bil zame povsem nova izkušnja. Res je, obožujem tehnologijo in elektronske igračke, a vedno sem jih gledal skozi svoje oči. Tokrat pa je šlo za žensko nakupovalno izkušnjo. In odprl se mi je povsem nov svet ...

Moj fotoaparat ima megapiksle, odprtost zaslonke, hitrost, material, ergonomijo. Seveda je črn. Njen mora imeti predvsem majhnost, dizajn in barvo. Barvo?! Nikoli v življenju pri fotoaparatu še nisem pomislil na barvo. Ona je. Šok!

Danes je novi fotoaparat, njen prvi, končno pri nas. Jaz sem izbral tehnično ustrezne naprave, ona je med njimi izbrala najlepšega. Hmmm ... Najlepšega? Lepote jaz pri fotoaparatu nikoli nisem videl. Ona je to videla. In zdaj, ko leži "kanon" na mizi, sem ponosen tudi jaz.

Zahvaljujoč njenim merilom leži pred mano zlat fotoaparat z zaobljenim, svetlečim kovinskim ohišjem, vrednim kakšnega Appla. Dovolj je majhen ter tanek, da lahkotno zdrsne v žep ali torbico. Dovolj je moden, da ga lahko brez sramu potegneš iz elegantne torbice na gala večeru.

Ko je fotoaparat iz Big Bangove spletne trgovine (tam je bil najcenejši) prišel domov, sem mislil, da je nakup končan. Kje pa! Enako zahteven je bil nakup ustrezne torbice. Tu je vajeti v celoti prevzela v svoje roke ona. Pol ure je stala v Big Bangu v Kranju pred torbicami in gledala. Na koncu je izbrala res dobro. Lepo, se reče po žensko ...

Takega nakupa tehnike še nikoli nisem doživel. Tehnični podatki so bili v drugem planu, prevladovala je estetska izkušnja. Pa mi je ta nakup prinesel zanimivo in prijetno izkušnjo. Nad rezultatom sem prijetno presenečen še sam. Predvsem pa paše videti njen nasmeh. Prvič je nasmejana ob nakupu tehničnega izdelka. In to je nepozaben dogodek!

Aja, žena me je toliko spravila v "dizajn feeling", da sem še jaz pozabil na vsaj osnovni tehnični podatek: njen kanon sliši na ime Canon Ixus 100 is.

Halloween

Halloween je brezzvezni praznik. Iz Amerike uvožena potrošniška oslarija, namenjena pospeševanju prodaje čarovniških izdelkov. Ja, najbrž je vse to res. Ampak je pa Halloween tudi dober razlog, da se ta večer vsako leto pri nas doma spremeni v ustvarjalno delavnico. In zato ta praznik priznavamo tudi mi. Zgolj, kar se buč tiče. Vsega ostalega, kar paše zraven, se pa ne gremo.

Slavnik

Med krompirjevimi počitnicami nama je z Ireno žal uspelo ujeti le en dan dopusta. K sreči pa smo ga znali izkoristiti. Pred domačo jesensko puščobnostjo smo pobegnili na Primorsko. Prvič smo želeli prilesti na Slavnik, prvi slovenski tisočak, gledano od Obale proti notranjosti.

Pot smo začeli v vasi Podgorje, kjer imajo ob igrišču sredi vasi veliko parkirišče, namenjeno predvsem izletnikom. Večji del časa smo hodili po prijetnem, svetlem gozdu. Ker v gozdu ni nizkega grmičevja, so si otroci lahko privoščili letanje po vsem gozdu, ne samo po poti. Uživali so v vlogah tajnih agentov, vojakov in pustolovcev.
Šele proti vrhu se gozd umakne travnikom.


Na vrhu smo se ustavili pri Tumovi koči na 1018 metrih nadmorske višine. Mi smo uživali v razgledu, pes pa v palici ...


Po malici iz nahrbtnika (koča je bila zaprta) smo se odpravili še na polurni sprehod do razgledne točke. Tam se ob čistem zraku vidi vse do Benetk.


Popoldan smo se vrnili do avtomobila in se odločili še za pozno kosilo v Kopru. Sprehod po lepo in okusno razsvetljenem mestu je izletu dal še piko na i.

Doma blizu raja

Včasih sem slabe volje, ker blizu naše stare hiše divja promet, se ustvarja hrup in kvari idilo domačega vrta. Pa sem potem vsakič znova spet hvaležen. Lokacija blizu mesta in blizu vasi zahteva kompromise, a prinaša prednosti.

Do mesta imam slabih 15 minut peš. Medtem, ko se drugi mučijo z iskanjem parkirnega mesta, mene noge parkirajo kamorkoli želim.

Do kanjona Kokre in gozda ob njem imam deset minut hoje. Včeraj popoldne smo si ta sprehod privoščili vsi. Le deset minut asfaltne ceste, pa si v gozdu, kjer te globoko v kanjonu spremlja šumenje Kokre. In kjer nas je sredi gozdne poti ustavila srna. Zadnja leta so se tako navadile ljudi, da jih sploh več ne moti, če greš mimo, le par metrov oddaljen od njih. Zmoti jih le še pes ob človeku. Ko zagledajo psa, se poženejo v dir.

Kako naj potem tarnam, če pa živim tako blizu raja? Deset minut peš, pa srečaš srno ...

Obletnica

Danes se je začela letošnja letna konferenca moje stroke. Žal me letos ni tam, ampak pogovor o tej konferenci me je spomnil na nekaj zelo, zelo lepega. Pred letom dni sem se prav na tej konferenci po predolgem času končno spet srečal z nekdanjo sošolko, dvakratno Horjulčanko (kar pomeni, da ima doma dva psa iz zavetišča Horjul). In sva šla med odmorom na pijačo, ki je spremenila moje življenje. Tam mi je namreč na zaslonu svojega telefona pokazala obrazek moje Heli. Bila je ljubezen na prvi pogled. Sledila so dolga, globoka razmišljanja in družinski pogovori, dva obiska v zavetišču, in nazadnje uresničitev tistega, kar je šefica zavetišča Polona videla že ob prvem stiku: da sva s Heli za skupaj.

Leto dni torej mineva, kar sem spoznal Heli in Polono, ki vodi najboljše zavetišče v državi. Leto dni mineva, kar se je moj življenjski stil precej spremenil. Na boljše. Leto dni mineva, kar sem srečnejši in bolj zadovoljen kot prej. Leto dni bo, kar je naša družina bogatejša za čudovitega člana. Leto dni bo, kar je Heli naša. In to je lepo leto!

Dve podobi istega sveta

Če gledaš televizijo, poslušaš radio in bereš časopise, te je lahko strah tega sveta. Zločini, gospodarski kriminal, ekološke katastrofe in prometne nesreče. Svet drvi v propad, in mi z njim. Groza!

Potem pa ugasneš televizijo in radio ter odjaviš časopise. Družiš se s tistimi, ki jih imaš rad, iz norosti civilizacije pobegneš v mir čudovite slovenske narave in na poti v hrib spet srečaš samega sebe. Takrat spoznaš, da je svet lep, prijazen in dober. Življenje je lepo!

V čem je finta te dvojnosti? V človeku. Človek je tisti, ki sam sebi jamo koplje. Tam, kjer človeka ni, je pa lepo. Menda se bomo v naši noriji ustavili in našli boljši, prijaznejši način življenja šele takrat, ko bomo na robu izginotja. Človek zna preživeti, vendar se za to bori šele takrat, ko je skoraj prepozno. Dokler gre tako, kot gre, se pa ne znamo ustaviti.

Dober začetek bi bil zame že to, da bi nehal spremljate medije, ki so že zdavnaj izgubili svoj kompas. Pa mi žal služba tega ne dovoli. Če si ti to lahko privoščiš, poizkusi. Vsaj za en teden pozabi na medije. Boš videl, kako bo svet takoj lepši!