Gasa Party 2009

Danes se je pred našo hišo zgodila ulica! In to že tretje leto zapored!

Ulica se nam je zgodila zahvaljujoč dobremu, radodarnemu sosedu, in na najlepši možni način. Z vabilom, naj se zberemo pod ulično svetilko na sredini ulice. Glavni sosed je zagotovil mize, kostanj in krompir, vsi ostali pa vsak še kaj dobrega, tekočega ali trdnega. Prav lepo je bilo gledati prihajajoče sosede. Nihče ni prišel praznih rok. Mene je najbolj navdušila gobova pašteta. Mmmm ...

Letos je bila Gasa Party tretjič. Zadeva počasi že diši po tradicionalnosti ... Ideja je super in jo toplo priporočam vsaki slovenski ulici!

Okrogline

Rokizem št. 8

Najbolj popolna oblika v vesolju ni krog, ampak ženska zadnjica!

Filtriranje slabih novic

Veliki Sokrat je v stari Grčiji nekega dne srečal znanca, ki mu je rekel: "Ali veš, kaj sem pravkar slišal o tvojem prijatelju?"

"Samo trenutek," ga je ustavil Sokrat. "Preden mi karkoli poveš, bi rad, da narediš kratek test. Imenuje se Preizkus trojnega filtra. Preden mi karkoli poveš o mojem prijatelju, bi bilo mogoče dobro, da bi si vzel čas in presodil o tem, kar mi hočeš povedati. Zato se tudi imenuje Preizkus trojnega filtra. Prvi filter je filter resnice. Ali si povsem prepričan, da je tisto, kar mi hočeš povedati, resnično?"

"Ne" reče mož. "V bistvu sem pravkar slišal in ..."

"V redu", je rekel Sokrat. "Torej ne veš zagotovo, ali je res ali ne. Poskusiva z drugim filtrom, filtrom dobrega. Ali bi mi rad povedal kaj dobrega o mojem prijatelju?"

"Ne, nasprotno ..."

"A, tako," je nadaljeval Sokrat. "Hočeš povedati nekaj slabega o njem, ne veš pa, ali je to res. No, še vedno lahko narediš preizkus, kajti na voljo imaš še en filter, filter uporabnosti. Ali mi bo koristilo, kar bi mi rad povedal o prijatelju?"

"V bistvu ne ..."

"Torej," je zaključil Sokrat: "Če bi mi rad povedal nekaj, kar ni ne resnično, ne dobro, niti koristno, zakaj bi mi sploh kaj govoril?"

Krstna torta

Irena se je spet potrudila v kuhinji. Tokrat za luštkano Laro, ki je imela danes sveti krst. Take sladkosti delajo iz krsta veselje ne samo za dušo, ampak tudi za brbončice. Tudi vsa dekoracija na torti je delo njenih nežnih rok.

Benetke

Že dolgo sva sanjala o tem, da bi spet obiskala Benetke in jih prvič razkazala tudi otrokom. Pa sva se kar nekaj obotavljala in nisva šla. Benetke, kot se jih spomniva sama, so bila dolge ure vožnje z avtobusom oddaljene od doma, z neverjetno gnečo na ulicah in tako drage, da sva pila in jedla samo tisto, kar sva imela s seboj v nahrbtniku. No, danes sva le zbrala pogum in se vrnila. Prvič z avtomobilom, prvič kot zakonca, prvič kot starša. In izkazalo se je, da so se nama Benetke zdaj, ko imava zaradi služb tudi nekaj denarja, pa lasten avto, predstavile precej drugače kot v dijaških in študentskih letih.

Prva velika sprememba je oddaljenost. Z avtomobilom in z avtocesto, potegnjeno od Kranja vse do Benetk, je to mesto postalo presenetljivo blizu. Z umirjeno vožnjo, vseskozi tempomatsko točnih 130 km na uro, in brez kakšnih zastojev na cesti, je danes iz Kranja do Benetk le dve uri in pol vožnje.


Pred Benetkami imaš dve možnosti. Lahko izbereš vožnjo čez most tik pred beneška vrata, in tam parkiraš v veliki garažni hiši, kjer računajo 28 evrov na dan - če seveda dobiš prazno parkirno mesto. Druga možnost je, da v Mestrah, ki jih od Benetk loči le košček morja, poiščeš poceni parkirišče, in se nato do Benetk zapelješ z vlakom. In to drugo možnost smo izbrali mi. Tik ob železniški postaji je velika, sodobna parkirna hiša, kjer računajo 12 evrov na dan. Čisto blizu pa je majhno zasebno parkirišče, skrito na dvorišču stare hiše. Tam računajo na dan 5 evrov. Vendar pa jim moraš zaupati ključe svojega avtomobila, saj vozila parkirajo tesno drugega ob drugem in jih potem premikajo, kadar želi kdo z zaparkiranim vozilom oditi domov. Kot se spodobi za prave Gorenjce, smo seveda raje tvegali in možaku izročili ključe svojega avtomobila, kot pa plačali dražjo parkirnino v parkirni hiši.

Čez cesto smo stopili na železniško postajo, kupili vozovnice (po evro na osebo v eno smer, otroci do 4 leta zastonj) in se po res kratki progi zapeljali čez morje do Benetk. In tam se je naša beneška zgodba res začela. Že takoj, ko stopiš skozi vrata železniške postaje, se znajdeš v Benetkah. Tak je pogled z vrha stopnišča železniške postaje:

Samo minuto smo stali v Benetkah, pa smo že spoznali njeno prometno ožilje. Po kanalu so se mimo nas vozili avtobusi, taksiji, policija ... - vsi na čolnih. Otroci so nejeverno gledali, ko sem jim razlagal, da je tu ves promet na vodi. Pa je Irena stavila z najstarejšim sinom pogumno stavo: za vsak avto, ki ga bo sin videl v Benetkah, dobi 1.000 evrov. Da bi ga videli, kako je ves dan iskal avtomobile, pa revež res ni srečal niti enega samega!

Najlepši del Benetk smo spoznali v stranskih ulicah, kjer ni bilo gneče, cene pa so bile dovolj sprejemljive, da smo si pri Kitajcih za 30 evrov privoščili italijansko kosilo za vso družino. Uživali smo na sprehodu po ozkih ulicah ob vodi, in se čudili gneči, ki so jo po kanalih ustvarjale gondole. Sem mislil, da je to že preživeto, a je posel vsaj danes zelo cvetel!

Cvetel je tudi posel na stojnicah. Neverjetno, koliko ljudi še vedno kupuje izvirne beneške spominke, z ljubeznijo narejene na Kitajskem ...



Na trgu sv. Marka smo si prvič privoščili drag razgled z vrha zvonika. Pogled na strehe in morje, ki objema Benetke, je bil vsekakor zanimiv.

Zvečer smo mislili, da se bo življenje počasi umirilo. Kje pa! Stojnice so se šele z nočjo pravzaprav razživele, ljudi ni bilo nič manj, le razsvetljava je vse skupaj naredila še lepše, bolj čarobno. Tako smo se na koncu od Benetk poslovili sicer utrujeni, a vsekakor zelo zadovoljni. Benetke so postale zelo blizu, izven sezone, ko je gneče manj, primerne za lep enodnevni izlet na morju, kjer je precej topleje, kot pa oktobra na Gorenjskem.

Stavek, ki je zanikal samega sebe

Rokizem št.7

Ta tematika je zagotovo zelo zanimiva, vendar me prav nič ne zanima ...

Jakobov sedmi

Tokrat je šla Irena v avtomobilistične vode ...