Palačinke

V kamp Lazar redno hodimo na kosilo ali večerjo. Vedno na velike palačinke. Sladke ali slane, s sirom, polnjene z zelenjavo, mesom, tuno ... Mljask, kako so dobre!

Koseška korita

Danes smo se skozi Kobarid odpeljali navzgor mimo Drežnice do vasi Koseč. Naš cilj so bila Koseška korita, skrita v prijetni senci gozda pod vasjo. Lahkoten krožni sprehod po lepo označeni poti nas je odpeljal v mir in lepoto korit, ki navdušijo s svojimi slapovi. V nasprotju s kakšnimi drugimi koriti, ki jih lahko gledaš samo od zgoraj navzdol, je bilo tu lepo tudi to, da je narava oblikovala tudi naravni prehod smo se lahko nekje spustili dol v sama korita in tam ostrmeli ob pogledu na strmo steno, ki se je vzpenjala visoko nad nami.

Menda so ta korita globoka do 60 m, divja in težko dostopna, zato je bilo to, kar smo videli mi na lepi urejeni poti, baje le del vseh korit.

Urejena sprehajalna pot nas je pod vasjo najprej popeljala do majhne cerkvice sv. Justa. Takoj zatem smo že hodilu ob potoku Stopnik, ki je kljub svoji skromni majhnosti na svoji poti proti Ročici ustvaril nekaj presenetljivo visokih slapov.

Krožna pot nas je na koncu spet popeljala do izhodišča. Tik pred vasjo Koseč smo se ozrli nazaj in zagledali v daljavi Drežnico. Saj veste, poročni kraj našega nekdanjega premiera.

Sladko morje

Medtem, ko se večina gnete na natrpanih in prevročih plažah ob morju, je naša plaža skrita v miru in tišini "sladkega morja" reke Nadiže. Reka je večinoma sicer globoka le 10 centimetrov, na vsakih par ovinkov pa se zliva v kakšen globok tolmun, kjer voda preseže tudi dva metra globine.

Zaščita pred koprivami

Danes smo šli na sv. Volar pri Podbeli. No, ja, hoteli smo iti. Pa je pot do cerkvice na tem hribčku tako obupno slabo označena, da smo se izgubili. Še huje, znašli smo se sredi svežih kopriv, ki smo jih morali nekako premagati. V kratkih rokavih in kratkih hlačah to ni bila enostavna naloga. Pa se je naš Filip znašel in izumil posebno protikoprivno zaščitno obleko. Kratke hlače potegneš navzdol do nogavic, malce znižaš še spodnjice, roke iz rokavov skriješ za majico, pa imaš kar naenkrat obleko, ki ti pokriva celotno telo. Potem pa na juriš skozi koprive! Nič ni več peklo ...

Reševanje psice Heli

P.S.
Voda je bila pač globlja, kot sem mislil ...

Reka poje mi

Reka Nadiža nam vsako leto znova zapoje čudovito pesem, zaradi katere se vračamo nazaj. Kot pojoče morske vile nas je začarala s svojim glasom, in mi smo se ji z veseljem predali. Uživamo v sprehajanju ob njej in po njej, prepuščamo se njenemu božanju v naravnih "džakuzijih", lakoto preganjamo s pečenjem hrenovk na njenih bregovih, poletni vročini pobegnemo v senco njenih dreves.

Nadiža, naj te turizem ne odkrije preveč!

Prvič s psom v kampu

Letošnje kampiranje je bilo drugačno. Prvič smo imeli s seboj psa. Heli je šla v kamp prvič v življenju, in mi prvič s psom. Zato nihče ni vedel, kaj naj pričakuje. Tako smo s psom vzeli s seboj še cel kup vprašanj. Ta so se pravzaprav začela že spomladi. Takrat smo prav zato kupili drug rabljeni avto z večjim prtljažnikom, potrebnim, da daš ob opremi za kampiranje v avto še kletko s psom.

"Upam, da bo vse obvladljivo. Upam, da ne bo ponoči v šotoru lajala na vsak šum gozda, upam, da ne bo podnevi grizla šotora, upam, da ne bo lulala po kampu, upam, da nas bodo drugi v kampu dobro sprejeli, upam da .... Upam, da bo vse v redu." Take misli so se mi podile po glavi v zadnjih tednih pred dopustom.

No, izkazalo se je, da je pes obvladljiv. Zahteva nadzor, zahteva omejitve in pravila, in potem gre. Gre za nas, gre za psa, in gre za ostale ljudi v kampu. Za odličen nasvet (hvala, Polona!) se je spet pokazala kletka. To je njen brlog, v katerem je mirno spala, in v katero smo jo lahko po potrebi tudi zaprli, da smo šli v miru na wc.

In ni lepšega, kot so zgodnji jutranji dolgi sprehodi s psom po prebujajoči se naravi. Tja te odpelje pes, če ga imaš s sabo na dopustu :)