Letošnje kampiranje je bilo drugačno. Prvič smo imeli s seboj psa. Heli je šla v kamp prvič v življenju, in mi prvič s psom. Zato nihče ni vedel, kaj naj pričakuje. Tako smo s psom vzeli s seboj še cel kup vprašanj. Ta so se pravzaprav začela že spomladi. Takrat smo prav zato kupili drug rabljeni avto z večjim prtljažnikom, potrebnim, da daš ob opremi za kampiranje v avto še kletko s psom.
"Upam, da bo vse obvladljivo. Upam, da ne bo ponoči v šotoru lajala na vsak šum gozda, upam, da ne bo podnevi grizla šotora, upam, da ne bo lulala po kampu, upam, da nas bodo drugi v kampu dobro sprejeli, upam da .... Upam, da bo vse v redu." Take misli so se mi podile po glavi v zadnjih tednih pred dopustom.
No, izkazalo se je, da je pes obvladljiv. Zahteva nadzor, zahteva omejitve in pravila, in potem gre. Gre za nas, gre za psa, in gre za ostale ljudi v kampu. Za odličen nasvet (hvala,
Polona!) se je spet pokazala kletka. To je njen brlog, v katerem je mirno spala, in v katero smo jo lahko po potrebi tudi zaprli, da smo šli v miru na wc.
In ni lepšega, kot so zgodnji jutranji dolgi sprehodi s psom po prebujajoči se naravi. Tja te odpelje pes, če ga imaš s sabo na dopustu :)
