Sedem svetovnih čudes

Učiteljica je v šoli učencem dala nalogo, naj vsak med njimi napiše seznam sedmih svetovnih čudes. Otroci so hitro začeli pisati in naštevati neverjetne dosežke človeštva, od Kitajskega zidu do sprehoda po Luni. Že po desetih minutah so vsi oddali svoje sezname učiteljici. Le Živa je še vedno razmišljala in grizla svinčnik. Učiteljica se ji je približala z vprašanjem, kaj jo muči, da še ni napisala odgovora.

Živa je odgovorila: »Imam težavo. Rekli ste nam, naj napišemo seznam sedmih čudes. Ker je čudes veliko več, se ne morem odločiti, katera bi dala na seznam.«

Učiteljica je tedaj Živo prosila, naj ji našteje nekaj teh čudes, da se bosta skupaj lažje odločili. Živa je odgovorila: »Največja čudesa nosimo vsi v sebi. Čudežno je, da znamo videti in slišati. Neverjetno je, da znamo občutiti obliko tega lepega sveta, fantastično je, da znamo okušati čudovite okuse darov narave. Imamo dar smeha, ki je najlepša pesem tega sveta. Podarjeno nam je prijateljstvo, zaupana nam je ljubezen. Imamo nogi, ki nas nosita v čudovito naravo, in roki, s katerima objemamo soljudi …«

Učiteljica je spoznala, da ima Živa prav. Največja čudesa nosimo v sebi.

Pobožaj me nežno ...

Želiš, da te pred spanjem nekdo nežno poboža?

Naj bo to Eric Clapton s tole fantastično izvedbo njegove klasike!

Mater, je dober! Res dober!!!

Teci, punca, teci!

Včeraj sva s Heli malo bolj zares preizkusila, če bom z njo morda lahko tekel (jogiral). Sva šla na polurni lahkotni tek. Tekel sem previdno, vseskozi sem jo opazoval in iskal znake, da ji s tem škodim. Pa znakov ni bilo. Še huje, edini, ki je začel kazati znake utrujenosti, sem bil jaz!!! Punca ima noge očitno ustvarjene za tek. Na povodcu je ona vlekla mene in ne obratno. Niti za trenutek se ni ustavila, niti enkrat samkrat ni pomolila jezika iz gobca, z nikakršnim znakom ni dala vtisa, da jo tek kakorkoli utruja. Še huje, sopel in hropel sem samo jaz in bil zelo vesel, ko sva končno prišal domov. In tam, spuščena na vrtu, je punca takoj oddivjala okrog. Kot da bi mi hotela reči : "No, končno, zdaj lahko res tečem hitro, ne pa tako počasi, kot ti skozi mesto!" Očitno bo Heli tista, ki bo dajala hitrejši tempo, ne jaz!

Vrnitev odpisane preproge

Danes, ko smo se vrnili z dolgega zimskega sprehoda, smo preprogo vrnili na njeno mesto pod jedilno mizo. Pred kratkim smo jo pospravili, ker se je Heli parkrat nanjo polulala. Zadnja dva dneva, ko smo bili brez preproge, je ubožica povsod iskala kakšen nadomestek, udobno ležišče, pa razen postelj ni našla enakovrednega nadomestka. Danes, po dveh urah uživanja na zasneženih travnikih, je punca res potrebovala prostor za počitek. Ker hoče biti vedno z nami, njena kletka seveda ni prava rešitev. In zato se je preproga vrnila. Heli je njeno vrnitev takoj hvaležno izkoristila. Kako bi ji mogli odreči tako veselje?

Zimsko veselje

Sploh ni treba iti daleč, da lahko neizmerno uživaš. Tudi 15-minutni sprehod do hriba zadostuje za čudovito popoldansko dogodivščino na snegu:

Pasji lahko noč

Ko je konec dneva, pride Heli v spalnico preverit, če bi nocoj morda lahko spala pri nama. Tako lepo pogleda, nasloni glavo na posteljo ... Kako lepi so taki zaključki dneva!

Seveda že vnaprej pozna odgovor: "Heli, ne, pojdi v kočo!" In mirno odide spat v kletko. Je pač poizkusila, probat ni greh ... :) Fajn punca je!

Zakaj so naša tla najlepša?

Tla v naši hiši so zadnje čase boljša, kot so bila prej dolga desetletja. Redno, vsak dan, jih namreč mažemo s posebnim sredstvom. Gre za prijetno toplo, obarvano tekočino, katere temperatura je podobna telesni temperaturi živih bitij, natančneje sesalcev. Vsebuje aditive, ki zagotavljajo tlom večji sijaj, daljšo obstojnost in vsebujejo še antialergene. Nanos vršimo po naključnem izboru enkrat tu, enkrat tam, in ob razlilčnih urah dneva. Za izvedbo je zadolžena Heli, ki to delo jemlje skrajno resno, vestno in odgovorno. Aja, še ime tega sredstva: drage dame in gospodje, predstavljam vam - pasji urin ...