Ljubim ponedeljke!

Ponedeljki so super, ker naznanjajo skorajšnji prihod petka!

Halloween

Brr, noč čarovnic oziroma halloween je tu! Otroci imajo ta praznik radi zaradi zabavnega opravila, ki jih čaka ta dan - priprava strašnih buč. Tudi letos so bili vsi trije skupaj z mamico pridni.

Piran

Za razliko od sobote in nedelje so danes slovensko obalo prekrili oblaki. Kljub temu smo se odpravili v Piran, na sprehod po njegovih ozkih, prijetnih uličicah, kjer zavohaš, kaj gospodinje pripravljajo danes za kosilo, in slišiš, kaj moški med tem gledajo na televiziji.

Zvečer smo na poti domov naredili še kratek ovinek skozi Portorož, saj me je zanimalo, kakšen je veliki hotel Palace ponoči. Sploh ni slab:

Morje!

Nedeljo smo posvetili slovenski obali. Začeli smo z dopoldanskim sprehodom po portoroški plaži, na kateri je že uživalo precej sprehajalcev, saj je bil dan res krasen. Toplo priporočam, ob pravem vremenu je Portorož oktobra lepši kot sredi poletja!

Nato smo odšli proti današnjemu cilju, naravnemu rezervatu Strunjan. Parkirali smo ob kopališču v Strunjanu in se povzpeli po manjšem klancu na vrh. Tam smo najprej obiskali cerkev Marijinega prikazovanja, ki je, tako kot mnogi ljudje, na zunaj nič posebnega, znotraj pa čudovita:

Še malo naprej smo prišli v nasad oljk, kjer je ravnokar potekala žetev:

Potem pa smo šli do Belega križa, našega izhodišča za pot po robu prepadne stene oziroma klifa od Strunjana proti Izoli.

Najznačilnejši del je 4 km dolg, do 80 m visok flišni klif, pešpot tik ob robu (pazite, ograje ni skoraj nikjer!) pa razkriva sapo jemajoče razglede:

Hodili bi najbrž lahko vse do Izole, pa smo si za cilj izbrali travnik, kjer se je odprl pogled na Izolo:

Ko smo se nagledali, smo se po isti poti vrnili nazaj k Belemu križu.

Dan je bil zaradi toplega sonca zadetek v polno, slovo od dneva v Bernardinu pa s hotelskega balkona spet kičasto:

Primorska

Sončna sobota nas je zvabila na Primorsko. Tokrat nas je ta del Slovenije presenetil kar dvakrat. Prvič z vremenom, saj je Kranj z eno nogo skoraj že v zimi, Primorska pa je z eno nogo še v poletju. Drugo presenečenje pa je bila lepota narave. Čeprav vsako leto hodimo na Primorsko, smo vedno leteli naravnost na obalo, zdaj pa smo si končno vzeli čas za raziskovanje vasi nad obalo. Neverjetno, kako lepi kraji, kako fenomenalni razgledi!

Prvič v življenju smo tik pred črnokalskim viaduktom zavili dol z avtoceste, se zapeljali pod mogočnim viaduktom in občudujoče pogledali navzgor:

Najprej smo se z avtom povzpeli na grad Socerb, ki stoji na Kraškem robu, ki se prav tu najbolj približa morju. Od tu, 389 metrov nad morjem, je prekrasen razgled na Tržaški zaliv in na kraje ob njem. Kdorkoli je tu postavil grad, je imel kaj videti vsako jutro znova:

Fantastičen razgled z obzidja Socerba na Tržaški zaliv pa lahko vidite na prvi, zgornji sliki tega zapisa.

Nato smo se peljali še malce dalje in prišli v Osp. Ta vas leži ob vznožju kraškega roba in je ena najstarejših slovenskih vasi. Danes je Osp najbolj znan zaradi več kot 200 metrov visoke stene nad vasjo, ki je eno od glavnih plezališč v Sloveniji, sodeč po tujih registrskih tablicah pa tudi širše v Evropi. S poti na Tinjan (naš naslednji cilj) se Osp s svojo steno pokaže v vsej svoji lepoti:

Pred kampom v Ospu smo parkirali in odšli na prijeten, zmeren in poldrugo uro dolg vzpon na 374 metrov visok Tinjan, ki so ga vsi trije otroci zmogli brez pomoči. Zaradi svoje lege je izpostavljen burji, kar smo občutili tudi mi, a je spet razgled premagal kakršnokoli drugo misel. S Tinjana je na primer lepo videti črnokalski viadukt:

Na drugo stran pa pogled ulovi morje:

Celo pot z Ospa do Tinjana smo hodili po gozdni poti, zato sem pričakoval, da bo na vrhu en velik prazen nič. Na moje presenečenje pa je na vrhu prijetna vasica, do katere z druge strani vodi asfaltirana cesta, domačini pa imajo na vse strani nebeški razgled.

Po vrnitvi s Tinjana nas je čakala še pot v Ankaran. Odločili smo se namreč, da bomo kot družina v naslednjih letih počasi skupaj obhodili slovensko planinsko pot, s čimer bomo videli takorekoč večino slovenskih gora. Tako smo si kupili knjižice z vpisanimi hribi in začeli loviti žige. Zadnja kontrolna točka na slovenski planinski poti pa je prav v Ankaranu, in to, kako nenavadno, kar v baru, kjer smo dobili tudi žige s Tinjana in Socerba:

Dan smo zaključili v Bernardinu. V Kranju bi imeli zvečer na sebi že jakne, tu pa smo bili lahko še zvečer v tankih puloverjih, grel pa nas je še zadnji lep razgled v tem čudovitem dnevu, razgled na sončni zahod:

Primorska nam je dala nepozabno, sončno soboto, polno fantastičnih razgledov. Slovenija, čudovita si!

Blejska koča in Mrežce

Prijatelji, ki imajo prav tako kot mi tri majhne otroke, so nas danes zmamili na Blejsko kočo. Pojma nisem imel, kaj naj pričakujem. Rekli so samo, da gremo z avtom na Pokljuko, potem po gozdni cesti do zapornice, in od tam po gozdni poti še pol ure peš do koče. Pa smo šli. Hudega nam ni bilo in res smo kmalu prišli do Blejske koče na Lipanci, 1.630 metrov nad morjem.

Pri koči pa smo ugotovili, da smo se pravzaprav šele dobro ogreli. Zato smo, popolnoma nenačrtovano, kar odšli naprej, po poti, ki se je vila zadaj nad Blejsko kočo. Kažipot je usmerjal na Mrežce, vrh, za katerega sem prvič slišal. Smo hodili, razgled je bil vedno lepši, dokler nismo imeli nenadoma Triglava skoraj na dosegu roke, kot kaže naslovna fotografija na začetku te objave. Še malo naprej smo prišli na vrh Mrežce in presenečeni odkrili, da smo kar 1.965 metrov visoko! Verjeli smo, da smo precej nižje, saj je bila pot do vrha prav prijetna. Vrh je sicer čisto preprost, a z lepim razgledom na vse strani:

Res se nam ni zdelo, da smo zašli v tako visoke gore. Razgled je bil fantastičen, Blejska koča, naš prvotno edini današnji cilj, pa je od tu ostala samo še majhna pika na sredi panorame Pokljuke:

Vsekakor v lepem vremenu zelo priporočljiva tura za družine!

Modrost

Otrok: "Mami, mami, zakaj ima oči tako malo las?"

Mami: "Zato, ker veliko razmišlja!"

Otrok: "Zakaj jih imaš pa ti potem tako veliko?"

Mami: "Tiho bodi, pa jej!"