Vrhunec počitnic ob Kolpi je bil rafting. Dve družini s skupaj 6 otroki na enem raftu, reka tako mirna, da ni bilo nobene nevarnosti. Še več, brzica s teh slik je bila najhujša in zato edina, ki je dvignila raven adrenalina. Zato smo kar trikrat nesli čoln nazaj gor, da smo se lahko še enkrat zapeljali čez ...
Ena od mojih letošnjih želja je bila kampiranje ob Kolpi. Predvsem zato, ker jo še ne poznam. V primerjavo z Nadižo je ta reka globlja, veliko počasnejša, zato tudi toplejša, a daleč manj lepa. Največji minus pa so gostje v kampu. Ogromno žurerjev in vikendašev, ki so si okoli starih prikolic zgradili prave vikende, kjer se konec tedna pije, posluša glasbo in glasno debatira pozno v noč. Mi smo bili v menda še najbolj mirnem od vseh kampov, v Podzemlju.
Iz Logarske se seveda nismo vrnili nazaj domov, kje pa, s počitnicami smo bili zdaj šele na zlati sredini. Odšli smo pod Roglo, na turistično kmetijo Urška, kjer imajo veliko malih živali in enega velikega psa.
Po vrnitvi iz Nadiže smo en dan ostali doma in oprali cunje, nato pa čez Jezersko in Pavličevo sedlo odšli v Logarsko dolino. Dan smo posvetili sprehodu in prijateljem. Spoznali smo tudi stari način priprave oglja, saj smo naleteli na ostanke oglarske kope in na odprta vrata oglarske koče.
Za vrnitev iz Nadiže v Kranj smo tokrat prvič izbrali pot čez prelaz Predel oziroma čez Trbiž in Kranjsko goro. In ni nam bilo žal. Prvič smo strmeli že nepričakovano kmalu, v Bovcu, kjer smo iskali prizorišče snemanja Zgodb iz Narnije: Princ Kaspijan. Na Soči so zgradili most, ki v filmu predstavlja eno glavnih scen. Mostu ni več, prizorišče pa je lepo oziroma še lepše tudi brez njega. Na zgornji sliki se vidi prav ta "filmski" del Soče.Za ta razgled smo parkirali pri mostu čez Boko in šli navzgor proti slapu Boka. Kakšen slap je to!
Na cesti od Bovca proti Logu pod Mangartom nas je na ovinku nenadoma presenetila trdnjava Kluže. Prva je bila na tem mestu že v 15. stoletju, zdajšnja je odigrala svojo vlogo v obeh vojnah in zdaj pazi na popotnike.
Zadnjo noč ob Nadiži smo proslavili z ognjenim slovesom. Najprej smo pekli krompir, nato pa se s toplino plamena uspešno branili nočnega mraza. In že vedeli, da bomo čez leto dni najbrž spet prišli nazaj na isti kraj.
Po petih dnevih lenarjenja v kampu smo se odločili za vstajenje. Konec je bilo ekološko prijaznih počitnic, saj smo spet enkrat vžgali motor našega zvestega scenica in po ovinkih odvijugali proti Tolminu. Dobre pol ure vožnje do Tolmina, nato pa navzgor, okrog 20 minut vožnje po makadamski cesti proti gorskemu raju. Nazadnje nas je ustavila zapornica in nad njo mogočni bunker, zgrajen po prvi svetovni vojni. Od tu so za gibanje so postale glavne naše noge. Skozi mir čudovite narave smo se odpravili po družini prijazni poti k izviru reke Tolminke. 
Navzgor smo lezli po mulatieri, pot je bila večinoma skalnata, potem pa smo naenkrat prišli na travnik med gorami. In tam, obkrožena s sivimi gorskimi mogotci, izvira Tolminka, ki se tu objema s travnikom; ta hvaležno pije svoje življenje iz izvira Tolminke.
Tam zgoraj, tik ob izviru, kjer je svoje življenje našlo prijazno drevo, smo si v senci njegove krošnje privoščili prav kičasto malico. Bili smo v raju, povsod okrog nas samo narava. Nepozabno!
Po sanjski malici smo šli naprej. Določili smo si krožno pot, izvir Tolminke je bil nekako na sredini kroga, zdaj pa je bil čas, da se spopademo še z drugo polovico današnjega izleta.
Vsekakor je bil ta dan, kar se doživetij tiče, zame vrhunec letošnjega poletnega dopusta. Slovenija je res čudovita dežela!
