Smučišče Viševnik na Pokljuki

Slovenski kulturni praznik smo praznovali športno, v stilu "Zrav duh v zdravem telesu". Kot se je izkazalo, je enako razmišljalo še pol Gorenjske in Ljubljane, zato je bila gneča velika že na cesti, kaj šele na Pokljuki. Vreme pa pravljično.

Na Pokljuki smo bili prvič v življenju kot smučarji, odkrili smo smučišče Viševnik. Z avtom do vrha Pokljuke, parkirat tja ob strelišče biatloncev, potem pa 10 minut počasi peš skozi gozd do smučišča. Imajo eno sidro z enostavno progo in ene talarčke, kjer je proga v prvem delu zahtevna. Proga ob sidrih je idealna za družine z majhnimi otroki, karte so za smučišče poceni, a seveda tudi dobiš toliko, kot plačaš. Hot dog po sprejemljivi ceni. Bomo še ponovili.

Smučišče na spletu:http://www.ski-pokljuka.com/smucisca.php

Zakon hierarhije

Sedi orel na veji visokega drevesa in cel dan ne dela nič. Samo sedi, lenari in se sonči. Mimo pride zajec in ga pozdravi: "Hej, orel, kaj delaš?"
Orel odvrne: "Nič ne delam, samo sedim tukaj, lenarim in uživam."
Zajec:"Pa lahko tudi jaz to počnem?"
Orel: "Seveda, zajec, zakaj pa ne, še ti se usedi."
Zajec se usede na tla ter tudi on začne lenariti. Kmalu pa pride mimo lisica, vidi lenega zajca ter ga - HOP! - požre.
Nauk: Sediš in nič ne delaš lahko le, če si na dovolj visokem položaju ...

Vsem preostalim nam ostane pobeg v hribe, vsaj tam velja pogled z viška navzdol za vse.

Super torta za super punco!

Naša Živa je praznovala 3. rojstni dan. In ker naša Irena ve, da Živa ljubi svet v roza barvah, je taka postala tudi torta. Definitivno najlepša torta do sedaj izpod Ireninih rok. Živa je bila navdušena. Naše brbončice pa tudi, saj je okus zvesto sledil videzu.

Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra

Včeraj zvečer sem bil depresiven, pa sem poklical center za pomoč.
Zaradi zasedenih linij sem dobil operaterja v Iraku.
Povedal sem mu, da razmišljam o samomoru.
Postali so čisto navdušeni in me vprašali, če znam voziti tovornjak ...

Monopoli

Ful dobra igra. Otroci so jo odkrili vso zaprašeno, mojo igro otroštva, začuda še dobro ohranjeno, še z jugoslovanskimi kraji, ki jih komaj izgovorijo, kot npr.: Ada Ciganlija, Kalemegdan ... - Kako naj osemletnik to gladko prebere?! Še dobro, da Juge ni več in se zdaj kupuje slovensko verzijo z lažje izgovorljivimi kraji. Igramo ure dolgo, nikoli ne zmagam jaz.

Avtodom naj bo!

Naša klasična oblika sanjskega dopusta je bila vedno kamp, narava. Ob sprehodih po kampih pa se je vsakič ob pogledu na kakšen avtodom v meni vzbudilo hrepenenje. Ni minilo, samo krepilo se je. In januarja 2008 je končno, po skrbno začrtani komunikacijski strategiji, družina potrdila predlog, izhajajoč iz mojih sanj - za prvi maj gremo sprobat avtodom! Jupi!

Ata družine, torej jaz, glavni krivec za to dogodivščino, sem se najprej za veliko dni zakopal v skrivnosti interneta. In ugotovil, da je povprečna cena za malce iznajdljive za najem avtodoma na vrhuncu sezone (kar prvi maj žal je) 110 € na dan. Za trmaste, kar šparovni Gorenjci smo, pa se na dveh, treh krajih po Sloveniji lahko najde starejši (7-8 let) avtodom za 80 € na dan. V desetih dnevih, kolikor bo trajala naša dogodivščina, to nanese konkretnih 300 € razlike. Če torej vzameš v zakup staro "gajbico", si z razliko v ceni pokriješ še vse stroške dizla na vsej poti.

Za prvi maj torej gremo. Po Italiji. Ne bomo preveč pretiravali, ker bo prvič. In upam, da ne bo zadnjič. Upam, da je to šele začetek neke čudovite nove zgodbe ...

Današnji objem velja samo danes!

Tako kot mnogi sem se žal tudi jaz šele po tem, ko je nekdo umrl, zavedel, da ni pomembno ne včeraj, ne jutri, ampak predvsem DANES.

Poljubim te lahko tudi jutri, ampak današnji poljub je veljaven samo danes. Jutrišnji bo že nekaj drugega, zato ne smem odlašati. Tudi današnji objem je samo današnji, je enkraten in neponovljiv. Če ga podeliš še jutri, toliko boljše, a spet - to je nekaj drugega kot današnji.

Poznal sem nekoga. Vedel sem, da bova z njim nekoč dobra prijatelja. Ponujal mi je priložnost, da to postaneva - na poti po Evropi z njegovim tovornjakom. Samo midva v majhni kabini, kjer bi se rodilo večno prijateljstvo. In sem pravil: "Ja, seveda, jutri...". Ta jutri se je razblinil - z njegovo smrtjo, s prekletim drevesom, ki je stalo na poti med cestnim ovinkom in širnim, širokim travnikom. Umrl je, preden bi postal moj prijatelj.

Zato, ljudje, ko gre za sočloveka, ne čakajmo na jutri. Biti z nekom tudi jutri je v redu, biti z njim samo jutri pa ne.

Seveda pa žal sam tega še vedno ne uresničujem dovolj ...